Jedro

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP med drugim upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Upravni organ je tako v konkretnem primeru ravnal pravilno, ko je presojal, ali je razumno vlagati odškodninsko tožbo zoper strokovno sodelavko in sodnici zaradi dejanj, ki so jih opravile v zvezi s svojim delom oziroma službo na sodišču.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 12. 9. 2012 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP).

Iz njene obrazložitve izhaja, da se je prošnja nanašala na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku in postopku mediacije III P 2107/2012, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti ter kot oprostitev stroškov postopka. V navedeni pravdni zadevi tožnik terja plačilo 200.000,00 EUR od tam navedenih višje strokovne sodelavke in dveh sodnic. Upravni organ meni, da tožnik v omenjeni odškodninski pravdi nima verjetnega izgleda za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva, s čimer ni izpolnjen zakonski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tako sodnik kot strokovni sodelavec predstavljata sodišče kot državni organ, ki opravlja funkcijo sojenja. V konkretnem primeru je namreč sodnica dodelila strokovni sodelavki v delo posamezna preiskovalna dejanja, v zvezi s katerimi je pristojno okrožno državno tožilstvo vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper prosilca za BPP zaradi kaznivih dejanj nezakonitega dajanja pravne pomoči po prvem odstavku 254. člena KZ-1 in posebnih primerov ponarejanja listin po 4. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1. Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, kar sodnik in uradnik – strokovni sodelavec, nedvomno sta, pa odškodninsko odgovarja država sama, saj ni zakona, ki bi določal neposredno odškodninsko odgovornost posameznih fizičnih članov organa. Poleg tega organ glede strokovne sodelavke in sodnice, ki sta opravljali posamezna preiskovalna dejanja, meni, da niso podani elementi za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Kar pa zadeva prosilčevo zahtevo za dodelitev BPP za vložitev izrednih pravnih sredstev, je ta preuranjena, saj sodni postopek še ni pravnomočno končan.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da strokovna sodelavka ni sodnica in ne sodi med zaščitene funkcionarje, zato bi morala biti BPP odobrena vsaj v zvezi z njo. Glede odškodninske tožbe, vložene zaradi ravnanja sodnic, organu očita, da ne pozna ozadja zadeve in da gre v tem primeru za kaznivo dejanje, za katerega sodnici odgovarjata po 288. členu KZ. Pojasnjuje, da sta strokovna sodelavka in prvo tožena sodnica zoper njega vodili postopek, čeprav ni storil kaznivega dejanja, saj so vse priče to potrdile. Kljub temu s tem postopkom nadaljujeta. Sicer meni, da ni naloga organa, da prejudicira odločanje v postopku, kljub temu pa glede upravne sodnice opozarja, da se organ v ta del odškodninske tožbe sploh ni spustil. Zahteva, naj sodišče „tožbi ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi ali odpravi ali odloči, da je upravni akt nezakonit in se postopek ustavi ali vrne nazaj v novi postopek in novo odločanje in se toženki naloži, da izvirni vlogi ugodi in se ji naloži plačilo stroškov postopka“. Tožnik zahteva še oprostitev vseh stroškov postopka, postavitev sodnega tolmača za nemščino in po potrebi, zlasti za vložitev revizije, postavitev odvetnika.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede tožnikove zahteve za postavitev sodnega tolmača sodišče pojasnjuje, da se ta v skladu s prvim odstavkom 102. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), postavi le v primeru izvajanja ustnih procesnih dejanj. Teh v predmetnem upravnem sporu ni bilo.

Neutemeljen je tudi tožnikov predlog za postavitev odvetnika za vložitev revizije. Sodišče v upravnem sporu, v katerem presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta, o tem ne odloča. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Socialni položaj prosilca pa ni edini kriterij za dodelitev BPP, saj se ta v skladu s prvim odstavkom 2. člena odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Tako se v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP med drugim upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Upravni organ je tako v konkretnem primeru ravnal pravilno, ko je presojal, ali je razumno vlagati odškodninsko tožbo zoper strokovno sodelavko in sodnici zaradi dejanj, ki so jih opravile v zvezi s svojim delom oziroma službo na sodišču. Tudi iz tožbe izhaja, da naj bi omenjene osebe ravnale protipravno pri vodenju postopka zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik, oziroma pri ravnanju z njegovo vlogo na Upravnem sodišču RS, ki jo je v odškodninski pravdi tožena upravna sodnica po njegovem mnenju nepravilno poslala na Vrhovno sodišče RS kot revizijo.

S tem v zvezi se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), s katerimi je organ utemeljil, da pomeni ravnanje oseb, zoper katere je v konkretnem primeru vložena odškodninska tožba, dejanje sodišča kot državnega organa, zato za škodo odgovarja država sama in ne neposredno toženke. Po prvem odstavku 26. člena Ustave RS ima namreč vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po drugem odstavku ima oškodovanec pravico zahtevati povračilo neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil, vendar le v skladu z zakonom. Iz obeh določb izhaja, da je primarno odškodninsko odgovoren državni organ, le če zakon izrecno določa, je mogoče terjati škodo neposredno tudi od povzročitelja škode. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. O tem, da je neposredna odškodninska odgovornost sodnikov izključena, se je izrekla tudi civilna sodna praksa (prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3736/2007 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1035/2008, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2009).

Že iz teh razlogov je zato pravilen zaključek izpodbijane odločbe, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP za pravdni postopek na prvi in drugi stopnji. Ker tožnik stališča, da je bila zahteva za BPP za revizijo preuranjena in zato zavrnjena, s čimer se sodišče strinja, ne izpodbija, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Neutemeljen je tudi predlog, naj sodišče tožnika oprosti plačila stroškov postopka. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje, medtem ko drugi stroški postopka, ki bi bremenili tožnika, niso nastali.