Jedro

Sklep o dokaznem predlogu (ugoditev oz. zavrnitev dokaznega predloga) je sklep procesnega vodstva, ki se lahko spremeni, vendar le utemeljeno z merili, izoblikovanimi v praksi. Med dokaznim postopkom lahko sodišče na podlagi drugačne dejstvene podlage ali zgolj spremenjene presoje zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da ni pravno relevanten, da ne obstaja, če je očitno, da ne more biti uspešen, če je nedosegljiv ali je njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami itd.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega pod točkami I/1, 2 in 3 ter II štirih dokončanih oziroma poskušanih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, za katera mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen devet let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornikov obsojenega M.B. in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojenega M.K. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe poskusa kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ (točka I/1) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; ravnanje obsojenega M.B., opisano pod točkami I/1, 2 in 3 pa je pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ in obsojencu zanj določilo omiljeno kazen dve leti in tri mesece zapora, za dejanje pod točko II mu je kazen znižalo na tri leta zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.B. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker zatrjevane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. V zvezi z obravnavanjem dokaznih predlogov obrambe in državnega tožilca, zagovorniki nižjima sodiščema očitajo "bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe".

1. Navajajo, da je sodišče prve stopnje najprej ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje priče G.C. ter predlogu obeh strank za neposredno zaslišanje priče R.J., vendar si je kasneje premislilo, ker ni moglo zagotoviti njune navzočnosti na glavni obravnavi (kljub temu, da živita v Sloveniji) in ker bi, kot je ocenilo, vztrajanje pri izvedbi teh dokazov pomenilo nepotrebno zavlačevanje postopka. Ne strinjajo se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožilec "smiselno umaknil predlog za zaslišanje C., saj Zakon o kazenskem postopku takšnega umika ne pozna". Poudarjajo, da gre za pomembni priči, ki bi lahko odločilno prispevali k ugotovitvi dejanskega stanja, bodisi v smislu razbremenjevanja ali obremenjevanja obsojenca.

Enako kršitev uveljavljajo tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za odreditev izvedenca grafologa. Če bi izvedenec ugotovil, da ne gre za obsojenčevo pisavo, bi to dejstvo skupaj z izpovedbo S.E. po mnenju zagovornikov potrdilo, da se je nekdo v hotelu lažno predstavljal za B. (obsojenca). V vseh navedenih primerih zavrnitve dokaznih predlogov se zagovorniki sklicujejo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS (Kp 2/2000), v kateri je izraženo stališče, da sodišče ne sme odkloniti izvedbe dokaza, "če je podana minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obsojenca".

2. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvi glavni obravnavi dne 2.7.2000 (listna številka 1127) sprejelo sklep o neposrednem zaslišanju prič R.J. in G.C., da ju je vabilo na več glavnih obravnav in da njune navzočnosti ni uspelo zagotoviti niti z uporabo prisilnih ukrepov. Tudi na zadnji glavni obravnavi dne 15.10.2002 prisilni privod prič ni bil uspešen. Obramba je vztrajala pri zaslišanju G.C. ter neposrednem zaslišanju R.J.; državni tožilec pa je izjavil, da priče C. ni potrebno zaslišati, ker bo obsojenčevo prisotnost na Nizozemskem mogoče dokazati z drugimi dokazi in "da zaslišanje R.J. ni nujno potrebno". Na isti glavni obravnavi je senat zavrnil tudi predlog obrambe za odreditev izvedenca grafološke stroke.

3. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo "da glede na oceno celotnega dokaznega postopka imenovanih prič ne bo zaslišalo, ker je bilo dejansko stanje v trenutku odločanja v celoti razjasnjeno in da bi se z nadaljnjim vabljenjem prič kazenski postopek po nepotrebnem zavlačeval". Višje sodišče je takšni odločitvi in razlogom pritrdilo.

