Jedro

Tožnica je dala vlogo, s katero je zahtevala izdajo dovoljenja za vzpostavitev podružnice in je vlogo v skladu z določbami ZLD-1 naslovila na toženo stranko kot organ, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Že po naravi stvari gre v takšnem primeru za odločanje v upravnem postopku, v upravnem postopku pa pristojni organ sprejme in sporoči stranki svojo odločitev z upravnim aktom (z odločbo oziroma s sklepom) in ne z dopisom, kot je bilo to očitno storjeno v konkretnem primeru. Tožnica je toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih, česar pa le-ta ni storila. To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča o tožbi zaradi molka organa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Toženi stranki se naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda upravni akt o vlogi tožeče stranke z dne 18. 3. 2019. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa obeh stopenj na podlagi četrtega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. V tožbi navaja, da je 18. 3. 2019 na toženo stranko naslovila vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne. Tožena stranka je odgovorila z dopisom z dne 19. 4. 2019, da z vidika presoje potrebe po dodatni lekarni nima interesa za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice. Vloge tožnice ni obravnavala kot vloge v upravnem postopku in ni izdala odločbe v roku iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je tožnica dne 20. 5. 2019 naslovila pritožbo na organ druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, zaradi molka organa prve stopnje. Dalje navaja, da toženka tudi pritožbe ni obravnavala po vsebini in o pritožbi ni odločila v roku iz 256. člena ZUP. Tožnici je poslala le dopis z dne 5. 7. 2019, v katerem je povzela stališče iz prvega dopisa. Zato je tožnica naslovni organ 23. 7. 2019 pozvala k izdaji odločbe v roku nadaljnjih sedem dni, ki ga je tožena stranka prejela 24. 7. 2019. Tožena stranka o pritožbi ni odločila, zato tožnica vlaga tožbo v predpisanem 30-dnevnem roku po preteku sedemdnevnega roka za izdajo odločbe druge stopnje.

3. V nadaljevanju tožbe tožnica pojasnjuje postopek izdaje dovoljenja za podružnico lekarne po Zakonu o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) ter izpostavlja, da je po določbah tega zakona za izdajo dovoljenja stvarno pristojna toženka in da se postopek vodi po pravilih upravnega postopka. Zato bi bilo treba vlogo tožnice obravnavati kot zahtevo, podano v upravnem postopku, in o njej začeti voditi upravni postopek. Poudarja, da je vložila popolno, za obravnavo sposobno vlogo, in da jo je vložila pri stvarno in krajevno pristojnem organu, ta pa bi moral na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, odločiti o vseh zahtevkih tožnice. Tako pa toženka vloge tožnice sploh ni obravnavala kot vloge v upravnem postopku in sploh ni začela postopka in ni odločila o podanem zahtevku tožnice ter je s tem kršila številne določbe ZUP, ki se nanašajo na odločanje o zahtevku stranke, in tiste, ki se nanašajo na delo s pritožbo.

4. Še v nadaljevanju tožbe (v točkah III in IV tožbe) tožnica navaja in utemeljuje, zakaj in na kateri pravni in dejanski podlagi je upravičena do izdaje dovoljenja za poslovanje podružnice na predlaganem območju, ter očita toženki, da ji s svojim ravnanjem protipravno omejuje konkurenco na trgu ter nezakonito posega v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in v pravico do ustanavljanja po pravnem redu EU.

5. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in toženki naloži, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pritožbi tožnice proti odločbi prve stopnje, ki se zaradi molka organ šteje za zavrnitev tožničine vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne, oziroma podrejeno, da se toženki naloži, da v roku 30 dni odloči o njeni vlogi, ki jo je podala 18. 3. 2019. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dne 18. 3. 2019 prejela vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za odprtje podružnice Lekarne A. in da je tožnici z dopisom z dne 19. 4. 2019 odgovorila, da ji dovoljenja ne more izdati. Na njeno pritožbo je tožeči stranki ponovno pojasnila, da ji dovoljenja ne more izdati in iz katerih razlogov. Kljub temu je tožnica poslala urgenco za rešitev vloge, na katero toženka ni odgovorila. Iz vsega navedenega je po mnenju tožene stranke očitno, da je tožnica namenoma prezrla vse dopise in pojasnila toženke in obenem vztrajala, da se ji dovoljenje mora izdati, kar počne še sedaj z vložitvijo tožbe na naslovno sodišče. 7. V nadaljevanju toženka obširno pojasnjuje in navaja razloge, pravne in dejanske narave, iz katerih tožeči stranki ni mogoče izdati zahtevanega dovoljenja ter zaključi, da izdaja dovoljenja, ki ga zahteva tožnica, po zakonu (ZLD-1) ni možna. Zato vloge tožnice ni obravnavala kot vloge v upravnem postopku, ampak ji je razloge navedla z dopisi. Tožnica namreč po stališču tožene stranke v tem primeru sploh ni mogla nastopati kot stranka oziroma ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po predpisih tožnica ni stvarno legitimirana za odprtje podružnice lekarne, kar pomeni, da tudi ni stvarno legitimirana za vložitev tozadevne vloge oziroma za zahtevo. To pa obenem pomeni, da so tožbeni očitki o omejevanju konkurence na trgu in o povzročanju škode prebivalcem, neutemeljeni. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Iz tožbe in iz spisov nedvomno in, z ozirom na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tudi nesporno sledi, da je tožnica dala vlogo, s katero je zahtevala izdajo dovoljenja za vzpostavitev podružnice in da je vlogo v skladu z določbami ZLD-1 naslovila na toženo stranko kot organ, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Že po naravi stvari gre torej v takšnem primeru za odločanje v upravnem postopku, v upravnem postopku pa pristojni organ sprejme in sporoči stranki svojo odločitev z upravnim aktom (z odločbo oziroma s sklepom) in ne z dopisom, kot je bilo to očitno storjeno v konkretnem primeru.

10. Spora tudi ni, da je tožničina vloga po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku.

11. To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča o tožbi zaradi molka organa. V četrtem odstavku 28. člena ZUS, na katerega se utemeljeno sklicuje tožeča stranka, je namreč določeno, da v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. Upravni spor sme torej sprožiti, če tudi organ druge stopnje v predpisanih v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, kar je v konkretnem primeru podano.

12. Ker je torej sodišče spoznalo, da je tožba zaradi molka upravičena, je tožbi ugodilo in v skladu ter na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 pristojnemu organu naložilo, da v roku 30 dni o tožničini vlogi odloči. 13. In ker v zadevi še ni odločeno, sodišče ni imelo podlage za presojo tistih ugovorov oziroma navedb tožnice in toženke, ki so vsebinske narave in se zato do njih ne opredeljuje. V zvezi z razlogi odgovora na tožbo, po katerih naj bi tožnica ne imela pravnega interesa za vlogo, pa sodišče le še dodaja, da je toženka tudi v primeru odločitve, sprejete pri predhodnem preizkusu vloge na podlagi 129. člena ZUP (kamor med drugim sodi tudi ugotavljanje pravnega interesa vlagatelja) in torej še pred začetkom postopka, dolžna izdati upravni akt (sklep), in da tudi v tem primeru ne zadošča dopis, kot to zmotno meni tožena stranka.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR skupaj s pripadajočim davkom na dodano vrednost. 15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS 1).