Jedro

Za presojo, ali kot verjetna obstaja nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve brez izdane predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena, je bistven celovit gospodarski položaj dolžnika kot tisto objektivno dejstvo, iz katerega je sklepati, da bi bila morebitna izvršba po uspešno uveljavljeni terjatvi ogrožena. Ker se upnik v izvršbi poplačuje iz sredstev (premoženja) dolžnika, je zato bistveno vprašanje, ali obseg sredstev presega obveznosti dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik je dolžan dolžniku v 8 dneh povrniti 600,48 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru dolžnika z dne 17. 12. 2013 zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Z 394/2013, z dne 5. 12. 2013 in navedeni sklep v celoti razveljavilo, upnikov predlog za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 29. 11. 2013 zavrnilo, opravljena dejanja zavarovanja po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Z 394/2013 z dne 5. 12. 2013 pa razveljavilo (I. točka izreka). Upniku je še naložilo, da v 8 dneh dolžniku povrne stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o zavarovanju v višini 630,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik in uveljavljal vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da „predlogu upnika za izdajo sklepa o predhodni odredbi v celoti ugodi“ s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za presojo, ali kot verjetna obstaja nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve brez izdane predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena, je bistven celovit gospodarski položaj dolžnika kot tisto objektivno dejstvo, iz katerega je sklepati, da bi bila morebitna izvršba po uspešno uveljavljeni terjatvi ogrožena. Ker se upnik v izvršbi poplačuje iz sredstev (premoženja) dolžnika, je zato bistveno vprašanje, ali obseg sredstev presega obveznosti dolžnika. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da gre to razmerje glede na bilanco stanja za prvih enajst mesecev leta 2013 (priloga B2) v prid dolžniku, saj je razlika med navedenima kategorijama pozitivna in znaša 890.682,94 EUR in tako predstavlja lastniški kapital družbe (točka 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnik zato neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču enačenje višine kapitala s sredstvi oziroma premoženjem dolžnika, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Glede na pritožbene trditve, da je treba upoštevati tudi finančne in poslovne obveznosti dolžnika, ki bistveno presegajo znesek kapitala, je razbrati, da je pritožnik tisti, ki neutemeljeno meša bilančne kategorije, saj je prav kapital družbe tisti, ki presega obveznosti družbe. Ni pa dvoma, da so lahko predmet izvršbe vsa sredstva družbe, ne glede na to, ali je njihov vir lastniški ali dolžniški kapital. Tako se pokaže, da sedanje gospodarsko (finančno in premoženjsko) stanje dolžnika ne izkazuje nevarnosti za morebitno bodočo izvršbo.

6. Pritožbeno sodišče pa soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je izkazano neugodno finančno stanje dolžnika glede na kazalnike pokritosti kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi in kapitalske pokritosti dolgoročnih sredstev lahko indic za presojo uspešnosti poslovanja oziroma plačilne sposobnosti dolžnika v prihodnje, vendar je pri tem treba upoštevati tudi druge dejavnike (npr. stabilen in zadosten denarni tok, spodobnost pretvarjanja sredstev iz nelikvidne v likvidno obliko). Prvostopenjsko sodišče pa je pri tem po presoji pritožbenega sodišča pravilno presojalo podatke poslovanja dolžnika v letih od 2008 do 2012 oziroma prvih enajst mesecev 2013 (ki jih je povzelo prvostopenjsko sodišče iz trditev in dokazov dolžnika, upnik pa jih v svojem odgovoru na ugovor dolžnika ni substancirano prerekal) ugotovilo, da dolžnik kljub gospodarski in finančni krizi ustvarja dobiček iz poslovanja in pozitiven poslovni izid iz poslovanja ter da je dolžnik bistveno povečal obseg svojih opredmetenih sredstev za 2.031.577,00 EUR v letu 2012, sestavljenih iz zemljišč, zgradb in opreme, v zadnjih treh letih ustvarja denarni tok, s katerim pokriva svoje odhodke, da je izkazan trend povečanja deleža kapitala v financiranju, pri čemer dolžnik ohranja čiste prihodke od prodaje na bistveno enaki ravni kot tudi obseg kratkoročnih obveznosti in zaključilo, da upnik ni uspel verjetno izkazati nevarnosti za bodočo izvršbo ob bistveno nespremenjenih razmerah na trgu. Gospodarska in finančna kriza, ki jo izpostavlja pritožnik in ki bi jo moralo po njegovi presoji sodišče upoštevati pri presoji ogroženosti bodoče izvršbe, ob dejstvu, da je ta nastopila že v letu 2008 in izkazanem dejstvu, da jo je dolžnik doslej uspešno prebrodil, pri tem pa je ves čas posloval z dobičkom in tudi povečeval svoj kapital, zato v obravnavanem primeru ne more biti faktor, ki bi glede na gornje ugotovitve utemeljeval zaključek o projekciji poslovanja dolžnika v bodoče, ki bi imela za posledico verjetno izkazano nevarnost uveljavitve upnikove terjatve tudi v bodoče. Pritožbeno sodišče pri tem ne sprejema pritožbene primerjave izkaza poslovanja dolžnika med letoma 2011 in 2012, pri čemer naj bi vsa dejstva o višini poslovnega izida iz poslovanja, ustvarjanju denarnega toka in višini čistih prihodkov od prodaje kazala na padec, obseg kratkoročnih obveznosti pa se povečuje, ker pritožnik izpostavlja le primerjavo podatkov med letoma 2011 in 2012, ne pa tudi podatkov za prvih enajst mesecev leta 2013, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo pri presoji ogroženosti izterjave pritožnikove terjatve.

