Jedro

Zaključek sodišča ni niti v skladu z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka niti z ugotovitvami disciplinske komisije (ki tudi nista povsem enotna). Take disciplinske kršitve, kot jo ugotavlja sodišče, tožena stranka tožnici ni očitala in zato ne more biti predmet obravnave v tem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklepa organov tožene stranke z dne 3.9.1998 in 19.10.1998, izreklo, da je tožnica odgovorna, da je dne 2.7.1998 odnesla iz prodajalne posteljnino, po dobavnici vredno 36.032,60 SIT in jo plačala na dan disciplinske obravnave, in s tem storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 37. točki 120. člena podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP) in ji zato izreklo ukrep javnega opomina, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izplačati plače za nazaj in ji delovno dobo vpisati v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožnica posteljnino naročila z naročilnico, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da za tako nabavo sploh ni bila pooblaščena, ker je šlo za prodajalno živil. Že s tem je prekoračila pooblastila, nato pa je še znižala ceno tega blaga in blago odnesla iz prodajalne. Blago, ki ga je odnesla, je plačala šele na dan disciplinske obravnave. Zato tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da gre za tako disciplinsko odgovornost tožnice, da ji je bila glede na določbe PKP upravičeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi tožena stranka v tem, ker je izrek sodbe v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ali podredno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni smela preizkušati.

Revizija je sodišču očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Take bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodbo mogoče preizkusiti. Zmotna uporaba materialnega prava pa ne pomeni tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija navaja, da je tožnica naročila blago, ki ni predmet poslovanja tožene stranke, kar pomeni prekoračitev pooblastila tožnice in s tem kršitev 6. točke 120. člena PKP tožene stranke. Pri tem tožena stranka spregleda, da taka discplinska kršitev ni bila zajeta niti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (z dne 13.8.1998), niti v sklepu disciplinske komisije (z dne 3.9.1998). Zato taka disciplinska kršitev, tudi če je obstajala, ne more biti predmet obravnave v sodnem postopku.

Je pa po mnenju revizijskega sodišča že sodišče prve stopnje, nato pa tudi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je samoiniciativno spremenilo konstitutivni del opisa kršitve delovnih dolžnosti, ki naj bi ga po mnenju sodišča zagrešila tožnica. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz elementa, da je tožnica 2.7.1998 iz prodajalne odnesla posteljnino, po dobavnici vredno 36.032,60 SIT in s tem storila hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 37. točke 120. člena PKP (povzročitev materialne škode družbi ali drugim, če je bila škoda povzročena na delu ali v zvezi z delom). Za tako kršitev ji je izreklo disciplinski ukrep javnega opomina.

Zaključek sodišča ni niti v skladu z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka niti z ugotovitvami disciplinske komisije (ki tudi nista povsem enotna). Take disciplinske kršitve, kot jo ugotavlja sodišče, tožena stranka tožnici ni očitala in zato ne more biti predmet obravnave v tem postopku. Tožena stranka je namreč v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka očitala tožnici, "da je 2.7.1998 iz prodajalne odnesla posteljnino, katera je po dobavnici vredna 36. 032,60 SIT, pred tem pa spremenila ceno na 34. 789,60 SIT, katero je delno poravnala z boni. S tem je (tožnica) zlorabila svoj položaj (poslovodje trgovine) in pridobila neupravičeno premoženjsko korist". V sklepu disciplinske komisije tožene stranke pa je ugotovljena odgovornost tožnice za kršitev disciplinske obveznosti, "da je 2.7.1998 odnesla iz prodajalne posteljnino, katera je po dobavnici vredna 36.032,60 SIT, ista pa je spremenila ceno na 34.789,40 SIT. Tako je zlorabila svoj položaj poslovodje in tudi pridobila neupravičeno premoženjsko korist." To pa ni več disciplinska kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče, saj v tem primeru ne gre več samo za povzročitev škode, ampak za spremembo spremljajočih dokumentov z zlorabo položaja). Tako dejanje pa bi lahko bilo tudi (če se ugotovi, da so podani vsi potrebni elementi ) dejanje z zlorabo položaja in povzročitvijo škode družbi, kjer je izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa obligatoren (10. alineja 141. člen PKP).

Sodišče je določbe PKP, ki so materialno pravo, uporabilo preden je popolno ugotovilo dejansko stanje. Za pravilno odločitev je pomembno, da se ugotovi, če in s kakšnim namenom je bila spremenjena vrednost blaga, ki ga je tožnica odnesla iz trgovine, če je to storila tožnica, kakšna je bila dejanska škoda (v spisu se zatrjuje, da je bil del zneska za odnešeno blago plačan z boni za prehrano, kar lahko tudi pomeni, da je bila škoda manjša, kot jo ugotavlja sodišče), saj bo šele po ugotovitvi dejanskega stanja možno zaključiti, če je tožnica storila hujšo disciplinsko kršitev, ki ji jo očita zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, kakšna je pravna kvalifikacija disciplinske kršitve in če in kakšna je nato možna disciplinska sankcija (podobno stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo v sklepu Pdp 828/2000-2 z dne 15.2.2001, na l. št. 73, 74, 75, ko je ugotovilo, da se sodišče ni opredelilo do očitane zlorabe tožničinega položaja v svojstvu poslovodkinje prodajalne).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je o revizijskih stroških odločalo na podlagi določb tretjega odstavka 165. člena ZPP.