Jedro

Določitve ožjih izobrazbenih pogojev v razpisu prostega delovnega mesta direktorja doma za starejše, kot pa so določeni v zakonu, ni možno opredeliti kot posredno diskriminacijo, ki bi bila uperjena zoper osebe, ki imajo ustrezno izobrazbo glede na določbe zakona, nimajo pa ustrezne izobrazbe glede na razpis ali splošni akt delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka pri izbiri tožnice za delovno mesto direktorice kršila prepoved diskriminacije; zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 58.863,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.860,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da razpis tožene stranke za direktorja ni bil v skladu z določbo 56. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 56/1992 s spremembami). Tožena stranka je tako že s samim razpisom kršila prepoved diskriminacije, saj z objavljenimi razpisnimi pogoji ni bila zagotovljena enakopravna dostopnost delovnega mesta za vse zainteresirane kandidate, ki so izpolnjevali zakonski pogoj glede izobrazbe. Osebne okoliščine, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana v zakonu niso izčrpno naštete. Ravnanja, ki jih je tožnica podrobno opisala (podpis Zahteve za odpravo nepravilnosti pri toženi stranki, vložitev prijave na Inšpektorat za delo in vloge za dostop do informacij javnega značaja) ter osebne lastnosti (nepopustljivost, načelna drža, vztrajnost, borba za enakopravnost, doslednost pri delu) je nedvomno mogoče uvrstiti med druge osebne okoliščine, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na sklep pritožbenega sodišča Pdp 840/2011 z dne 15. 12. 2011 v katerem je bilo zavzeto stališče, da tožnik navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ko je trdil da je bil zaradi svoje načelne drže in nepopustljivosti obravnavan manj ugodno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 6. odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o tem, da mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, če kandidat navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Tožnica je v postopku jasno opisala elemente diskriminacije, tožena stranka pa ni ponudila nobenega dokaza, da tožnice ni diskriminirala. Tožena stranka je celo priznala diskriminatorno ravnanje, saj je navajala, da tožnica na razpisu ni bila izbrana, ker ni izpolnjevala pogojev izobrazbe. Glede na to, da je tožnica izpolnjevala vse zakonske pogoje za delovno mesto direktorja je že s tem izkazano, da tožnica zaradi njene osebne okoliščine - izobrazbe ni bila deležna enake obravnave. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, zakaj je izbrala kandidata, ki se na razpis sploh ni prijavil in ki ni izpolnjeval zakonskih pogojev za delovno mesto direktorja. Sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepa, da tožnica ni bila diskriminirana, ker je na razgovoru za delovno mesto dobila enako vprašanja kot ostali kandidati in ker pisma, ki jih je tožnica pisala pristojnim organom niso bila predmet razgovora. Izbirna komisija je bila ista, kot je izbrala prejšnjo direktorico. Komisija je bila takrat, ko je potekal razgovor, že seznanjena s tem, da je tožnica opozorila na neustrezno izobrazbo bivše direktorice, zato posebna vprašanja sploh niso bila potrebna. Dejstvo, da ni bil izbran nobeden od prijavljenih kandidatov, temveč je bil izbran nekdo, ki se na razpis sploh ni prijavil, kaže na to, da tožnica ni bila deležna enakopravne obravnave in da je bila diskriminirana. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker iz sodbe ni razvidno, katere listine je sodišče prebralo. Sodbe naj ne bi bilo možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj je zavrnilo dokaze, ki jih je predlagala tožnica. Za odločitev v tem sporu je odločilno, kako je potekal izbirni postopek in zakaj je tožena stranka izbrala kandidata, ki se na razpis ni prijavil, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za zaslišanje članic izbirne komisije. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker v izpodbijani sodbi ni navedeno, katere listine je sodišče prebralo, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene opustitve izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana nepravilnost bi kvečjemu lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 324. člena ZPP. Slednji določa, da sodišče v obrazložitvi med drugim navede tudi dokaze in predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, zato ni bistveno, da ni naštelo vseh prebranih listin. Tožnica glede tega vprašanja ne more biti v nikakršni negotovosti, saj je bil na glavni obravnavi sprejet dokazni sklep, da se o trditvah tožnice in tožene stranke dopusti dokaz z vpogledom v vse listine v spisu in zaslišanjem tožnice. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi v 5. točki obrazložitve navedlo, da je prebralo vse listine v spisu ter zaslišalo tožnico.

