Jedro

Nepretrgan čas trgovanja delovnega razmerja, za določen čas, je odločilnega pomena za nastop domneve iz 1. odstavka 18. člena ZDR, saj 1. odstavek 17. člena ZDR ne dopušča sklenitve delovnega razmerja iz razlogov, ki nimajo narave začasnosti. Zaradi prisilne narave te določbe ima sodišče pravico, da pogodbene določbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ne uporabi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 14.5.2001, potrjen s sklepom z dne 22.6.2001 in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas pri toženi stranki od 15.5.2001 dalje. Presodilo je, da se je delovno razmerje tožnice sklenjeno za določen čas, zaradi izpolnitve pogoja iz 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Dokončni sklep tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, pa je po presoji prvostopenjskega sodišča formalno nezakonit, saj ga ni sprejel pristojni organ. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tudi sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je štelo sklep direktorja tožene stranke z dne 22.6.2001 kot konstitutiven, čeprav je deklaratorne narave, in ga zato ne bi smelo razveljaviti. Zaradi ugotovitvene narave prvostopenjskega sklepa tudi drugostopna odločitev tožene stranke, čeprav sprejeta po nepristojnem organu, nima nobenega vpliva na odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnice, sklenjenega za določen čas. Takšno delovno razmerje po zakonu preneha z dnem, ko se izteče čas, za katerega je bilo sklenjeno. Ker sta sodišči ob presoji zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici odločali tudi o zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas, sta zmotno uporabili materialno pravo. Tožnica je za pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi - ki ni vsebovala razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas - vedela že ob podpisu pogodbe in njenih aneksov. Zato bi morala za odpravo te kršitve zahtevati varstvo pravic v roku iz 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Ker tožnica ni uveljavljala svojih pravic v zakonitem roku 15 dni in je s sklenitvijo aneksov k osnovni pogodbi o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas "konzumirala" pravico do izpodbijanja, niso podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o njenem tožbenem zahtevku. Sodišče ji ne bi smelo nuditi pravnega varstva, če se je po štirih letih premislila. Še zlasti ob dejstvu, da noben predpis ne določa, da je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi določitev razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas oziroma pravne posledice te opustitve. Dokazno breme, da deklarirani razlog ni bil podan pa je, po mnenju revizije, na tožeči stranki. Ker sodišče ni izvedlo niti po tožeči stranki predlaganih dokazov, je ravnalo v nasprotju z določbami ZPP o izvajanju dokazov. Napačno je tudi interpretiralo izpovedbo priče A.J., zato so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju s podatki oziroma listinami v spisu, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče pri odločanju mnogo bolj omejeno kot pritožbeno sodišče. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti preizkuša skladno določbi 371. člena ZPP le pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Tožena stranka sicer zatrjuje obstoj procesnih kršitev, ki naj bi po vsebini predstavljale absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po stališču revizije izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih - pri čemer ne pove, katera dejstva šteje za odločilna -, prav tako ne pove, s katerimi listinami in zakaj je izpovedba priče A. J. z njimi v nasprotju. Ker revizija očitanih postopkovnih kršitev natančno ne obrazlaga in jih tudi formalno ne opredeljuje, niso izpolnjeni pogoji iz 371. člena ZPP za njihov preizkus. Zmotna dokazna ocena, na katero se sklicuje, in očitek o opustitvi izvedbe predlaganih dokazov, ne predstavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč pomeni le očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je po 3. odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedano.

Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka zaposlila tožnico na delovnem mestu tajnice za določen čas (po eno leto) na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za čas od 15.5.1998 do 15.5.1999, in še dveh aneksov od 15.5.1999 do 15.5.2000 in 15.5.2000 do 15.5.2001. Zakoniti razlog, zaradi katerega je imelo delovno razmerje značaj začasnosti v omenjeni pogodbi, po ugotovitvah obeh sodišč, ni bil določen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišči pravilno uporabili zakon o delovnih razmerjih. Po določbi 17. člena ZDR se lahko sklene delovno razmerje za določen čas le v primerih, določenih v njegovem prvem odstavku oziroma v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom, kolektivna pogodba oziroma splošni akt (11. alinea 1. odstavka). Ob dejanski ugotovitvi, da ob sklenitvi delovnega razmerja tožnice za določen čas zakonski razlog ni obstajal, je uporabiti zakonsko presumpcijo o delovnem razmerju za nedoločen čas iz 1. odstavka 18. člena ZDR. V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca sklene delovno razmerje v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

Po določbi 3. odstavka 214. člena ZPP dejstev, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, vendar se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno. To pomeni, da stranka, v katere korist zakon določa pravno domnevo, ni dolžna trditi in dokazovati dejanskega stanja pridobitve te pravice. Domneva namreč olajšuje dokazno breme stranke. Ker je predmet zakonske domneve obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, se dejstva, ki se domnevajo, ne dokazujejo. V dokaznem postopku se na podlagi zatrjevanih okoliščin ugotavlja le domnevna baza, to so dejstva, na katerih temelji pravna domneva in so odločilnega pomena za podlago sodni odločbi. Zato očitek revizije, da tožeči stranki ni uspelo dokazati dejanskega stanja pridobitve pravice do zaposlitve za nedoločen čas, ni utemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica sklenila delovno razmerje za določen čas na delovnem mestu tajnice, ne da bi bil v pogodbi o zaposlitvi naveden zakoniti razlog, zaradi katerega je tožena stranka pogodbo sklenila za določen čas (nadomeščanje začasno odsotnega delavca, izvedba dela, ki je projektno organizirano, vezano na programske opredelitve, začasno povečan obseg del za izvedbo pripravljalnih del, za opravljanje sezonskega dela, zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja na delu oziroma razreševanja zaposlitve presežkov delavcev). Tožnici je bilo delovno razmerje še dvakrat podaljšano za določen čas tako, da je nepretrgano trajalo tri leta. S tem pa je izgubilo naravo začasnosti, za katero ob sklenitvi in med trajanjem delovnega razmerja še ni mogla vedeti - to je pogoja, ki mora biti izpolnjen, da se sme skleniti delovno razmerje za določen čas. Ta okoliščina (nepretrgan čas trajanja delovnega razmerja) je poleg opustitve razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, odločilnega pomena za nastop domneve uzakonjene v 1. odstavku 18. člena ZTPDR. Tožena stranka neresničnosti te domneve ni dokazala.

Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku obstajala pravna podlaga iz 1. odstavka 18. člena ZDR. Delovno razmerje, sklenjeno s tožnico za določen čas, je bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, saj je trajalo neprekinjeno tri leta. Tak zaključek izhaja že iz namena 1. odstavka 17. člena ZDR, ki ne dopušča sklenitve delovnega razmerja iz razlogov, ki nimajo narave začasnosti. Zaradi prisilne narave te določbe, katere kršitev sankcionira 1. odstavek 18. člena ZDR - je pogodbeno določilo o sklenitvi delovnega razmerja tožnice za določen čas (I.) neupoštevno. Zato je imelo sodišče - ob smiselni uporabi 2. odstavka 143. v zvezi s 142. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) oziroma sedaj veljavnega 2. odstavka 121. člena v zvezi s 120. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) in 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 67/02 - ZS) pravico zavrniti njegovo uporabo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.