Jedro

Določba 46. člena ZD o vračunanju daril velja tako pri zakonitem kot pri oporočnem dedovanju, in sicer zato, ker je tudi nujni dedič zakoniti dedič, zato je pravilen izrek izpodbijane odločbe, da je za darila, ugotovljena v 2. točki izreka, toženec dolžan dopustiti, da se upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter vračunajo v njegov dedni delež.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugi vrstici 2. točke izreka za znesek 51.655,91 CHF in v 4. točki izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in odločba sodišča prve stopnje v ne razveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka) ter ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je zapustnica H. Š. podarila tožencu 21.819.844,00 SIT, 142.120,71 CHF, 46.000,00 DIN, stilno pohištvo za sprejemnico/jedilnico in spalnico ter slike in premičnine, ki jih je podedovala po E.S. (2. točka izreka). Nadalje je sodišče tožencu naložilo, da dopusti, da se darila upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter se mu vračunajo v njegov dedni delež po prvem odstavku 46. člena ZD in ga v korist tožnice obsodilo na plačilo 1.915,89 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče po sprejeti pripravljalni vlogi tožnice z dne 13. 1. 2010 pri razpravi 2. 2. 2011 ni omenjalo spremembe tožbe niti ni izdalo sklepa o dopustitvi, temveč je dopustitev razvidna šele iz izreka izpodbijane odločbe. Ker je prvostopenjsko sodišče odločalo o spremenjenem zahtevku, je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Nadalje glede zneska 142.120,71 CHF navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj slednja omenja le znesek 90.464,08 CHF. V nadaljevanju graja nepravilno uporabo 300. člena ZPP, saj bi moralo sodišče združiti obe pravdni zadevi ter razpreda o smotrnosti ločenega obravnavanja in špekulira z možnimi izidi v eni ali drugi pravdi. Nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zneskom 21.819.844,00 SIT, saj je očitno, da si izpovedjo priče S. sodišče ni moglo dosti pomagati, v obrazložitvi pa navaja, da je zapustnica negotovinsko prenesla sporni znesek na toženčev račun, vendar bi bila transakcija, če bi bila razjasnjena, potrdila njegovo navedbo, da ne gre za darilo mame, temveč plačilo s strani tete S.. Enako plačilo je bilo zagotovljeno tožnici, torej je šlo zgolj za papirnato operacijo in tega zneska ni prejel kot darilo. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza, s katerim bi ugotavljalo, s katerega računa je prišel denar. Tožbeni zahtevek glede stilnega pohištva je nesklepčen, saj je stanje in vrednost pohištva, ki niti ni bilo dano kot darilo, potrebno ovrednotiti na dan zapustničine smrti. Ob prejemu je bilo pohištvo brez vrednosti, sedaj pa tožencu predstavlja spomin na starše. Sodišču prve stopnje nadalje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge ter ni upoštevalo njegove, temveč tožničino izpovedbo, zlasti v delu, ko ji je verjelo, da je bila očetova sodelavka, za kar nima strokovnih pogojev. Navaja še, da sodišče ni dovolj razjasnilo dedovanja po očetu in dogodkov, ki so sledili. Sporna je ugotovitev sodišča prve stopnje o znesku 45.595,05 CHF, saj tega zneska ni v nobenem sklepu po pokojnem očetu, kar je logično, saj ga je od očeta prejel že pred zapuščino. Sodišče je tudi zmotno ocenilo dokaze glede dedovanja po pokojni E. S., saj je iz sklepa o dedovanju po njej razvidno, da nobena od tu uveljavljanih premičnin ni bila podedovana. Sodišče je očitno spregledalo pomembno dejstvo, da je bilo toženčevi stari materi ime enako kot njegovi materi. Glede darila 92.000,00 DIN navaja, da je šlo za nadomestilo za eno polovico hiše, ki jo je v celoti dobila tožnica. Končno navaja še, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ob dejstvu, da obstaja oporoka zapustnice, ne pride v poštev 46. člen ZD. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V trenutku odločanja pritožbenega sodišča je že pravnomočno odločeno o toženčevem tožbenem zahtevku, ki ga je zoper tožnico vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 1656/2009-II (sodba Okrožnega sodišča z dne 1. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 4. 2012, opr. št. II Cp 3465/2011). Tožencu ni uspelo, da bi izpodbil zapustničino oporoko in dodatek k njej, kar pomeni, da bo zapuščinsko sodišče v nadaljevanju moralo uporabiti določbe ZD, ki govorijo o oporočnem dedovanju, toženec pa bo v njem sodeloval kot nujni dedič (tudi nujni dediči spadajo med zakonite dediče(1)). Pri izračunu nujnega deleža zakon terja najprej ugotovitev zapustnikovega premoženja. Iz tega se izločijo deli, ki niso predmet dedovanja (32. in 128. člen ZD), ter gospodinjski predmeti, ker gredo samo določenim upravičencem (33. člen ZD). Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti zapustnikove dolgove ter dolgove zapuščine (pasiva zapuščine) Razlika je čista zapuščina. Tej je treba prišteti vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja, seštevek pa predstavlja t. i. obračunsko vrednost zapuščine (28. člen ZD). Od te se izračunajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži. Vsota nujni deležev je skupni nujni delež (rezervirani del/rezerva). Razpoložljivi del zapuščine je vrednost čiste zapuščine, zmanjšana za rezervirani del (26. člen ZD). Če je zapustnik razpolagal z oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi in je to vrednost prekoračil, nujni dedič pa svojo pravico uveljavlja (41. in 41. člen ZD), pridejo v poštev pravila o odpravi prikrajšanja nujnega deleža: najprej se zmanjšajo ali celo odpravijo oporočna razpolaganja, če je to premalo, pa pride do restitucije daril(2).

