Jedro

Toženka je odpovedala pogodbo s 30 dnevnim odpovednim rokom, kar je dolžna spoštovati. Zato je pogodba, vključno z obveznostjo plačila, ostala v veljavi do poteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 16.135,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je deloma zavrnilo glede zakonskih zamudnih obresti od 3.935,72 EUR od 10. 9. 2020 do 14. 9. 2020 (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.531,70 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo po Podjemni pogodbi z dne 1. 3. 2020 (v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba), za storitve, ki se v bistvenem nanašajo na vodenje, optimizacijo in dvig učinkovitosti toženkinega sektorja tehničnega varovanja objektov (TVO). Dogovorjeno je bilo mesečno plačilo 5.000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena za določen čas enega leta, od 1. 3. 2020 do 1. 3. 2021. Toženka je 10. 7. 2020 podala redno odpoved pogodbe s 30 dnevnim odpovednim rokom, ki je bila tožnici vročena 13. 7. 2020. Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo računov za junij, julij in del avgusta, do izteka odpovednega roka.

6. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da ima Pogodba naravo mešane pogodbe, z elementi podjemne in mandatne pogodbe. Določene pogodbene obveznosti imajo zato naravo obligacije prizadevanja, druge pa obligacijo rezultata. V okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti je tožnica začela s projektom digitalizacije, ki je že omogočal kreiranje delovnih nalogov, vnos podatkov o aktualnih in neaktualnih pogodbah, pri družbi A. se je dogovorila za 18 % popust v primeru večjega nakupa, glede poslovnega sodelovanja pa se je dogovarjala z družbama B. in C. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica po Pogodbi ni imela pooblastila za sklepanje poslov, ki bi neposredno zavezovali toženko. In nadalje, da je toženka pred potekom odpovednega roka zahtevala prekinitev dela in primopredajo osnovnih sredstev in dostopnih kartic, do česar je prišlo že 20. 7. 2020 in zato tožnica v avgustu ni več mogla opravljati pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila neposredno po Pogodbi, saj 4. člen določa mesečno plačilo 5.000,00 EUR + DDV. Zavrnilo pa je posamezne toženkine ugovore glede protipravnih ravnanj (kršitev Pogodbe), ki so se nanašali na nepotrebnost nakupa javljalnikov družbe A., upad prihodkov, problematiko pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov (PIVS) in neudeležbo na sestankih.

7. Toženka v pritožbi pod pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je treba določila Pogodbe med strankama razlagati na podlagi pravil mandatne pogodbe (kot obligacije prizadevanja) in ne podjemne pogodbe (kot obligacije rezultata). Trdi, da je bilo plačilo dogovorjeno le za primer, ko bi tožnica opravila vsa dela, ki so navedena v 2. členu Pogodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženke tudi napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme, saj bi morala tožnica trditi in dokazati, da je opravila vsa dela, preden bi se trditveno breme prevalilo na toženko. Ker pritožba navedene očitke v bistveno podobni vsebini ponovi tudi pod pritožbenima razlogoma zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, višje sodišče nanje odgovarja hkrati.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pogodbeno razmerje med strankama v pretežnem delu ali celoti podredilo pravilom mandatne pogodbe. Iz prvostopenjske sodbe (25. do 27. točka obrazložitve) namreč izhaja zaključek, da je Pogodba med strankama mešane narave. Določene obveznosti v 2. členu Pogodbe imajo naravo obligacije rezultata (na primer pregled nabavljenih materialov in vhodnih stroškov), določene obligacijo prizadevanja (povečanje realizacije in profita). Takšna pravna kvalifikacija Pogodbe je po presoji višjega sodišča pravilna. Pri tem samo ime Pogodbe (stranki sta jo namreč poimenovali kot podjemno pogodbo) nima odločilne vloge. Bistvena je vsebina pogodbenih obveznosti. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnica v bistvu prevzela vodenje toženkinega oddelka TVO. Ker je vodenje oddelka kompleksna dejavnost, sestavljena iz vrste različnih aktivnosti, se to po presoji višjega sodišča odraža tudi v vsebini obveznosti iz 2. člena Pogodbe, ki so na posameznih mestih določene zelo splošno (na primer skrb za nadzor planiranja, realizacije in kontrole izvajanja nalog programa TVO ali uresničevanje dogovorjene poslovne politike področja in družbe in opravljanje drugih nalog po naročilu vodstva), skupno pa naj bi vodile h končnemu cilju povečanja prihodkov in dobička. Višje sodišče ne more slediti pritožbi, da ima celotna Pogodba naravo obligacije rezultata in je za dosego končnega cilja izključno odgovorna tožnica, tudi iz razloga, ker po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožnica ni imela pooblastila neposredno prevzemati oziroma ustvarjati obveznosti, ki bi zavezovale toženko (kar izhaja iz 8. člena Pogodbe). Če tožnica ni mogla samostojno pridobivati novih poslov za toženko, potem ji ni mogoče naložiti izključne odgovornosti za povečanje tožničinih prihodkov.

