Jedro

Pritožnica z zatrjevanimi okoliščinami sklenitve pisne posredniške pogodbe in njenimi trditvami o tožničini prevari toženke pri sklenitvi te pogodbe, ne more uspeti, saj razveljavitve te pogodbe v prvostopenjskem postopku ni uveljavljala skladno s prvim odstavkom 49. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je zato pogodbo pravilno presojalo kot pravno veljavno, ne da bi se spuščalo v presojo obstoja prevare ob sklepanju te pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep VL 15732/2011 z dne 14. 2. 2011 v drugem in četrtem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 825,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljani tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo provizije, ker je tožeča stranka posredovala med toženo stranko kot najemodajalcem in njenim najemnikom, do sklenitve najemne pogodbe pa je dne 1. 10. 2010 tudi prišlo. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 1. 10. 2010 pogodba o storitvah trženja in prodaje nepremičnin (priloga A4), pri tem pa presojalo tudi dolžno skrbno ravnanje tožene stranke pri sklepanju obeh navedenih pogodb, zlasti tudi v kontekstu trditev tožene stranke o datumu prvega stika s tožečo stranko, ki se je po presoji korespondence med pravdnima strankama glede vsebine (kasneje sklenjene) najemne pogodbe izkazal kot neresničen. Ker je tožena stranka aktivno sodelovala pri sestavi najemne pogodbe in njeni vsebini, je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno iz navedenega dejstva sklepalo, da pri sklepanju poslov tožena stranka ravna z običajno previdnostjo in skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in da zato ni razumnega razloga za drugačno ravnanje tožene stranke pri sklenitvi pogodbe o storitvah trženja in prodaje nepremičnin.

6. Pritožbeno sodišče temu še dodaja, da tožena stranka v svojih obrambnih trditvah glede vsebine sklenjene posredniške pogodbe ni bila dosledna, saj se je v ugovoru zoper izvršilni sklep sklicevala na ustni dogovor med pravdnima strankama, da se bodo stroški nepremičninskega posredovanja poravnali, ko bo najemnik poravnal svoje obveznosti do tožene stranke, da bo provizija manjša od enomesečne najemnine, kar se bo uredilo s posebnim dogovorom med pravdnima strankama, ki še ni podpisan, istočasno pa v ugovoru zatrjuje dogovor, da bo stroške posredovanja plačal najemnik in ne toženec, naknadno v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2012 pa je tožena stranka zatrjevala dogovor o proviziji v višini maksimalno 50 % najemnine, do sklenitve pisne pogodbe pa je prišlo s prevaro tožeče stranke. Očitno je torej, da je tožena stranka svojo obrambo prilagajala spoznavnim dejstvom tekom postopka glede na trditve in predložene listinske dokaze (obe pogodbi in pisno korespondenco med pravdnima strankama) tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presojalo vsebino pisno sklenjene pogodbe o storitvah trženja in prodaje nepremičnin z dne 1. 10. 2010 (priloga A4), ki mora tudi sicer biti po 13. členu Zakona o nepremičninskem posredovanju sklenjena v pisni obliki in pri tem pravilno povzelo tudi vsebino te pogodbe.

7. Pritožnik pa ob očitku zmotne ugotovitve dejanskega stanja spet nedosledno najprej navaja, da pogajanj glede sklenitve pogodbe o storitvah trženja in prodaje nepremičnin sploh ni bilo in je tožeča stranka s prevaro dosegla podpis pogodbe, nato pa navaja predhodni ustni dogovor o maksimalno 50 %-ni enomesečni najemnini kot med pravdnima strankama dogovorjeni proviziji. Pritožnica z zatrjevanimi okoliščinami sklenitve pisne posredniške pogodbe in njenimi trditvami o tožničini prevari toženke pri sklenitvi te pogodbe, ki jih v pritožbi ponavlja, ne more uspeti, saj razveljavitve te pogodbe v prvostopenjskem postopku ni uveljavljala skladno s prvim odstavkom 49. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je zato pogodbo pravilno presojalo kot pravno veljavno, ne da bi se spuščalo v presojo obstoja prevare ob sklepanju te pogodbe.

8. Glede na povedano je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP z 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče ukvarjalo z okoliščinami sklenitve najemne pogodbe, ne pa tudi z okoliščinami sklenitve posredniške pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: - da sta tožeča stranka kot posrednik in tožena stranka kot naročnik dne 1. 10. 2010 sklenili pogodbo o storitvah trženja in posredovanja nepremičnin, ki se je nanašala na prodajo ali oddajo lokala „N.“ na Naslovu 4, last tožene stranke, - da se je v pogodbi tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki za storitve trženja provizijo v višini ene mesečne najemnine, - da je bila med toženo stranko in družbo T. d. o. o. dne 1. 10. 2010 veljavno sklenjena najemna pogodba, v kateri sta pogodbeni stranki dogovorili mesečno najemnino v znesku 7.080,00 EUR (z vključenim DDV), - da je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost posredovanja izpolnila in utemeljeno izstavila za opravljeno storitev vtoževani račun z dne 3. 1. 2011, - da se je upoštevaje okoliščine sklenitve najemne pogodbe za neresnično izkazala trditev tožeče stranke o dnevu prvega kontakta med pravdnima strankama, vsled česar sodišče tudi ni sprejelo trditev tožene stranke o okoliščinah sklenitve pogodbe o storitvah trženja in posredovanja nepremičnin.

9. Taka sodba pa je povsem preizkusljiva in ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da se je sodišče neutemeljeno ukvarjalo zgolj z okoliščinami sklenitve najemne pogodbe, ne pa tudi posredniške pogodbe. Ob že zgoraj opisani nedoslednosti navedb same tožene stranke o tem, kdo naj bi bil sploh plačnik provizije tožeči stranki, kolikšna naj bi bila ustno dogovorjena provizija in kdaj naj bi bila pisna pogodba sklenjena ter dejstvu, da tožena stranka ni uveljavljala razveljavitve sklenjene pisne posredniške pogodbe zaradi domnevne prevare, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov glede okoliščin sklenitve te pogodbe, ker bi izvajanje teh dokazov po nepotrebnem obremenjevalo postopek.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z ničemer ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njeni priglašeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih je posledično dolžna nositi sama.