5. V obravnavanem primeru je situacija taka, da je tožnica oporočna dedinja, toženec pa tisti, ki bo (lahko) uveljavljal nujni delež. Cilj tožnice, ki ga s to pravdo očitno zasleduje, je dokazati, da je toženec že za časa življenja od zapustnice prejel darila, kar bo zmanjšalo ali celo odpravilo njegov nujni delež. Povedano drugače: z upoštevanjem daril, danih tožencu, se bo najprej dvignila vrednost čiste zapuščine, nato bo določen toženčev nujni dedni delež, vanj pa se bodo zaradi določbe 46. člena ZD vračunala vsa darila. Če bo njihova vrednost presegla vrednost izračunanega nujnega deleža, bo presežek lahko obdržal, če bosta vrednosti enaki, bo celotno premoženje podedovala tožnica, če pa je toženec prejel premalo, bo njegov dedni delež prikrajšan, kar bo moralo upoštevati zapuščinsko sodišče pri izdaji sklepa o dedovanju. Toženec v pritožbi nepravilno očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo materialnega prava. Določba 46. člena o vračunanju daril velja tako pri zakonitem kot pri oporočnem dedovanju, in sicer zato, ker je tudi nujni dedič zakoniti dedič (3), zato je pravilen izrek 3. točke izpodbijane odločbe, da je za darila, ugotovljena v 2. točki izreka, toženec dolžan dopustiti, da se upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter vračunajo v njegov dedni delež.

6. Nekorektno je toženčevo pritožbeno izvajanje, kolikor izpodbija 1. točko izreka (odločitev o spremembi tožbe), saj mu je bila sprememba vročena (19. 1. 2011), na naroku 2. 2. 2011 pa je izrecno izjavil, da soglaša, da se obravnava opravi (glej list. št. 81 – druga stran zapisnika o glavni obravnavi z 2. 2. 2011). S tem, ko se je spustil v obravnavo po spremenjeni tožbi, se šteje, da je v spremembo privolil (drugi odstavek 185. člena ZPP), zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišču prve stopnje ob taki procesni situaciji ni bilo treba o tem na naroku sprejeti posebnega sklepa, temveč zadostuje, da je sodišče to zapisalo v izrek končne odločbe in odločitev tudi obrazložilo.

7. Toženec se (sedaj že brez vsakega pomena) zavzema za združitev te pravde s pravdo, v kateri je nastopal kot tožnik (glej uvodni del 4. točke te obrazložitve). Odločitev o morebitni združitvi pravd po 300. členu ZPP je tudi sicer v diskreciji sodišča in ni pravica stranke.

8. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženec graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Nerazumljive so navedbe o fiktivnem prenosu zneska 21.819.844,00 SIT na njegov račun. Dejstvo je, in temu toženec ne oporeka, da je denar prišel z zapustničinega računa, kako pa je prišel nanj, pa ni pravno odločilno, kot pravilno zapiše že sodišče prve stopnje, zato sodišču v tej smeri ni bilo treba izvajati dokazov. Četudi bi sodišče sledilo tožencu, da je denar prišel k zapustnici od priče S. (kar je ta celo priznala in povedala, da je denar podarila zapustnici), je šlo za darilo zapustnici, ki pa ga je tam potem podarila naprej tožencu. Toženčeva navedba, da je tožnica prejela enak znesek, za odločitev v tej pravdi ni pomembno – če ga je res, potem je šlo za darilo v enaki vrednosti njej, kar (bi) mora(l) ustrezno uveljavljati v drugem postopku. Povedano velja tudi glede zneska 46.000,00 DIN. Možno, da je tožnica dobila polovico hiše, toženec pa namesto tega 46.000,00 DIN, vendar so predmet te pravde zgolj darila, ki jih je prejel toženec. Povedano drugače: toženec ne more izničiti dejstva, da je prejel darila, tako, da navaja, da je tožnica prejela enaka darila/darila v isti vrednosti. Predmet te pravde je ugotavljanje, katera darila je prejel toženec od zapustnice, in nič drugega.

9. Zmotno je toženčevo pritožbeno razmišljanje, da premičnine, za katere sodišče ugotavlja, da jih je prejel, v trenutku prejema niso imele vrednosti, zato ne štejejo za darila. Dejstvo je (in tega toženec niti ne zanika), da je toženec premičnine prejel (ne zatrjuje nasprotne dajatve ali plačila), zato je utemeljen zaključek, da gre za darila. Njihova vrednost pa ni predmet tega, temveč zapuščinskega postopka(4), upošteva pa se tako vrednost ob smrti kot ob stanju ob daritvi (52. člen ZD). Pravilna in popolna je dokazna ocena glede vseh premičnin, tako glede stilnega pohištva za sprejemnico/jedilnico in spalnico ter slik in premičnin, ki jih je zapustnica podedovala po E.S..

10. Toženec neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede prejetega zneska v CHF (pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje), utemeljeno pa uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje le razloge glede zneska 90.464,08 CHF (v tem delu je sodbo mogoče preizkusiti in je pravilna), manjkajo pa razlogi, ki se nanašajo na znesek 51.655,91 CHF, ki jih je sodišče prve stopnje v izreku prisodilo, ni pa navedlo razlogov za svojo odločitev. Po tožbenih trditvah ta znesek predstavlja 6 % obresti od zneska 46.595,05 CHF, ki ga je potrditvah tožnice toženec najprej dobil kot posojilo, potem pa kot darilo, pri čemer znesek 51.655,91 CHF predstavlja obresti, ki so se natekle od dne izročitve zneska do dne, ko naj bi zapustnica posojilo prekvalificirala v darilo, kar toženec sicer zanika. Ker o tem znesku v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo v ustreznem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo navesti razloge za svojo odločitev, predvsem pa se bo moralo opredeliti tudi do (pravnega) vprašanja, ali gre za plodove od darila (primerjaj drugi odstavek 46. člena ZD) ali pa tudi v tem obsegu za darilo (odpust dolga – 29. člen ZD), saj je od tega vprašanja odvisna utemeljenost preostalega dela tožničinega tožbenega zahtevka.

11. Odločitev o razveljavitvi 4. točke izreka je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Ker končni uspeh pravdnih strank (še) ni znan, odločitev o stroških ni možna. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zupančič, dr. K., Dedno pravo, Ljubljana 1991, str.70, točka 151

(2) Primerjaj npr. sodbo in sklep VS RS z dne 15.1.2009 opr. št. II Ips 45/2007

(3) Ibidem, opr. št. 1

(4) Primerjaj sklep VS RS z dne 29.2.2012, opr. št. II Cp 2117/2011