9. Višje sodišče izpostavlja tudi dejstvo, da je bila Pogodba med strankama sklenjena za čas enega leta. V tem času naj bi tožnica opravila svoje delo in si prizadevala za končni cilj povečanja prometa in dobička. Toženka je Pogodbo odpovedala po dobrih štirih mesecih. Iz tega vidika višje sodišče ne more slediti pritožbi, da bi morala tožnica trditi in dokazati, da je v štirih mesecih opravila vse, za kar je sicer bil predviden čas enega leta. Stranki sta se očitno zavedali, da je za dosego zastavljenih ciljev potreben določen čas in sta zato tudi določili mesečno plačilo 5.000,00 EUR. Navedbam toženke, da bi morala tožnica trditi in dokazati, da je opravila vsako posamezno opravilo iz 2. člena Pogodbe, bi bilo mogoče slediti kvečjemu v primeru, če bi bil določen poseben časovni plan, v katerem bi se posamezne obveznosti morale izvesti. Takšnega časovnega plana pa toženka na zatrjuje. Toženka v pritožbi tudi ne navaja, konkretno katerih obveznosti tožnica ni izpolnila. Iz navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče za vsako posamezno opravilo v 2. členu Pogodbe presoditi, ali predstavlja obligacijo rezultata ali prizadevanja. Tožnica je povedala, kaj je za toženko v tem času opravila, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija. Tožnica je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, zaradi česar se pritožbeni očitki v tem delu izkažejo za neutemeljene.

10. Nadalje pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo četrtega odstavka 4. člena Pogodbe, ki ureja plačilo in po katerem bi morala tožnica mesečno predložiti poročila o opravljenem delu. Ker naj poročil ne bi pripravila, tudi ni upravičena do plačila. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote, saj takšnega ugovora toženka v postopku na prvi stopnji ni podala (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V pritožbi tudi ne pojasni, zakaj takšnega ugovora ni mogla podati pravočasno. Zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče D. D. Pritožba se namreč osredotoča na dejstvo, da pisni izjavi navedene priče ni bila priložena osebna izkaznica, ki naj bi pomotoma izpadla. Ne naslavlja pa razlogov sodišča za zavrnitev dokaznega predloga. To je, da (ne)potrebnost javljalnikov A. ni bila pomembna okoliščina, ker jih je toženka naročila sama, saj tožnica ni imela pristojnosti za neposredno zastopanje toženke. Toženka torej v bistvu razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, s katerimi soglaša tudi višje sodišče, ne izpodbija.

12. Pritožba tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je le toženka želela takojšnje prenehanje Pogodbe oziroma skrajšanja odpovednega roka. Trdi, da je bila v to primorana, saj naj bi bil direktor tožnice izsiljevalski in je grozil skrbnici pogodbe pri toženki E. E. Toženka se v bistvu negira že sama, saj iz teh navedb izhaja ravno to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je, da je izključno toženka želela takojšnje prenehanje Pogodbe pred odpovednim rokom. Nesoglasja med direktorjem tožnice in E. E., ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri tem niso bistvena okoliščina. Toženka se je namreč odločila za redno odpoved Pogodbe s 30 dnevnim odpovednim rokom, kot je to določal 12. člen Pogodbe. Zato je bila dolžna navedeni odpovedni rok spoštovati. Pogodba, vključno z obveznostjo plačila, je veljala do poteka odpovednega roka. V kolikor bi ravnanje tožnice oziroma njenega direktorja res doseglo takšno stopnjo neznosnosti, kot trdi toženka, in bi tožnica huje kršila pogodbene obveznosti, bi se lahko toženka poslužila tudi takojšnje odpovedi Pogodbe, brez odpovednega roka, saj ji je Pogodba to v 12. členu omogočala.