Ista bistvena kršitev naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaze, ki jih je predlagala tožnica. Vendar pa tudi v zvezi s tem ugovorom velja, da izpodbijana sodba zaradi te opustitve nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Zaradi navedenega bi lahko bila podana kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2014 izrecno zapisalo, da se kot nepotrebni zavrnejo predlogi za zaslišanje na tem naroku predlaganih prič (tožnica je predlagala zaslišanje članic stečajne komisije A.A., B.B. in C.C.), za pribavo spisa Inšpektorata za delo ter za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odločitev tožene stranke, da ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov na razpisano prosto delovno mesto direktorja tožene stranke, glede tožnice temelji na stališču, da tožnica ni izpolnjevala razpisnih pogojev glede izobrazbe. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo stališču tožnice, da tudi za toženo stranko, čeprav je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo, veljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 56/1992 s spremembami). Navedeno pomeni, da bi tožena stranka pri razpisu prostega delovnega mesta direktorja morala upoštevati določbo 56. člena ZSV o tem, da delovna mesta direktorjev domov za starejše lahko zasedajo osebe, ki imajo visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri. Vendar pa zmotno stališče tožene stranke, da zanjo določbe ZSV ne veljajo, ker je organizirana kot d.o.o. in da zato lahko pogoje za zasedbo delovnega mesta direktorja določi drugače, kot pa je predpisano v navedenem zakonu, ne pomeni, da je prišlo do nedopustne diskriminacije tožnice na podlagi izobrazbe, ker tožnica ni bila izbrana za direktorico tožene stranke. V odgovoru na pritožbo tožena stranka utemeljeno opozarja, da gre pri navedbah o diskriminaciji na podlagi izobrazbe za pritožbeno novoto, saj je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je bila diskriminirana zaradi predhodnega opozarjanja na nepravilnosti pri toženi stranki.

V skladu s 1. odstavkom 6. člena ZDR-1 mora delodajalec iskalcu ali iskalki zaposlitve pri zaposlovanju zagotoviti enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, prepričano pri zasliševanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih ženske in moških. V skladu s 3. odstavkom 6. člena ZDR-1 sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli osebne okoliščine iz 1. odstavka 6. člena ZDR-1. Določitve ožjih izobrazbenih pogojev v razpisu prostega delovnega mesta direktorja, kot pa so določeni v zakonu, ni možno opredeliti kot posredno diskriminacijo, ki bi bila uperjena zoper osebe, ki imajo ustrezno izobrazbo glede na določbe zakona, nimajo pa ustrezne izobrazbe glede na razpis ali splošni akt delodajalca.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi diskriminacijo tožnice (očitno pa tudi vseh ostalih prijavljenih kandidatov) predstavljalo že zgolj dejstvo, da je tožena stranka za vršilca direktorja izbrala tretjo osebo, ki se ni prijavila na razpis. Celo, če bi bilo res, da bi se vršilca dolžnosti lahko imenovalo le izmed prijavljenih, vendar neizbranih kandidatov, bi ravnanje tožene stranke ne mogli opredeliti kot nedopustno diskriminacijo zaradi osebnih okoliščin na strani tožnice. Pri tem bi bilo tudi povsem nejasno, kakšne osebne okoliščine naj bi bile razlog za diskriminacijo ostalih prijavljenih, vendar neizbranih kandidatov.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožnice, da za direktorico tožene stranke ni bila izbrana, ker je bila sopodpisnica zahteve za odpravo nepravilnosti pri toženi stranki, ker je vložila prijavo na Inšpektorat za delo in vlogo za dostop do informacij javnega značaja. Tožena stranka je uspela dokazati, da odločitev o neizbiri tožnice temelji na stališču, da tožnica ne izpolnjuje razpisanih pogojev glede izobrazbe. Takšno stališče, čeprav zmotno glede na določbe zakona, ne pa tudi glede na določbe samega razpisa, pa ne pomeni diskriminacije zaradi osebnih okoliščin, kakor je to že razloženo zgoraj.

Prav nobene osnove tudi ni za tožničino domnevo, da za direktorico tožene stranke ni bila izbrana zaradi svoje nepopustljivosti, načelne drže, vztrajnosti, borbe za enakopravnost ter doslednosti pri delu. Iz ničesar v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici pripisovala te sicer pozitivne lastnosti in je očitno, da si je te lastnosti pripisala tožnica sama. Tudi je povsem neverjetno, da bi se tožena stranka odločila, da kandidata ne bo izbrala zaradi tega, ker je nepopustljiv, načelen, vztrajen, dosleden pri delu ter takšen, da se zavzema za enakopravnost. Odločitev o neizbiri tožnice temelji na stališču, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev in ne na tem, da ima tožnica zgoraj naštete (pozitivne) lastnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.