Jedro

Dediščinsko tožbo je mogoče uveljavljati po pravnomočnosti sklepa o dedovanju s strani novih dedičev, ki niso bili seznanjeni z zapuščinskim postopkom oziroma zanj niso vedeli. Aktivno legitimirani so tako imenovani „naknadno najdeni“ dediči, ki uveljavljajo svoje dedne pravice, ki bi jih sicer uveljavljali v zapuščinskem postopku, če bi jim bilo to znano oziroma če bi lahko v njem sodelovali.

Dediščinska tožba je dajatvena tožba. Ker je glede na trditveno podlago tožbe zapadel dajatveni zahtevek, upoštevaje določbo drugega odstavka 181. člena ZPP, pravni interes za ugotovitveni del tožbe ni izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pok. A. M., st., roj. 7.5.1894 do 1/4 zapuščine, vrnjene v denacionalizacijskem postopku po pokojnem M. A. starejšemu in da je dolžna tožnici izdati zemljiškoknjižno listino za nepremičnine, vpisane v vl. št. 627 in vl. št. 628, k.o. X. za vpis lastninske pravice na tožnico do 1/4 v roku 15 dni, sicer jo bo nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 699,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter naj drugostopno sodišče samo odloči ali pa vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Poudarja, da ji gre dedna pravica po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, ker zapuščinsko sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev. Pokojni mož tožnice v zapuščinskem postopku ni mogel aktivno sodelovati zaradi bolezni, bil je odvisen od tuje pomoči, bil je vezan na invalidski voziček, težko in slabo razumljivo je govoril. V zapuščinskem postopku se njegove zahteve niso upoštevale oziroma so se celo prezrle. Ni bil sposoben razumno in jasno izraziti svoje zahteve, kar sodišče ni hotelo upoštevati. Iz zapuščinskega postopka, kjer je sodeloval le na eni razpravi, je nesporno razvidno, da se zahteve pokojnega možna tožnice niso upoštevale, sledilo se ni niti sodnemu izvedencu in tudi soglasju tožene stranke, da pokojni mož tožnice dobi delež iz denacionalizacijskega premoženja po pokojnem očetu, izključno v naravi. Nepremičnine in premičnine pa se predvsem dedujejo v naravi, le v izjemnih primerih v denarju, če bi bila izrecna želja in zahteva zapustnika. Vendar takšne zahteve zapustnika ni bilo. Že zato bi moralo sodišče tožnico oziroma njenega pokojnega moža napotiti na pravdo in mu glede na njegovo bolezensko stanje, ki je bilo očitno in navzven opazno, da pokojni mož tožnice ni mogel sam skrbeti za svoje pravice, mu omogočiti, da se zastopa po pooblaščeni osebi. Tega mu sodišče ni omogočilo, še več, njegove zahteve je prezrlo in štelo, da jih ni pravočasno uveljavljala oziroma da dejstvu, da je kmetija zaščitena, ni nasprotoval. Vendar pa to ne drži. Dejstvo, da kmetija ni zaščitena, je ugovarjal takoj, ko je lahko, le ustrezne listine takrat še ni imel. Očitno pa se to ni zapisalo v zapisnik, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, vendar pa ta okoliščina tožnici tedaj ni bila znana. Pokojni mož tožnice in tožnica pa sta sodišču še pred zaključkom zapuščinskega postopka posredovala odločbo pristojne upravne enote, da kmetija ni zaščitena, ker za to ne izpolnjuje pogojev. Ne drži, da ni izpolnjenih pogojev za obnovo postopka. V konkretnem primeru pridejo v poštev roki iz 141. člena ZD, po katerem zastaralni rok deset let in roki po ZPP, kot je upoštevano v konkretnem primeru. Zahtevek tožeče stranke pod prvo točko tožbenega zahtevka pa je utemeljen in pravnomočen, saj tožena stranka temu ni ugovarjala.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo potrdi ter naloži tožeči stranki povrnitev stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da ne držijo pritožbene trditve, da tožničin pokojni mož ne bi mogel ustrezno nastopati kot udeleženec zapuščinskega postopka po pokojnem A.M.. Njegove pravice je lahko varovala pritožnica kot njegova pooblaščenka v tistem zapuščinskem postopku. Iz zapuščinskega spisa pa tudi ni razvidno, da naj bi tožničin pokojni mož ugovarjal, da naj kmetija ne bi bila zaščitena. Pritožbeno sodišče je lahko upoštevalo zgolj tisto, kar je zapisano v zapisniku, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi pritožnica oziroma njen mož ugovarjala zoper vsebino zapisnika.