13. V okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja toženka navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je bolj verjelo izpovedbi direktorja tožnice F. F. ter G. G. in H. H. kot izpovedbi E. E. in I. I. Takšne pritožbene navedbe so nekonkretizirane in zato toženka z njimi ne more uspeti. Toženka namreč ne pove, v katerem delu naj bi sodišče prve stopnje napačno sledilo izpovedbam F. F., G. G. in H. H. Zato se višje sodišče do tega pritožbenega očitka podrobneje ne opredeljuje. Na pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato ga mora stranka konkretno utemeljiti. Povedati mora, v čem je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kaj naj bi bilo pravilno dejansko stanje in iz katerih dokazov to izhaja. Temu bremenu pa toženka ni zadostila. Poleg tega iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi sodišče izpovedbo ene priče ocenilo kot verodostojno, drugo pa ne. V 31. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje celo zapisalo, da sprejema verodostojnost nasprotujočih si izpovedb, ki izhajajo iz medsebojnega neujemanja F. F. in E. E. Isti pritožbeni očitek toženka ponovi tudi pod razlogom bistvenih kršitev določb postopka, kjer med drugim doda, da je E. E. izpovedala o tem, da digitalizacija ni bila izvedena, o padcu prihodkov, zavračanju opravljanja dogovorjenih nalog, da F. F. ni želel voditi sestankov in se vključiti v kolektiv. Tudi v tem delu ostajajo pritožbeni očitki nekonkretizirani. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo, a je v bistvenih delih ugotovilo nasprotno, kot navaja toženka. Pritožbene navedbe zato v tem delu predstavljajo zgolj golo nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje in kot take ne morejo biti uspešne.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo tretjega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Toženka se v pritožbi le sklicuje na navedeno zakonsko določbo, a hkrati ne navaja dejstev, ki bi uporabo te določbe utemeljevala. Ne trdi, da kakšnega dela ni prevzela ali, da ga je zavrnila ali, da ga ni mogla pregledati.

15. Nazadnje so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP toženka navaja, da je podano evidentno nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in odločilnimi ugotovljenimi dejstvi, kar naj bi privedlo do nejasnih zaključkov sodišča. Navedeno ne predstavlja kršitve po 15. točki, saj je ta podana (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker pa tožnica ne konkretizira, katere listine sodišče ni pravilno povzelo, temveč sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja ali napačno dokazno oceno, to ne predstavlja zatrjevane kršitve.

16. Prav tako po presoji višjega sodišča ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse relevantne razloge, ki višjemu sodišču omogočajo preizkus sprejete odločitve. Bolj konkretno toženka očita, da naj sodišče ne bi pojasnilo, kaj pomeni, da je tožnica upravičena do plačila neposredno na podlagi pogodbene vsebine. Po presoji višjega sodišča to ne predstavlja nejasnosti, saj je sodišče prve stopnje očitno štelo, da Pogodba določa, da tožnici pripada pogodbeno dogovorjeno mesečno plačilo do prenehanja Pogodbe (tako tudi 37. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ob tem je zavrnilo ugovore, da tožnica ni delala nič, kot tudi ugovore o zatrjevanih pogodbenih kršitvah. Nadalje pritožnica navaja, da ni jasno, kaj je sodišče mislilo s tem, da bi se toženka lahko izognila plačilu, če bi dokazala, da je tožnica ravnala v nasprotju s temeljnimi načeli OZ. Glede na to, da je ta zapis umeščen v poglavje obrazložitve, v katerem je sodišče prve stopnje presojalo posamezne toženkine ugovore glede kršitev Pogodbe, je razvidno, da je imelo v mislih prav to. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da bi se toženka razbremenila dolžnosti plačila, če bi uspela dokazati zatrjevane kršitve Pogodbe. Vendar je te toženkine ugovore zavrnilo, teh zaključkov pa pritožba ne izpodbija. Očitane kršitve se zato izkažejo za neutemeljene.

17. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Zaradi neuspeha s pritožbo mora toženka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu s priglašenim stroškovnikom in veljavno Odvetniško tarifo - OT) je tožnica upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (625 točk), 2% materialne stroške (12 točk) in 22% DDV. Preostale priglašene postavke se ne priznajo kot potreben strošek, ker so že vsebovane v preostalih postavkah. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo priznani pritožbeni stroški tožnice 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).