7. Obe pravdni stranki sta tisti, ki ponudita dejstveno in dokazno gradivo za presojo utemeljenosti po upniku uveljavljanega pravnega varstva (primerjaj 212. člen ZPP in 214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na dolžnikovo obrambo zoper sklep o izdaji predhodne odredbe je bilo na upniku trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dolžnikovih ugovornih trditev in dokazov. Upnik pa šele v pritožbi dolžniku očita, da ni pojasnil strukture njegovih kratkoročnih obveznosti in kako jih namerava poravnati, da ni predložil ustreznih listin kot dokaz, katere konkretne nepremičnine (zemljišča in stavbe) ter oprema sestavljajo njegovo premoženje ter oporeka vrednosti v bilanci stanja izkazanih opredmetenih sredstev, saj navedeno dejstvo, kot tudi v bilanci stanja izražene vrednosti nepremičnin za upnika v prvostopenjskem postopku očitno ni bilo sporno. Nespornih dejstev pa nasprotna stranka ni dolžna dokazovati, saj se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ štejejo za priznana. Pritožnik zato neutemeljeno izpodbija dokazno vrednost bilance stanja dolžnika glede obstoja in vrednosti premoženja, s katerim razpolaga.

8. Dejstvo, da dolžnik ni lastnik nepremičnin, upnik prvič uveljavlja šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj navedenega dejstva ni mogel pravočasno uveljavljati že v prvostopenjskem postopku z odgovorom na ugovor. Povedano velja tudi glede njegove pritožbene trditve o zmanjšanju finančnih naložb dolžnika v letu 2011 in 2012 in glede povečanja kratkoročnih posojil v letu 2013 ter glede lastniške povezave dolžnika s stranko, s katero dolžnik v pretežni meri ustvarja prihodke. Pritožbeno sodišče zato navedenih dejstev kot nedovoljenih pritožbenih novot skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni presojalo.

9. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je za presojo zmožnosti poplačila upnikove terjatve odločilnega pomena, kolikšen je prosti denarni tok, ki pove, koliko denarnih sredstev ima dolžnik na razpolago, saj se upnik v morebitni izvršbi lahko poplača tudi iz drugih sredstev dolžnika, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, lahko pa jih dolžnik pridobil tudi sam s prodajo svojega premoženja. Splošno znano dejstvo je, da predstavljajo blokirana denarna sredstva za družbo mrtev kapital, s katerim ne more razpolagati in jih torej s svojim poslovanjem tudi ne oplemenititi, zato ni mogoč zaključek pritožnika glede dolžnikove obrambe, da vrednost njegove s predhodno odredbo zavarovane terjatve predstavlja manj kot polovico denarnega toka dolžnika v letu 2012, dolžnik pa denarna sredstva v navedeni višini ustvari v pol leta poslovanja, ob padajočem denarnem toku in rastočih obveznostih dolžnika kaže na ogroženost bodoče izterjave upnikove terjatve. Pri tem pritožnik izhaja iz napačnih predpostavk o padajočem denarnem toku in rastoči zadolženosti dolžnika, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

10. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo neizkazanost verjetne nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena kot enega od pogojev, ki mora biti izkazan za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena ZIZ.

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeno razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado odvetniku za odgovor po tar. št. 3468 ZOdvT 472,20 EUR, poštne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR ter 22 % DDV v znesku 108,28 EUR, skupno torej 600,48 EUR. Od priznanih stroškov gredo dolžniku za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).