Jedro

Uveljavljanje (po višini enakega) tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi sicer samo po sebi še ni sprememba tožbe, a v primeru, ko so tudi trditve (v pretežni meri) druge, gre v resnici za spremembo tožbe.

Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave. Prekluzija (286. člen ZPP) je ne zadene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za: 1. ugotovitev, da toženci z uporabo v izreku natančno navedenih računalniških kod, kršijo njegove avtorske pravice, 2. prepoved kakršnekoli uporabe in razpolaganja s kodami in 3. plačilo 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014. Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh tožencem plačati 3.505,82 EUR pravdnih stroškov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je tožnik skupaj s tretjim tožencem avtor spornih programov oz. računalniških kod. Zahtevek je zavrnilo zato, ker so toženci med postopkom kode, ki jih je sestavil tožnik, prenehali uporabljati. Glede zahtevka za ugotovitev kršitve in za plačilo nadomestila za uporabo kod pred prenehanjem uporabe pa je zaključilo, da do kršitve avtorske pravice ni prišlo. Ker je tako, tožnik ni upravičen do plačila civilne kazni po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Glede zahtevka zaradi neupravičene obogatitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik s temi navedbami prekludiran in da predpostavk po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni zatrjeval in dokazal. 2. Zoper takšno odločbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku ali vsaj razveljavitev sodbe. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v hkratnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nikakršna pogodba o prenosu avtorskih pravic na eni strani in zaključku, da je tožnik soglašal s tem, da toženci programe uporabljajo, na drugi strani. Ne glede na to pa pritožnik meni, da obe stališči pripeljeta do ugoditve tožbenemu zahtevku. Če pogodba ni bila sklenjena, tožniku pripada po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) plačilo, ki je enako običajnemu honorarju. Če je bila pogodba sklenjena (soglasje namreč pomeni, da je bila), pa ima tožnik pravico do običajnega honorarja na podlagi 81. člena ZASP. V zvezi s tem je tožnik podal vse trditve in dokaze. Zahteva plačilo običajnega honorarja (povečano za civilno kazen).

Pritožnik izpodbija še stališče sodišča prve stopnje o prekluziji podrednega zahtevka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik soavtor v tožbi navedenih računalniških programov oziroma kod, ki so jih toženci prenehali uporabljati šele med postopkom.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabo dovolil vsaj konkludentno, saj je zanjo vedel, je ni prepovedal in je programe razvijal še naprej, so v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje v 41. in 43. točki obrazložitve, da ne more slediti trditvam tožencev, da so programe uporabljali s tožnikovim dovoljenjem. Tožnik je lahko uporabo (molče) dovolil ali ne, oboje hkrati ne gre. Ker gre za okoliščino, ki je za odločitev o tožbenem zahtevku (še posebej za plačilo civilne kazni) odločilna, takšno nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik uveljavlja, kar terja razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče namreč te kršitve ne more samo odpraviti. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; pritožbeno sodišče pa ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov sodbe ali odpraviti nejasnosti razlogov oziroma izbrati ene od nasprotujočih si različic razlogov.

7. Ne glede na zgoraj opisano, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju, kolikor je mogoče, odgovorilo še na ostale pritožbene navedbe. Prav ima pritožnik tudi, ko izpostavlja, da ni jasno, zakaj bi njegovo zavedanje o tem, da toženci programe uporabljajo, in njegovo konkludentno dovoljevanje uporabe1 (torej odsotnost kršenja avtorske pravice), utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo običajnega honorarja. Tudi pritožbeno sodišče ne razume tožbenih trditev le v smeri uveljavljanja civilne kazni.2,3 Tožnik je v tožbi navedel, da običajni honorar ocenjuje na 70.000 EUR. Potem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegovo tezo o kršitvi avtorske pravice, bi moralo presoditi še trditve o primernem oz. običajnem honorarju in ugotoviti, ali tožniku pripada običajen honorar in če mu, kakšna je višina običajnega honorarja4. Utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 81. člena ZASP sodišče prve stopnje ni presojalo, s čimer je materialno pravo uporabilo zmotno.

8. Sodišče prve stopnje pravilno opredeli ravnanje tožnika v vlogi z 28. 3. 2017 kot postavitev podrednega(?) zahtevka (zaradi neupravičene obogatitve). Uveljavljanje (po višini enakega) tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi sicer samo po sebi še ni sprememba tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), a v primeru, ko so tudi trditve (v pretežni meri) druge (na kar opozarja tudi sodišče prve stopnje v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), gre v resnici za spremembo tožbe.5 Stališče, da je tožnik s postavitvijo podrednega(?) tožbenega zahtevka prekludiran, pa je, kot pravilno izpostavlja tožnik v pritožbi, napačno oziroma nerazumljivo. Za vložitev tožbe z zahtevkom zaradi neupravičene obogatitve ni kakšnega prekluzivnega roka. Če ima sodišče prve stopnje v mislih roke iz 286. člena ZPP, pa je treba pojasniti, da urejajo le prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov. V skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo spremeni do konca glavne obravnave. Sprememba tožbe je tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Kaj je razlog, da se je tožnik šele med postopkom odločil uveljavljati zahtevek tudi na tej podlagi (in zakaj ga ni prej)6, ni pomembno. Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave. Prekluzija (286. člen ZPP) je ne zadene.7 Sodišče prve stopnje bi torej moralo po spremembi tožbe ravnati po določbi 185. člena ZPP, ker ni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 184. in 185. členom ZPP (ki zaradi položaja tožene stranke tudi ne bi dopuščala dopolnjevanja postopka na drugi stopnji).

9. Opisane kršitve določb postopka in zmotna uporaba materialnega prava terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.8 Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 1. odstavka 355. člena ZPP in 1. odstavka 354. člena ZPP, saj ne gre za situacijo iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje s tožnikom razjasni, kakšno je razmerje med postavljenimi tožbenimi zahtevki, odloči o spremembi tožbe, nato pa (če gre za razmerje podrejenosti), najprej obravnava primarni tožbeni zahtevek; če ga bo zavrnilo pa še podrednega, pri izdelavi sodbe pa odpravi ugotovljene kršitve. Vsebinski napotki za nadaljnje delo so v gornji obrazložitvi.

11. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržana za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bilo tako. 2 Sodišče prve stopnje povzema tožnikove trditve v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in zapiše, da je zahteval običajni honorar oziroma civilno kazen po 168. členu ZASP. 3 Kako je tožnik tožbeni zahtevek opredelil v uvodu tožbe, ni odločilno, bistvene so tožbene trditve in te omogočajo presojo v smeri zahtevka za plačilo civilne kazni in zahtevka za plačilo običajnega honorarja. 4 Z višino tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo, celo z izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, a vprašanje, ki mu ga je zastavilo, je razčiščevalo dohodke tožene stranke s trženjem aplikacij, ne običajnega honorarja, kar je glede na v sodbi zavzeta stališča povsem nerazumljivo. 5 Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 297/2016. 6 Da predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil jasno začrtan, kot bi moral biti, pa povsem očitno kaže sklep sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca ekonomske stroke s 6. 2. 2017, s katerim je izvedencu naložilo, naj ugotovi, kakšne dohodke so toženci prejeli s trženjem spornih aplikacij. 7 Prim. VSL sodba in sklep II Cp 1031/2016. 8 Razlogi, ki preprečujejo odpravo kršitev in dopolnitev postopka pred sodiščem druge stopnje so natančneje navedeni ob koncu 6. in 8. točke obrazložitve zgoraj.