Jedro

Splošno pravilo o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo je vsebovano v 6. čl. ZOR. Ta člen v 1. odst. govori le o solidarni odgovornosti, ne pa o vrsti odškodninske odgovornosti, ki jo je potrebno ugotavljati (krivdna, objektivna odgovornost). Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ureja v tej določbi že citirani 2. odst. 178. čl. ZOR. Ta določa uporabo pravila o krivdni odgovornosti. Pravila o krivdni odgovornosti velja tudi tedaj, ko nekrivemu oškodovancu (tožnikov položaj v obravnavanem primeru je z njim izenačen, 4. odst. 178. čl. ZOR). povzročita škodo dva ali več imetnikov motornih vozil. Ker pa je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da zavarovanec tožene stranke ni (so)kriv za škodo, zaradi povedanega ne more biti solidarno odgovoren za tožniku nastalo škodo z neznanim (krivim) imetnikom motornega vozila, kar bi (torej v primeru (so)krivde obeh) tožnika sicer po določbi 1. odst. 414. čl. ZOR opravičevalo, da lahko zahteva plačilo odškodnine tudi samo od enega krivega imetnika motornega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 386.650,00 SIT spp. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da njen zavarovanec za nesrečo ni kriv.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo. Navaja, da je prvo sodišče svojo odločitev neutemeljeno oprlo le na pričevanje voznika, ki je povzročil škodo, ne pa na navedbe tožnika in poudarja, da prej teh dejstev ni imel priložnosti izpovedati, ker ga policisti, ki so opravljali ogled, o tem niso izprašali. K. je sam povedal, da je pri prehitevanju vozil z večjo od dovoljene hitrosti, kar dokazuje skica in dejstvo, da je 33 m vozil po neutrjeni bankini. Policisti so slepo verjeli Koštrečevi izpovedbi, čeprav se je le-ta izogibal trčenju nasproti vozečih vozil. Trditev policista, da se vozilo, ki bi prehitevalo v škarje, vedno pomika v desno, je nelogična in nestrokovna, saj je bila na desni strani strnjena kolona, katero je on prehiteval in zaradi nevarnosti vključitve v kolono in neprimerne hitrosti je pač moral zaviti v levo. Če bi vozil s primerno hitrostjo, bi se kljub storjenim nepravilnostim na bankini levega voznega pasu lahko ustavil. Tožeča stranka je zavrnila poziv sodišča za plačilo predujma za izvedenca, ker je dvomila, da bi izvedenec na podlagi uradnega zaznamka policije, ki je obravnavala nesrečo, lahko kaj ugotovil. Ugotovljeno je bilo, da sodišče v tem času ni razpolagalo s skico in fotografijami s kraja prometne nesreče, saj jih je policijska postaja izročila po ponovni intervenciji. Sodišče bi moralo upoštevati načelo odškodninsekga prava, da je voznik avtomobila odgovoren za vso škodo, ki jo je oškodovancu povzročil s svojim vozilom, tudi v primeru, če je za nastalo škodo odgovorna še kakšna druga oseba. Prisotnost te druge osebe pa ni dokazana in je zaradi tega velika verjetnost, da si je povzročitelj to osebo izmislil zaradi svoje koristi.

Pritožba ni utemeljena.

Središčni problem te pravde je vprašanje odškodninske odgovornosti obeh strank (tožene kot zavarovalnice, pri kateri je imel Ž.

K. zavarovano svojo odgovornost) kot imetnikov po premikajočih se vozil, za kar je treba uporabiti določbe 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po določbi 1. odst.178. čl. ZOR se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki krivde ni mogoče očitati, ker je dokazala, da ni kriva (primerjaj 1. odst. 154. čl. ZOR). Verjelo je namreč izpovedbi Ž. K. in policista, da je prišlo do nesreče in tedaj škode izključno zaradi protipredpisne vožnje neznanega voznika osebnega avtomobila, ki je nepravilno prehiteval. Tožeča stranka z dokazno oceno prvega sodišča sicer ne soglaša, vendar pa jo sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno, saj soglaša z razlogi prvega sodišča. Sicer pa tožeča stranka, ki tudi v pritožbenem postopku zatrjuje drugače (zavarovanec tožene stranke je povzročil prometno nesrečo s prehitro vožnjo) tudi v pritožbenem postopku kakšnega novega in relevantnega dokaza za svoje trditve, da je iskati (delno) vzrok za nesrečo v prehitri vožnji Ž. K., ne ponuja (primerjaj 1. odst. 352. čl. ZPP/77). Končno tudi v podatkih v spisu nima opore pritožbena trditev, da tožnik ni založil stroškov za izvedenca cestnoprometne stroke zato, ker v spisu ni bilo ustreznih podatkov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.5.1999 namreč izhaja, da se je tožnik odrekel izvedbi dokaza z izvedencem po tem, ko so se fotografije in skice nesreče že nahajale v spisu.

V zvezi s tožnikovo pritožbeno trditvijo o solidarni odgovornosti (očitno ima v mislih solidarno odgovornost zavarovanca tožene stranke in neznanega voznika), je potrebno povedati naslednje: Splošno pravilo o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo je vsebovano v 206. čl. ZOR. Ta člen v 1. odst. govori le o solidarni odgovornosti, ne pa o vrsti odškodninske odgovornosti, ki jo je potrebno ugotavljati (krivdna, objektivna odgovornost). Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ureja v tej določbi že citirani 2. odst. 178. čl. ZOR. Ta določa uporabo pravil o krivdni odgovornosti. Pravilo o krivdni odgovornosti velja tudi tedaj, ko nekrivemu oškodovancu (tožnikov položaj v obravnavanem primeru je z njim izenačen, 4. odst. 178. čl. ZOR) povzročita škodo dva ali več imetnikov motornih vozil. Ker pa je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da zavarovanec tožene stranke ni (so)kriv za škodo, zaradi povedanega ne more biti solidarno odgovoren za tožniku nastalo škodo z neznanim (krivim) imetnikom motornega vozila, kar bi (torej v primeru (so)krivde obeh) tožnika sicer po določbi 1. odst.414. čl. ZOR opravičevalo, da lahko zahteva plačilo odškodnine tudi samo od enega krivega imetnika motornega vozila.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.