Pritožnica se nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na nepravilno uporabo določbe 224. člena ZD s trditvami, da naj bi prišla v poštev določba 141. člena ZD, ki določa desetletni zastaralni rok. Navedena določba uzakonja dediščinsko tožbo. To pa je – kot pravilno in obširno argumentirano razlaga sodišče stopnje – mogoče uveljavljati po pravnomočnosti sklepa o dedovanju s strani novih dedičev, ki niso bili seznanjeni z zapuščinskim postopkom oziroma zanj niso vedeli. Aktivno legitimirani so tako imenovani „naknadno najdeni“ dediči, ki uveljavljajo svoje dedne pravice, ki bi jih sicer uveljavljali v zapuščinskem postopku, če bi jim bilo to znano oziroma če bi lahko v njem sodelovali. V konkretnem primeru pa niso izkazane okoliščine, ki bi dopuščale takšno tožbo, saj je tožničin mož sodeloval v zapuščinskem postopku po svojem pokojnem očetu in bi lahko tam uveljavljal – kot pritožnica trdi še v pritožbi – tudi dedno pravico ob upoštevanju okoliščin, da naj bi bilo že tedaj znano, da zapustnikovo premoženje ne predstavlja zaščitene kmetije(1). Ker torej teh okoliščin tedaj (še pravočasno) pritožničin mož ni uveljavljal, jih sedaj ne more niti njegova tedanja pooblaščenka – pritožnica. Sodišče prve stopnje je namreč tudi pravilno ugotovilo, da so potekli tudi že vsi roki za vložitev tožbe ob pogojih obnove postopka iz 224. člena ZD (glej dejansko in pravno popolne razloge v izpodbijani sodbi na 4. strani).

Glede na pritožbene očitke, da naj bi bil utemeljen vsaj tožbeni zahtevek pod točko 1, češ da tožena stranka temu tožbenemu zahtevku ni ugovarjala, pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem A. M. do ¼ zapuščine, vrnjene v denacionalizacijskem postopku po pokojnem M.A. starejšemu, niti ne izkazuje tožničinega pravnega interesa. Tožnica je namreč postavila tudi dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za predmetno nepremičnino, in zato zgolj za ugotovitev, da je dedinja do 1/4 zapuščine po pokojnem možu sama po sebi ne izkazuje pravnega interesa. Ker ji ne gre 1/4 lastninske pravice na predmetni nepremičnini (kar je bistvo njene tožbe), ugotovitev, da je dedinja do 1/4 zapuščine, vrnjene v denacionalizacijskem postopku, ne pomeni dosege tistega dejanskega in pravnega stanja, ki ga terja z bistvenim delom svoje tožbe. Dediščinska tožba pa je dajatvena tožba. Ker je glede na trditveno podlago tožbe zapadel dajatveni zahtevek upoštevaje določbo drugega odstavka 181. člena ZPP, pravni interes za ugotovitveni del tožbe torej ni izkazan. Razen tega pa tudi ta del tožbe ni utemeljen, kot ni utemeljen tudi dajatveni del, iz razlogov, ki jih je izčrpno navedlo sodišče prve sodbe v izpodbijani sodbi.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo in zato sama nosi tudi stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je podala odgovor na pritožbo, ki pa pritožbenemu sodišču ni pripomogel pri odločanju in zato te stroške pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1)Sicer pa pritožbeno sodišče obiter dictum ugotavlja, da pa je sicer potekel tudi enoletni subjektivni zastaralni rok iz 141. člena ZD, katerega je treba upoštevati prvenstveno glede na desetletni objektivni zastaralni rok, upoštevaje vložitev tožbe v letu 2001 in 2003, v katerem se je tožničin pravni prednik skliceval na dejstvo, da ne gre za zaščiteno kmetijo, kar posledično pomeni, da je tedaj vedel za svojo dedno pravico.