4. V formalnem pogledu zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, načelno ni sporna. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo oziroma preklicalo. Vendar pa takšna odločitev sodišča ne sme biti samovoljna oziroma arbitrarna, saj bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Takšen sklep mora biti premišljen in utemeljen z merili, sprejetimi v ustavnosodni praksi (Up 34/93, Up 13/94), ki usmerjajo odločanje sodišča v zvezi z dokaznimi predlogi ali s kakšnimi drugimi tehtnimi razlogi. Tako denimo sodišče med dokaznim postopkom lahko na podlagi drugačne dejstvene podlage ali zgolj spremenjene presoje zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da ni pravno relevanten, da ne obstaja, če je očitno, da ne more biti uspešen, če je nedosegljiv ali je njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami itd. V nadaljevanju obrazložitve bo pojasnjeno, ali so bili v konkretnem primeru razlogi sodišča za zavrnitev dokaznih predlogov utemeljeni oziroma ali je sodišče s tem kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Glede na vsebino zahteve je treba pojasniti, da je za presojo konkretne zadeve pravno nepomembno, ali je tožilčevo izjavo v zvezi z zaslišanjem priče G.C. šteti za njegov umik dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje se je namreč že zaradi vztrajanja obrambe pri izvedbi tega dokaza do njega moralo opredeliti, kar je storilo na procesno predpisan način in v skladu z že omenjenimi merili za presojo dokazov. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da je omenjena izjava državnega tožilca tudi po oceni Vrhovnega sodišča dovolj določna oziroma jasna, da jo je po smislu mogoče razumeti kot brezpogojen umik dokaznega predloga za zaslišanje priče G.C. Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi stališču, da je bila zavrnitev navedenih dokaznih predlogov nedopustna in da predstavlja kršitev pravice do obrambe, smiselno kršitev 29. člena Ustave.

Kar zadeva predlog za neposredno zaslišanje priče R.J. na glavni obravnavi, ki ga je po navedbah zahteve obtožba omenjala kot enega od tistih, ki naj bi šel večkrat v ZDA in nosil denar, je treba ugotoviti, da gre v tem primeru očitno za obremenilno in ne obrambno pričo. Za uresničevanje obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave RS ter pravice do zaslišanja obremenilne priče, ki mu jo izrecno zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v d) točki 3. odstavka 6. člena, veljajo različna merila oziroma predpostavke. Zagovorniki kršitev pravice do obrambe uveljavljajo na predpostavki, da je sodišče dopustilo takšen dokaz in uporabilo obremenilno izpovedbo v kazenskem postopku. Vendar pa sodišče v tem primeru tega dokaza (zaslišanje oziroma čitanje izpovedbe R.J.) ni izvedlo in nanj svoje sodbe ni oprlo. Že iz tega razloga zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče na glavni obravnavni priče ni neposredno zaslišalo. Kolikor zagovorniki vztrajajo pri trditvi, da je opustitev zaslišanja priče vplivala na pravilnost ugotavljanja odločilnih dejstev, v nasprotju z zakonom, izpodbijajo dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Predlog za zaslišanje obrambne priče G.C. (kaznivi dejanji pod točkama I/1 in 3) zahteva utemelji z navedbami, da bi le on lahko povedal, komu je posodil osebni avtomobil F.M., kar bi lahko bil odločilen dokaz pri presoji omenjenih dejanj. Pravnomočna sodba obširno in argumentirano zavrača trditve obrambe, da G.C. ni bil na Nizozemskem oziroma, da ni on storilec kaznivih dejanj. Pri tem se opira na izpovedbo pričine matere S.C., dejanske lastnice omenjenega vozila; ta je povedala, da sin nikoli ni bil na Nizozemskem in da je B. vozilo posodil, ali mu ga dal v najem. Upoštevalo pa je tudi, da je bil obsojenec na Nizozemskem v času storitve kaznivih dejanj zanesljivo identificiran na podlagi njegovega potnega lista, fotografije v njem ter rezultatov tajnega opazovanja nizozemske policije. Sodišče prve stopnje kot pravno nepomembno okoliščino zavrača ugotavljanje z izvedencem grafologom, kdo je podpisal prijavnico v hotelu P. v M. Dejstvo je, da je bila prijavnica izpolnjena s podatki iz obsojenčevega potnega lista, ki je v fotokopiji priložen prijavnici, sicer pa obtožnica, kot navaja prvostopenjsko sodišče, niti ne trdi, da je obrazec lastnoročno izpolnil in podpisal prav obsojenec.

