Jedro

Ker je ugovor dolžnika pravno sredstvo, vezano na predpostavko pravočasne vložitve, je bil pritožnik z vročitvijo ugovora dne 10. 01. 2008 seznanjen z argumenti obrambe proti sklepu o začasni odredbi. Narok za obravnavanje ugovora proti sklepu o začasni odredbi tako niti nima enakega pomena kot glavna obravnava v pravdnem postopku, na kateri stranke smejo navajati nova dejstva in dokaze. Smiselna uporaba 280. člena ZPP že zato po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Uveljavitev vtoževane terjatve zaradi spornega odtujevanja nepremičnin ne bo onemogočena, ker gre le navidez za zmanjševanje premoženja. Premoženje tretje tožene stranke je v enaki meri že zmanjšano z zapadlimi terjatvami kreditodajalke, ker so zavarovane s hipotekami na spornem premoženju. Prodane nepremičnine sicer res ne bodo več tvorile sredstev tretje tožene stranke, vendar premoženje, gledano kot celota, s prodajo v prid in zaradi poplačila zapadlih terjatev, katerih plačilo je zavarovano prav s prodanimi nepremičninami, ne bo dodatno zmanjšano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o ugovoru razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Tretja tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ). Drži sicer, da je pooblaščenec tožečih strank prejel vabilo za narok za obravnavanje ugovora proti sklepu o začasni odredbi, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 29. 01. 2008, le štiri dni pred tem narokom. Vendar, iz podatkov spisa izhaja, da je pooblaščenec prejel ugovor tretje tožene stranke že 10. 01. 2008. Odgovor na ugovor pa je pooblaščenec tožečih strank vložil dne 21. 01. 2008. Ker je ugovor dolžnika pravno sredstvo, vezano na predpostavko pravočasne vložitve (to je v roku osmih dni; prim. 3. odstavek 9. člena ZIZ), je bil pritožnik z vročitvijo ugovora dne 10. 01. 2008 seznanjen z argumenti obrambe proti sklepu o začasni odredbi. Narok za obravnavanje ugovora proti sklepu o začasni odredbi tako niti nima enakega pomena kot glavna obravnava v pravdnem postopku, na kateri stranke smejo navajati nova dejstva in dokaze. Smiselna uporaba 280. člena ZPP (v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) že zato po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Sicer pa pritožbeno sodišče v prid negativnemu odgovoru o smiselni uporabi 280. člena ZPP opozarja še na 1. odstavek 11. člena ZIZ. Zahteva po hitrem postopanju sodišča mora namreč veljati tako, ko sodišče odloča o predlogih upnika, kot tudi takrat, ko sodišče odloča o dolžnikovih pravnih sredstvih proti izdanim sklepom v njegovo breme.

Sodišče druge stopnje preizkusi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa ima tudi dolžnost uradnega preizkusa v okviru v zakonu določenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pri tem velja, da zgolj s sklicevanjem na razloge iz predloga za izdajo začasne odredbe, ti razlogi niso postali sestavni del pritožbenih izvajanj. Pritožbeno sodišče jih zato v tem pritožbenem postopku izven okvira 2.odstavka 350. člena ZPP (v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) ne sme preizkušati. Enako velja za razloge iz odgovora na ugovor tretje tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato na argumente iz predhodnih vlog tožeče stranke ne odgovarja. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) zgolj zato, ker je podalo kratko obrazložitev. V njej je namreč po razumevanju pritožbenega sodišča podalo vse razloge o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru uveljavljala zavarovanje denarne, odškodninske terjatve. Predpostavke za zavarovanje takšne terjatve predpisuje 270. člen ZIZ. Poleg verjetnosti terjatve mora upnik tako za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Obe, pravkar navedeni predpostavki, morata biti podani kumulativno.

Izpodbijani sklep temelji na presoji, da ni podana predpostavka iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Tej presoji se pritožbeno sodišče pridružuje. Razloge podaja v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa ne more upoštevati pritožbenih trditev, da je tretje tožena stranka plačala svoje obveznosti do B. C d.d. po naroku in ne glede na izdano začasno odredbo. Gre namreč za objektivno novo dejstvo, ki bi lahko bilo pomembno morda v novem postopku zavarovanja, medtem ko ne more vplivati na presojo v obravnavnem primeru.

Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbene trditve, da tretje tožena stranka lahko izpolni obstoječe obveznosti brez razveljavitve izdane začasne odredbe. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ne navaja, zakaj te trditve ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče v odgovoru na ugovor ni našlo nasprotovanja trditvam tretje tožene stranke iz ugovora na sklep o začasni odredbi o odprodaji spornih nepremičnin zaradi poplačevanja dolgov iz naslova kreditnih pogodb. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je za izhodišče svoje presoje vzelo trditve tožene stranke iz ugovora proti sklepu o začasni odredbi. Trditve o obstoju in višini dolga tretje tožene stranke do kreditodajalke so namreč veljale za neprerekane. Zato niso bile predmet dokazovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pomeni, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tretja tožena stranka v prid dokazovanja teh trditev predložila ustrezne dokaze (prim. s tem v zvezi obširno Jan Zobec v komentarju k 214. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 363, Ljubljana, 2006).

Iz doslej obrazloženega sledi, da uveljavitev vtoževane terjatve zaradi spornega odtujevanja nepremičnin ne bo onemogočena, ker gre le navidez za zmanjševanje premoženja. Premoženje tretje tožene stranke je v enaki meri že zmanjšano z zapadlimi terjatvami kreditodajalke, ker so zavarovane s hipotekami na spornem premoženju. Tako gre po razumevanju pritožbenega sodišča le navidez za ravnanje, ki preprečuje morebitno bodočo izvršbo v prid uveljavitvi vtoževane terjatve.

Na drugačno presojo ne more vplivati vprašanje, ali tretja tožena stranka razpolaga z drugimi sredstvi, ki bi lahko služila za uspešno uveljavitev morebitne bodoče izvršbe v prid poplačila vtoževane terjatve. Drugi odstavek 270. člena namreč kot predpostavko določa subjektivno nevarnost na strani dolžnika. To pomeni, da zgolj morebitno slabo ekonomsko stanje zatrjevanega dolžnika ne govori v prid obstoja predpostavke iz 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa tako pravilno izpostavilo, da gre pri spornih prodajah za ravnanje dolžnika, ki preprečuje vnovčevanje hipotek na zastavljenem premoženju. Ne drži zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izpolnjena predpostavka iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je sicer res, da prodane nepremičnine ne bodo več tvorile sredstev tretje tožene stranke. Vendar, premoženje, gledano kot celota, s prodajo v prid in zaradi poplačila zapadlih terjatev, katerih plačilo je zavarovano prav s prodanimi nepremičninami, ne bo dodatno zmanjšano.

Pritožbeni očitki o samovoljnosti in arbitrarnosti sodišča prve stopnje tako nimajo prav nobene podlage.

Tožeča stranka je uveljavljala predpostavko iz 3. odstavka 270. člena ZIZ s trditvami, da bi bilo njeno prikrajšanje v razmerju do prikrajšanja tožene stranke v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe večje (prim. točko 3 odgovora na ugovor z dne 21. 01. 2008). Takšno izhodišče pa ne utemeljuje neznatnosti škode na strani dolžnika v primeru uveljavitve predlaganega zavarovanja, saj v besedilu 3. odstavka 270. člena ZIZ pritožbeno sodišče ne najde opore za takšno stališče. Vprašanje tehtanja položaja upnika in dolžnika zato ne more biti argument v prid stališču o neznatnosti škode na strani tretje tožene stranke.

Ker predpostavke neznatnosti škode na strani tretje tožene stranke tožeča stranka na strani tožene stranke ni pravilno utemeljevala, s pritožbeno grajo razlogov sodišča prve stopnje o neizkazanosti predpostavke iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, že zato ne more uspeti. Ne gre namreč za vprašanje, ali je tretja tožena stranka uspela izpodbiti predpostavko iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, temveč je odločilno, da tožeča stranka te predpostavke za izdajo začasne odredbe ni pravilno utemeljevala. Zato sklep o začasni odredbi na njej ne bi mogel biti utemeljen. Pritožbeno sodišče pripominja, da sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 03. 12. 2007 ne temelji na 3. odstavku 270. člena ZIZ.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče še dodaja, da predlog za začasno odredbo ne more biti utemeljen, če nista izpolnjeni predpostavki iz 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ. Zato se v takšnem primeru ne sprašujemo po odgovoru na vprašanje, koliko premoženja bi zatrjevani dolžnik potreboval, da bi poplačal zapadle terjatve. Odgovor na to vprašanje namreč ni odločilen za presojo o predlaganem zavarovanju z začasno odredbo (prim. 270. člen ZIZ).

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ker niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo moralo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).