Jedro

Rok za plačilo denarne kazni iz petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila. V tem času lahko sodišče do poteka roka kvečjemu dovoli obročno plačilo denarne kazni, kar pa se v obravnavanem primeru, ko končno tega ni predlagal niti pritožnik, ni zgodilo.

Izrek

I. Pritožba obsojenca M.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 24. 8. 2020 določilo, da se denarna kazen 10 dnevnih zneskov, to je 97,30 EUR izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 29123/2019 z dne 12. 11. 2019, ki je postala pravnomočna dne 17. 12. 2019 izvrši tako, da se obsojencu določi kazen pet dni zapora. To je bilo storjeno s sodbo I K 29123/2019. 2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s, prav tako smiselnim predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in mu na ta način omogoči, da bo navedeno denarno kazen plačal v obrokih ali po prestani kazni zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je skladno s tretjim odstavkom 377. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preverilo pritožnikove navedbe glede prestajanja kazni zapora, ki so se izkazale za resnične. Pa vendar, prestajanje kazni zapora po sebi ne more preprečiti, da izrečena denarna kazen ne bi bila izrečena tako kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Rok za plačilo denarne kazni iz petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila. V tem času lahko sodišče do poteka roka kvečjemu dovoli obročno plačilo denarne kazni, kar pa se v obravnavanem primeru, ko končno tega ni predlagal niti pritožnik, ni zgodilo. Sledila je prisilna izterjava (izvršba), ki je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje neuspešna, s čemer je bila tudi druga možnost iz prvega odstavka 87. člena KZ-1 za plačilo denarne kazni izčrpana oziroma je ta zapadla.

5. Glede na obrazloženo, in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev iz 1. in 2. točke drugega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi M.L. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, dolžnosti vzdrževanja mladoletnih otrok in dejstva, da se nahaja na prestajanju kazni zapora.