Glede na vsestransko in obširno obrazložitev pravnomočne sodbe, ki ugotavlja, da je bil obsojenec storilec tudi omenjenih dveh kaznivih dejanj, predlagana dokaza (zaslišanje priče G.C., izvedenec grafolog) izključujeta vsakršen dvom oziroma možnost drugačnega sklepanja. Zato je treba pritrditi oceni pravnomočne sodbe, da predlagana dokaza očitno ne moreta biti uspešna. V tem smislu je treba razumeti tudi stališče iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicujejo vložniki zahteve.

II. Zagovorniki v nadaljevanju zahteve uveljavljajo številne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa s tem, ker v posameznih primerih ni zaznalo oziroma saniralo zatrjevanih procesnih nepravilnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča sodbi nižjih sodišč z zatrjevanimi procesnimi kršitvami nista obremenjeni.

1. Z ničemer ni izkazana uveljavljana kršitev "pravice do obrambe in enakopravnosti strank v postopku", ker je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo (stran 20), da je okrožni državni tožilec opravil poizvedbe pri prevajalsko-lektorski službi o imenih prevajalk in o tem, kateri del dokumentacije je posamezna prevajalka prevedla. Državni tožilec je, kot izhaja iz izčrpne obrazložitve prvostopenjske sodbe, zgolj posredoval sodišču omenjene podatke, s katerimi je razpolagal glede nato, da je od omenjene službe Ministrstva za notranje zadeve za svoje potrebe zahteval prevod nizozemske dokumentacije, sodišče pa je podatke, ki jih je sporočil, uporabilo za zaslišanje ene od prevajalk.

2. Zagovorniki zanikajo, da bi obsojenec kdajkoli v postopku rekel, da je spoznal Američana, ki je "stalno hodil na pošto", sodišče prve stopnje pa naj bi navajalo prav to. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na 9. in 22. strani točno povzema vsebino obsojenčevega pisnega zagovora, ki med drugim obsega tudi sporno besedilo. Očitek o t.i. protispisnosti oziroma kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

3. Zagovorniki ponavljajo ugovore v zvezi s kršitvijo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki so bili že v sodbi sodišča prve stopnje zavrnjeni kot neutemeljeni, višje sodišče pa je takšni presoji pritrdilo. Pri oceni o nedovoljenosti dokazov zagovorniki izhajajo iz napačnega izhodišča, da sta bila obsojena M.K. in K.A. pred pristojnimi nizozemskimi organi zaslišana brez zagovornika in brez tolmača. To pa ne drži. Vrhovno sodišče se v celoti strinja z izčrpno in prepričljivo argumentacijo prvostopenjske sodbe, ki pravilno ugotavlja, da so bila zaslišanja osumljenih M.K. in takrat mladoletne K.A. opravljena zakonito, v skladu z nizozemsko kazensko procesno zakonodajo, ki obdolžencem zagotavlja enaka temeljna procesna jamstva kot Zakon o kazenskem postopku in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravicah, zaradi česar je sodišče smelo njuni izjavi uporabiti kot dokaz tudi v tem kazenskem postopku.

4. Razlogi prvostopenjske sodbe (kaznivo dejanje pod točko I/1) tudi niso sami s seboj v nasprotju, ko sodišče na 35. strani navaja, "da je v predmetnem primeru šlo za poskus kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, saj sta obdolženca že začela izvrševati znake kaznivega dejanja, predhodno sta se dogovorila, se odpravila na Nizozemsko, se tam ponovno srečala na dogovorjenem mestu in sta torej znake kaznivega dejanja že izvršila in dokončala", pred tem pa v istem stavku sodišče ugotavlja, da gre za poskus kaznivega dejanja.

V takšnih razlogih prvostopenjske sodbe ni nobenega nasprotja; sodišče namreč najprej ugotavlja, da je obsojenec storil vse, kar je bilo potrebno za uresničenje prepovedane posledice (dokončan poskus), v nadaljevanju pa ugotavlja, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker ni uspel dobiti mamila; celo izrecno je poudarilo, da je sledilo kvalifikaciji tožilstva in štelo, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ.

Že v okviru gornje ugotovitve zahteva nakaže, v nadaljevanju na 6. strani zahteve pa tudi natančneje obrazloži "kršitev kazenskega zakona", ki jo vidi v tem, da prepovedana posledica ni mogla nastati, ker mamila ni bilo. In še, "če po ugotovitvah višjega sodišča pri K. ne gre za kaznivo dejanje, je jasno, da tudi pri B. ne more iti za nobeno kaznivo dejanje, saj v spisu ni niti enega dokaza za dejanje, za katerega je bil obsojen".

Slednja trditev (nedokazanost dejanja) sodi v okvir dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je tudi zmotno stališče obrambe, ko (ne)kaznivost enega udeleženca za to dejanje (obsojenega K.) vzročno povezuje s kaznivim dejanjem obsojenega B. Višje sodišče je (sodba, stran 9) ravnanje obsojenega K., opisano pod točko I/1 ocenilo kot (nekaznivo) pripravljalno dejanje, dejanje obsojenega B., opisano pod isto točko sodbenega izreka pa je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja (točka I/1, 2 in 3) pravno opredelilo kot neuspelo napeljevanje (2. odstavek 26. člena KZ). Po citirani določbi je namreč neuspelo napeljevanje za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči tri leta zapora ali hujša kazen, kaznivo samo po sebi, samostojno in neodvisno od tega, ali je napeljevani izvršil ali poskusil izvršiti kaznivo dejanje.

5. Z zanikanjem obsojenčevih kontaktov "z dobaviteljem in drugimi dobavitelji po telefonu", kot jih ugotavlja izpodbijana sodba, vložniki zahteve ne utemeljujejo kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sicer sklicujejo, pač pa v nasprotju z zakonom ponovno uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Iz celotne obrazložitve sodbe, zlasti na 37. strani, povsem določno izhaja, da je sodišče pravnomočno sodbo, izrečeno pred nizozemskim sodiščem obsojenemu P.K. zaradi enakega kaznivega dejanja uporabilo kot dovoljeno dokazno gradivo zoper obsojenega B. Torej drži tista od več različnih razlag vložnikov zahteve, da je bila (tudi) nizozemska sodba podlaga za obtožbo in obsodbo zoper B. v predmetni kazenski zadevi. Izpodbijani sodbi s tem v zvezi ni mogoče očitati nikakršne nerazumljivosti, na katero se sklicujejo vložniki zahteve.

7. Utemeljitev zahteve, da navedbe prvostopenjske sodbe na 39. strani nimajo podlage v spisu, v ničemer ne pojasnjuje zatrjevane protispisnosti oziroma procesne kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje, pač pa izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o obsojenčevem telefoničnem dogovoru z obsojenim K. o nakupu mamil in še nekaterih drugih okoliščinah. Sicer pa je že višje sodišče na te ugovore obrambe odgovorilo ob preizkusu dejanskega stanja v okviru pritožbenih navedb obrambe. Enaka ugotovitev velja tudi za navedbe zahteve (stran 5), ki se nanašajo na razloge prvostopenjske sodbe na 48. strani v zvezi z poročilom o tajnem opazovanju, ki je po ugotovitvah sodišča podprto tudi z drugimi dokazi.

8. Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe naj bi bilo po mnenju zagovornikov podano tudi v tem, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe zatrjuje (kaznivo dejanje pod točko II), da naj bi obsojeni B. storil kaznivo dejanje skupaj s H.F.C., M.R. in neznanci, v utemeljitvi B. vloge pa zatrjuje njegovo povezavo z B., ki pa v izreku sodbe sploh ni omenjen. Tudi v tem primeru ne gre za nikakršno nasprotje, saj je v izreku sodbe na opisan način opredeljen zakonski znak "združbe", v obrazložitvi sodbe pa je opisano ravnanje B. (vendar ne kot člana združbe), ki je skupaj s C. prišel v Slovenijo in njegova povezava z obsojenim B. 9. Enaka kršitev postopka naj bi bila storjena tudi, kot navajajo vložniki zahteve, zaradi nedopustnega ravnanja sodišča, ki je s pravnomočno sodbo obsodilo nekoga (M.R.), ki sploh ni bil v kazenskem postopku, izpustilo pa je iz izreka sodbe F.S. in R.H.B., zoper katera je ameriško tožilstvo odklonilo pregon. Po ugotovitvah prvostopenjske sodbe (stran 57) je bil tudi M.R. član združbe, zoper katerega pa glede na njegovo odsotnost še ni bil uveden kazenski postopek; njegova vloga naj bi bila v tem, da je nastanil pri sebi v stanovanju osebe, ki so prenašale kupnino iz ZDA v L., na F. pa naj bi tudi vzdrževal zvezo med M.B. in ameriškimi prejemniki. Na očitek zahteve je treba odgovoriti, da se materialna pravnomočnost obsodilne sodbe nanaša na izrek (krivdorek) sodbe, ki obsega v njem označeno kaznivo dejanje in obtoženca. To pomeni, da sodišče o dejstvih, navedenih v obrazložitvi sodbe, lahko ponovno odloča v drugem kazenskem postopku, prav tako pa lahko ponovno odloča tudi o kaznivem dejanju in krivdi osebe, ki je bila udeležena pri storitvi kaznivega dejanja, pa za to še ni bila sojena. Z izpodbijano sodbo je bilo presojeno o krivdi M.B. in ostalih, ne pa tudi o krivdi M.R. III. Sodišče prve stopnje naj bi po navedbah zagovornikov kršilo tudi obsojenčevo ustavno pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 39. člena ZKP, ker se je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi U-I-92/96 seznanilo z uradnim zaznamkom o zaslišanju obsojenega B. pred policijo, kar je prepovedan dokaz; višje sodišče pa naj bi storilo "še večjo kršitev Ustave in ZKP", ko je enostavno odprlo zapečateno ovojnico z obsojenčevo izjavo in jo vneslo v sodbo, pri čemer naj bi del izjave izpustilo (zagovorniki ne pojasnijo, za kateri del izjave gre).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvi glavni obravnavi dne 2.7.2002 sprejelo sklep o "izločitvi uradnih zaznamkov po 83. členu ZKP na listni številki 52 in 53" (v prvem primeru gre za izjavo obsojenega S. B., v drugem pa za izjavo privilegirane priče C.P.). Enako kršitev postopka oziroma Ustave na prvi stopnji so zagovorniki uveljavljali tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Zato je višje sodišče skladno z določbo 5. odstavka 340. člena ZKP vpogledalo vsebino omenjenih uradnih zaznamkov in ugotovilo, da ne vsebujeta nobenih izjav razen besedila "da je vsak povedal svojo zgodbo" in da je obsojeni B. povedal, "da večkrat potuje v Ameriko na obisk h svoji sestri N.B.". Ta okoliščina pa je po ugotovitvah sodišča druge stopnje razvidna tudi iz obsojenčevega pisnega zagovora (sodba, stran 8). Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe smiselno izhaja, da iz vsebine uradnega zaznamka o obsojenčevi izjavi (na tega se sklicuje vložena zahteva) ne izhaja ničesar, kar bi obsojenca obremenjevalo oziroma razbremenjevalo, oziroma da njegova vsebina očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodišča (4.a točka 39. člena ZKP). Vložniki zahteve ne navedejo, kateri del obsojenčeve izjave naj bi pritožbeno sodišče izpustilo, poleg tega pa zgolj zatrjujejo, da se je sodišče seznanilo z obsojenčevo izjavo, ne da bi hkrati izkazali vpliv takšnega nedovoljenega dokaza na odločitev sodišča. Zato tudi v tem delu zahtevi ni bilo mogoče ugoditi, saj kršitve, ki jih očita sodiščema prve in druge stopnje, niso izkazane.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (435. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.