Jedro

S pravnim dejanjem pogodbe o prevzemu izpolnitve, po kateri je z izpolnitvijo ugasnila obveznost prevzemnika izpolnitve do stečajnega dolžnika, upnik stečajnega dolžnika pa je bil v celoti poplačan, je bila stečajna masa zmanjšana, saj je bila upnikova terjatev plačana iz sredstev stečajnega dolžnika, upnik stečajnega dolžnika pa je bil privilegiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, sklenitev dveh pogodb o prevzemu izpolnitve z dne 3.4.1997 in 17.4.1997, sklenjenih med dolžnikom in prevzemnikom Alples razvojni inženiring d.o.o. Železniki brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in da je tožena stranka zato dolžna vrniti v stečajno maso 519.858,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu, določenem v drugem odst. 350. čl. ZPP in ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov dovolj zanesljivo ugotovilo, da je tožeča stranka poslovala tako, da so njeni dolžniki plačevali obveznosti do tožeče stranke na račun sestrskih firm tožeče stranke, od katerih je bila ena tudi A. d.o.o.. Dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na po tožeči stranki predložene listine in na podlagi njih utemeljeno sklepalo na način poslovanja tožeče stranke s sestrskimi firmami, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji trditev tožeče stranke o načinu poslovanja tožeče stranke pred stečajem ni prerekala in navajala drugačnih dejstev. Zato kakšno dodatno ugotavljanje dejstev v tej zvezi ni bilo potrebno in je zato tudi neutemeljen očitek pritožnice, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega strinja. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pogodbi o prevzemu izpolnitve, ki sta ju sklenili tožeča stranka in A. d.o.o. (priloga A2 in A3) navidezni, ker da so sredstva, ki so bila pri A. d.o.o., sredstva tožeče stranke in ker tožeča stranka ni imela dolga (pravilno: terjatve) do A. d.o.o. in da gre dejansko pri teh pogodbah za mandatni pogodbi. Po mnenju pritožbenega sodišča sta sporni pogodbi tudi po vsebini pogodbi o prevzemu izpolnitve. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so dolžniki tožeče stranke obveznosti do nje izpolnjevali tako, da so denar nakazovali sestrskima družbama, je mogoče zaključiti, da je med tožečo stranko in njenima sestrskima družbama obstajal dogovor, da bosta za tožečo stranko opravljali določene posle (sprejemali in vodili finančna sredstva). Če takega dogovora med njimi ne bi bilo, poslovanje tožeče stranke prav gotovo ne bi teklo tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh ugotovitev pa izhaja, da je med njimi torej ves čas obstajalo mandatno razmerje. Iz tega razmerja pa so imele sestrske firme obveznost tožeči stranki izročiti vse, kar so zanjo prejele (prim. 754. čl. ZOR), tožeča stranka pa je imela do njih terjatev na izročitev dobljenega, torej denarno terjatev. S spornima pogodbama o prevzemu sta se torej le dogovorili, da A. d.o.o. svojo obveznost, ki jo ima do tožeče stranke (izročiti dobljeni denar), izpolni tako, da poravna dolg tožeče stranke do tožene stranke. S tem pravnim dejanjem je torej v obsegu, kolikor je A. d.o.o. poravnal obveznost tožeče stranke do tožene stranke, ugasnila njegova obveznost do tožeče stranke oziroma je ugasnila terjatev tožeče stranke A. d.o.o., izročiti ji denarna sredstva, ki jih je zanjo prejela (3. člen Pogodbe o prevzemu). Ni torej šlo za navidezen pravni posel. S tem poslom pa je bila zmanjšana stečajna masa tožeče stranke, tožena stranka pa je dejansko prejela plačilo iz sredstev tožeče stranke.

Posledica tega pravnega posla je bila, da je dobila tožena stranka svojo terjatev v celoti poravnano, iz stečajne mase pa je izpadlo premoženje (terjatev tožeče stranke do A. d.o.o. izročiti tožeči stranki dobljena denarna sredstva). Predpostavka za izpodbijanje pravnega dejanja je torej podana. V ugodnejši položaj pa je pri tem poslu prišla tožena stranka in ne A. d.o.o. kot zmotno zatrjuje pritožnica. Tožena stranka je namreč prejela svojo terjatev plačano v celoti in tudi prej kot ostali stečajni upniki. Bila je torej v ugodnejšem položaju kot ostali stečajni upniki.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi spisu predloženih računov tožeče stranke, na katerih je le-ta sama navedla datume zapadlosti faktur (glej priloga A4 do A7), pravilno ugotovilo, da so bile vse v tem sporu sporne terjatve tožene stranke plačane po zapadlosti in da torej ni šlo za sočasnost izpolnitve obveznosti obeh pogodbenih strank. Pogodbe o brezgotovinski prodaji blaga št. 13152 z dne 19.10.1992 tožena stranka sodišču ni predložila, tako da neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da določb te pogodbe ni upoštevalo.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti pravnega dejanja in tudi pravilno zaljučilo, da je podana tudi domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, saj je bilo dejanje storjeno zadnje tri mesece pred vložitvijo predloga za stečaj. Na podlagi teh vseh ugotovljenih dejstev je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odst. 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP).