Jedro

Zmotno je stališče pritožnice, da je predmetni zahtevek po vsebini gledano upravna oziroma davčna zadeva. V danem primeru tožeča stranka ne uveljavlja terjatve iz naslova davkov, niti ne gre zgolj za preimenovanje zahtevka za vračilo davkov v zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, kot to trdi pritožnica. Iz tožbenih navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je njen zahtevek odškodninski zahtevek, saj tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, temelječe na 26. členu Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.116,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor stvarne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi z dne 13. 9. 2019, kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožena stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v tej zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije. Zahteva povračilo škode, ki ji je nastala zaradi protipravne odločitve organa tožene stranke pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). FURS je namreč odločil, da Ministrstvo za obrambo RS (MORS) ni zavezanec za plačilo NUSZ za prostore in zemljišča, namenjene za potrebe obrambe in zaščite. Ker zaradi nezakonite odločitve MORS ni bil zavezan plačati NUSZ v občinski proračun, je tožeči stranki kot prejemnici sredstev iz naslova NUSZ nastala škoda v višini izplačil za leta 2016, 2017 in 2018, ki jo vtožuje v tej pravdi. Zaključilo je, da gre v tem primeru za običajni premoženjski zahtevek, pri čemer protipravno ravnanje predstavlja opustitev toženke, samo škodo ter njeno višino pa predstavljajo zneski neodmerjenega NUSZ.

6. Zmotno je stališče pritožnice, da je predmetni zahtevek po vsebini gledano upravna oziroma davčna zadeva. V danem primeru tožeča stranka ne uveljavlja terjatve iz naslova davkov, niti ne gre zgolj za preimenovanje zahtevka za vračilo davkov v zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, kot to trdi pritožnica. Iz tožbenih navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je njen zahtevek odškodninski zahtevek, saj tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, temelječe na 26. členu Ustave RS. Zgolj dejstvo, da je višina odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka, enaka višini neodmerjenega davka, pa še ne dokazuje, da gre za upravno oziroma davčno zadevo.

7. Lokalnim skupnostim po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS1 ni priznan položaj stranke v postopkih odmere in izterjave NUSZ in zato posledično ne morejo uveljavljati kakšnih svojih pravic oziroma pravnih koristi iz navedenega naslova v upravnem sporu. Z vidika Ustave RS pa je upravni spor namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic, obveznosti in pravnih koristi posameznikov in organizacij v razmerju do državnih organov.2

8. Občina v upravnem postopku oziroma upravnem sporu nima pravice do tega, da ji je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da ji je odmerjeno v določeni višini. Njena pravica bi bila zgolj v tem, da dobi sredstva, ki so bila pobrana iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun.3 Zato so nerazumljive navedbe pritožnice, da je občina zato, ker davčni organ izdaja odločbe o odmeri NUSZ po uradni dolžnosti, v imenu in za račun občine, na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina, v teh postopkih v položaju oblastvenega organa, čeprav sama ne izdaja odločb o odmeri oziroma o vračilu preveč plačanega NUSZ.

9. O pravicah (na primer tudi o vračilu davkov) in obveznostih davčnih zavezancev res lahko odloča le davčni organ in ne pravdno sodišče. Vendar pa v danem primeru ne gre za odločanje o pravici oziroma obveznosti davčnega zavezanca, temveč za odločanje o odškodninski terjatvi tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi protipravnega ravnanja njenega organa. O takšnem sporu pa v skladu z določbo 1. člena ZPP odloča pravdno sodišče oziroma sodišče po pravilih postopka v gospodarskih sporih. V danem primeru namreč gre za premoženjski spor med dvema pravnima osebama in sicer za gospodarski spor v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, po kateri pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. 10. V skladu z določbo prve in druge alineje prvega odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ta zakon ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov (pobiranje davkov) in pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za davek, državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov. V predmetnem sporu ne gre za nič od navedenega.

11. Čeprav sta v obravnavanem sporu udeleženi občina in država, ki sta proračunska uporabnika, za kateri velja Zakon o javnih financah in čeprav ta zakon in Zakon o lokalni samoupravi ne urejata vprašanja pristojnosti sodišča v primeru tovrstnih sporov, to še ne pomeni, da obravnavani spor ni civilnopravni oziroma gospodarski spor po 481. členu ZPP. Za vprašanje stvarne pristojnosti v danem primeru ni odločilno, da sta pravdni stranki proračunski uporabnici. Obravnavani spor se bo obravnaval po svoji dejanski naravi, ki pa je odškodninska. V okviru te se bo sodišče ukvarjalo z vprašanjem, do kakšne višine proračunskih sredstev oziroma NUSZ bi bila upravičena tožnica kot proračunska uporabnica. Zakaj gospodarski spor naj ne bi bil primeren za reševanje sporov med proračunskimi uporabniki, pa pritožnica ne pojasni. Njen očitek, da bo prišlo do zaobida pravil o postopku in pristojnosti sodišč ter s tem do zlorabe pravice do sodnega varstva, pa je neutemeljen.

