Jedro

Eden ključnih elementov, ki bi jih tožnik v postopku moral izkazati, je obstoj duševnih bolečin zaradi protipravnega ravnanja toženke. Tožnik obstoj in intenzivnost takšnih bolečin glede na njihovo naravo (poseg v čast in dobro ime kot del intimne sfere) lahko izkaže le z lastnim zaslišanjem. Gre za njegov subjektivni občutek, ki ga ostali dokazi lahko le objektivizirajo. Tožnik zmotno meni, da za izkaz navedenega zadoščajo že njegove tožbene trditve.

Račun za splošno uporabljeno zdravilo brez recepta, ki ga lahko kadarkoli kupi vsak, ne izkazuje zdravstvenega razloga, ki ga predpisuje drugi odstavek 115. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 344,65 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je pravočasno opravičil svoj izostanek in prosil za prestavitev glavne obravnave, zato bi jo sodišče moralo preložiti. Ker tega ni storilo, je kršilo njegove procesne pravice. Tožnik je sodišču predložil ustrezna dokazila in v dani situaciji ravnal pravilno in skrbno. Dejstvo, da se je predhodno že enkrat opravičil, ne pomeni, da se izogiba obravnavanju pred sodiščem. Kot tožnik ima namreč interes, da sodišče njegovemu zahtevku ugodi. Potrdila o nakupu zdravil so ustrezno dokazilo za opravičilo z naroka. Sodišče bi ga moralo opozoriti, da njegova dokumentacija ni ustrezna, da bi lahko zavaroval svoje zakonske pravice. Že iz vrste zdravil jasno izhaja, za kakšno bolezen je šlo. V tistem času je bilo splošno znano, da so razsajale različne viroze in je bilo veliko obolelih. Tožnik ni mogel vedeti, da bo tudi sam žrtev okužbe. Nepravilna je bila zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče E. D. ter ogledom posnetka TV oddaje X. Omenjena dokaza bi lahko potrdila toženkino protipravno ravnanje, torej, da je njen sodelavec zavestno navajal in citiral neresnične podatke o tožniku. Ne drži, da ni izkazal vseh štirih predpostavk za odškodninsko odgovornost. Ker je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika zaradi njegove neudeležbe na naroku 13. 9. 2013 ni zagrešilo očitane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik že na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 5. 2013 seznanjen z datumom naslednjega naroka in namero sodišča, da bo takrat izveden dokaz z njegovim zaslišanjem. Sodišče ga je izrecno opozorilo (list. št. 66 spisa) na posledice njegovega izostanka in tudi, da v primeru, če bo ta neupravičen, njegovega zaslišanja ne bo izvedlo. Tožnik je dva dni pred narokom sodišču poslal elektronsko sporočilo, naslovljeno kot predlog za prestavitev obravnave, v katerem je navedel, da se zaradi bolezni slednjega ne bo mogel udeležiti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (5. in 6. točka sodbe), da v zaprosilu ni zatrjeval upravičenega razloga za preložitev naroka v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP. Tega ni izkazal niti z naknadno predloženima dokazoma, ki kažeta zgolj, da je nekdo na dan naroka v lekarni kupil Lekadol plus C in v T. nekaj prehranskih artiklov ter vitaminsko pijačo. Tožnik se je očitno zavedal, da mora izkazati upravičenost svojega izostanka, sicer dokazil ne bi predložil. Zavedati pa bi se tudi moral, kakšna morajo biti ta dokazila v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP, po katerem je upravičen razlog v primeru zdravstvenih razlogov le nenadna in nepredvidljiva bolezen, ki onemogoča prihod na sodišče in sodelovanje na naroku. Račun za splošno uporabljeno zdravilo brez recepta, ki ga lahko kadarkoli kupi vsak, takšnega zdravstvenega razloga pač ne izkazuje. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru načela pomoči prava nauki stranki iz 12. člena ZPP tožnika pozivati, naj svoj predlog dopolni z ustreznimi dokazili, in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožnik pogosto udeležuje pravdnih postopkov (kot je razvidno tudi iz trditev v obravnavani zadevi), zato bi se moral o zakonskih možnostih za preložitev naroka podučiti. Na njem je namreč dokazno breme za izkaz upravičenosti izostanka in o tem sodišče ni dolžno voditi postopka za razjasnjevanje vzroka in vrste njegovih zdravstvenih težav.

6. Po določilu 282. člena ZPP lahko sodišče o zadevi odloči glede na stanje spisa, če je bila stranka na narok pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za prestane duševne bolečine, ki naj bi mu nastale zaradi razžalitve dobrega imena in časti po določilu 179. člena OZ. Eden ključnih elementov, ki bi jih tožnik v postopku torej moral izkazati, je obstoj duševnih bolečin zaradi protipravnega ravnanja toženke. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopne sodbe, da tožnik obstoj in intenzivnost takšnih bolečin glede na njihovo naravo (poseg v čast in dobro ime kot del intimne sfere) lahko izkaže le z lastnim zaslišanjem. Gre za njegov subjektivni občutek, ki ga ostali dokazi lahko le objektivizirajo. Tožnik zmotno meni, da za izkaz navedenega zadoščajo že njegove tožbene trditve. Te morajo biti namreč preizkušene v dokaznem postopku, kjer je njihov obstoj bodisi potrjen ali ovržen. Ker zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika zaradi njegove odsotnosti z naroka obstoj teh duševnih bolečin ni bil potrjen, je pravilen zaključek sodišča, da obstoja škode kot temeljne predpostavke odškodninskega zahtevka tožnik ni izkazal. To pa je že zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato sodišču tudi ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem priče in vpogledom v TV oddajo X ter njihova zavrnitev ne predstavlja procesne kršitve. Sodišče je svojo odločitev glede zavrnitve dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodbe, s temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za toženo stranko, saj stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov glede odločanja v pritožbenem postopku.