12. V danem primeru ne gre javnopravni spor o upravičenosti do proračunskih sredstev lokalne samouprave, temveč za spor med državo in lokalno skupnostjo, v katerem se bo reševalo vprašanje, ali je bilo ravnanje Finančne uprave RS v zvezi z (ne)odmero NUSZ za določena zemljišča pravilno ali ne. Zato tudi ne gre za spor iz tretjega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu.

13. Za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča v tej zadevi ni odločilno, da je zatrjevana škoda nastala na področju delovanja upravnega organa (davčnega organa v davčnem postopku), temveč je odločilna pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki je odškodninska. O odškodninskih zahtevkih pa odloča pravdno sodišče po določbah ZPP.

14. Ni res, kot to trdi pritožnica, da so gospodarski spori prilagojeni le sporom med gospodarskimi subjekti in ne med javnopravnimi subjekti, ter da so zato dokazna in druga procesna pravila prilagojena gospodarsko poslovnim situacijam, s poudarjeno hitrim in kontradiktornim postopkom brez obveznega varstva javnega interesa oziroma javne koristi. V gospodarskih sporih so namreč vsem subjektom, tudi javnopravnim, zagotovljena enaka procesna jamstva, vključno z varstvom javnega interesa. Sodišče v teh sporih upošteva tudi vsa materialnopravna pravila.

15. V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa, ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče tudi o javnopravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter v sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa, ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (tretji odstavek 7. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).V predmetnem sporu pa se ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, temveč o njeni odškodninski terjatvi, za odločanje o tej pa je predvideno odločanje v pravdnem postopku (1. člen ZPP v zvezi s 26. členom Ustave RS). V danem primeru ne gre za spor med občino in državo v zvezi z njunim javnopravnim odnosom oziroma za javnopravni spor glede financiranja občin v povezavi z izvajanjem javnih nalog, pristojnosti in pooblastil davčnega organa ter v povezavi z vprašanjem upravičenosti enega od proračunskih uporabnikov do drugega proračunskega uporabnika do načrtovanih proračunskih sredstev iz naslova davkov ne glede na dejanski davčni izplen, torej ne glede na uspešnost pobiranja davkov, kot to trdi pritožnica, temveč za odškodninski spor po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP .

16. Pritožnica navaja, da davčne prihodke iz naslova dohodnine, iz naslova nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča, iz naslova dediščin in daril, ipd., ki sicer skladno s 6. členom Zakona o financiranju občin predstavljajo proračunski vir financiranja občin, zanje pobira davčni organ, kar vključuje tako odmero, kakor tudi nadzor, obračunavanje in izterjavo (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDavP-2). Trdi, da navedena določba utemeljuje javnopravno razmerje med občino kot upravičenko do proračunskih virov (ki v naravi predstavljajo dejansko pobrane davke) ter davčnim organom, ki je pristojen za pobiranje davkov v najširšem pomenu besede. Vendar pa s tem razmerjem še ni utemeljena tudi javnopravna narava predmetnega spora, kot to zmotno meni pritožnica.

17. V predmetnem sporu tožeča stranka ne izpodbija dejanj javne oblasti in tudi ne zahteva povračila škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, temveč zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja davčnega organa. Za takšen spor pa ni predpisana pristojnost upravnega sodišča v skladu z drugim odstavkom Zakona o upravnem sporu, kot to trdi pritožnica.

18. Vprašanje uporabe materialnopravnih pravil o civilni zamudi v tovrstnih sporih posega v vprašanje vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar ne mora biti predmet presoje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnja o ugovoru stvarne pristojnosti sodišča. Zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

19. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da gre v danem primeru za odškodninski spor, za katerega je podana pristojnost okrožnega sodišča. 20. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. toka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

21. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.116,30 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1500 odvetniških točk, kar znese 900,00 EUR (2. točka tarifne številke 21 Odvetniške tarife), 15,00 EUR materialnih stroškov in DDV v višini 201,30 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

1 Sklepi VSRS I Up 422/2008, I Up 527/2011, I Up 557/2011, I Up 692/2011, I Up 96/2010, I Up 65/2010, I Up 1357/2011, I Up 109/2018 itd. 2 Prvi odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije. 3 Prim. VSRS sklep I Up 109/2018 z dne 6. 3. 2019.