Jedro

Po določbi 9. točke 260. člena ZUP je obnova postopka dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pomeni, da je obnova dovoljena le v obsegu, ki zadeva z zakonom določene pravice take osebe ali njene osebne koristi, oprte neposredno na zakon ali drugi predpis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da gradbeno dovoljenje št. 351-188/2008-7 (04067) z dne 8. 4. 2008, izdano investitorju A.A. za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 424/12, 425/4, 425/6, 517/12, 517/16 in 518/41, vse k.o. ..., ostane v veljavi. V obrazložitvi odločbe povzema potek dosedanjega postopka izdaje gradbenega dovoljenja ter obnove navedenega postopka na podlagi zahteve B.B. in C.C. po 9. točki 260. člena ZUP. Postopek je bil obnovljen v obsegu pritegnitve strank z interesom v postopek, ki so svoj interes utemeljevale s premajhnim odmikom investitorjevega objekta od njune parcele. V obnovljenem postopku je prvostopni organ že odločil, vendar je bila njegove odločitev v zvezi s sodbo Upravnega sodišča II U 166/2010 z dne 2. 2. 2012 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. V ponovnem postopku je prvostopni organ preverjal samo, ali je odmik objekta od neposrednih parcelnih mej, kot je razviden iz predloženega PGD, v skladu z določbo 18. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Mestne občine Ptuj (v nadaljevanju PUP). V skladu z navedeno določbo se dopušča graditi v oddaljenosti manj kot 4 m od parcelnih meja, če je to v skladu s krajevno tradicijo ali če tako narekuje oblikovanost terena. Pri tem pa mora biti zadoščeno sanitarnim in požarnim zahtevam, razlogi za manjši odmik pa morajo biti utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je kot razlog za manjši odmik v PGD naveden padajoči teren proti potoku. Tudi prvostopni organ ugotavlja, da manjši odmik narekuje oblikovanost terena, saj je ob severozahodnem vogalu predvidenega objekta padajoč teren, ki se kaže v razliki absolutne višine skoraj 3 m. Navedeno je organ ugotovil na podlagi geodetskega načrta z dne 5. 3. 2008, ki obsega prikaz fizičnih struktur (relief) in podatkov o višinskih kotah. Iz podatkov o reliefu je razvidno, da je območje proti zahodu označeno kot brežina nad 2 m višine. Po podatkih o višinskih kotah pa gre za brežino z višinsko razliko iz 235,76 na 233,70 oziroma 232,95 m nadmorske višine. Ker podatki izhajajo iz geodetskega načrta, ki je bil izdelan na podlagi podatkov uradnih evidenc pred posegom v prostor, prvostopni organ ni preverjal ugovora, da je investitor sam ustvaril padajoči teren. Prav tako ni preveril drugih navedb strank z interesom, s katerimi izpodbijajo izdano gradbeno dovoljenje, saj je bila obnova postopka dovoljena v obsegu pritegnitve strank z interesom v postopek, ki pa sta svoj pravni interes utemeljevali s premajhnim odmikom tožnikovega objekta od njune parcele.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov ter jima tudi naložila, da morata investitorju A.A. povrniti pritožbene stroške v višini 172,68 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da so glede na stališče Upravnega sodišča v sodbi II U 166/2010 z dne 22. 2. 2012 predmet presoje v obravnavani obnovi postopka zgolj dejstva in okoliščine, ki se tičejo dopustnosti manjših odmikov od predpisanih. Zaradi navedenega drugih ugovorov tožena stranka ni presojala. Strinja se, da je bila v obravnavanem primeru pravilno uporabljena določba 18. člena PUP, prav tako je takšna gradnja zadostno utemeljena v PGD. PUP ne konkretizira točno, kakšna „oblikovanost terena“ narekuje manjše odmike od 4 m, zato upravni organ ne more gradnjo pogojevati strožje, kot izhaja iz PUP. Dejstvo, da gre za padajoč teren, je razvidno iz geodetskega načrta. Objekt investitorja je v najbolj izpostavljenem delu od zemljišča pritožnikov oddaljen 2,7 m, vendar pa svoje konkretne prizadetosti zaradi takšnega odmika v svojih lastninskih upravičenjih ne utemeljujeta. Pri tem pa tudi po sodni praksi gre lahko za poseg v lastninsko pravico le, če so omejitve lastninske pravice prekomerne, kar pa tožnika nista dokazala. O stroških je tožena stranka odločila na podlagi 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Navedeni zakon za neocenljive zadeve predpisuje vrednost predmeta v znesku 4.000,00 EUR. V tarifnem delu je za izvensodne storitve predpisana nagrada v razponu od 0,5 do 2,5. V takem primeru se po določbi 13. člena ZOdvT nagrada določi po pravičnem preudarku. Glede na težavnost zadeve, ter dejstvo, da je pooblaščenec investitorja zastopal že predhodno, je tožena stranka za stroške odgovora na pritožbo prisodila koeficient v višini 0,7. Tako nagrada za odgovor na pritožbo znaša 123,90 EUR ter dodatno 20,00 EUR za materialne stroške ter 20 % DDV, kar skupaj znese 172,68 EUR.

Tožnika v obširni tožbi povzemata dosedanji postopek ter predvsem napadata odločitev Upravnega sodišča v sodbi II U 166/2010 z dne 22. 2. 2012. Z navedeno sodbo je sodišče v celoti odpravilo odločbo drugostopnega organa z dne 22. 3. 2010. Takšna odločitev je bila nezakonita, ker je sodišče negiralo načelo „res iudicata“, saj je odpravilo tudi dokončno in pravnomočno odločitev o razveljavitvi gradbenega dovoljenja z dne 8. 4. 2008. Takšno nezakonito odločitev sodišča pa sta upoštevala tudi upravna organa prve in druge stopnje ter s tem bistveno kršila postopek. V zadevi je tudi bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopni organ je le približno ugotovil višinsko razliko, kar pa ne zadošča, saj mora biti točno ugotovljena. Tudi sama oblikovanost terena ni podrobno opisana in določena, saj sploh ni določena višina, veličina, dolžina strmine, naklon strmine in meja strmine. Vztrajata, da teren ni tako padajoč, da bi dovoljeval gradnjo z manjšim odmikom od parcelne meje, ki je v njuni lasti. Prav tako glede oblikovanosti terena lahko pride v poštev le tisti del brežine, ki je v lasti investitorja, ne pa tudi zemljišča izven gradbene parcele. Tako oblikovanost terena predstavlja le polovico brežine, kar pa ni razlog za manjši odmik od predpisanega. Razen tega je investitor sam ustvaril padajoč teren. Vztrajata, da so škodljivi vplivi na njuno nepremičnino prekomerni, kvaliteta bivanja pa je bistveno slabša. To potrjujejo premajhni odmiki, izigrano soglasje sosedov, ki ni predpisano v PUP, prevelik objekt glede na lokacijo, premajhna gradbena parcela, parkirišča sploh ni, streha ni simetrična dvokapnica. Gre za degradacijo in uzurpacijo njunega prostora v posledici prekomernega osenčenja in prekomernih škodljivih vplivov. Tožnika se tudi ne strinjata z odmero stroškov pritožbenega postopka, ker so ti previsoki. Tožena stranka bi morala upoštevati koeficient 0,5 namesto 0,7, saj pooblaščenec v odgovoru ni navedel nič novega, kar organu že ni bilo znano niti pomembno za odločitev. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

A.A., ki ima v tem upravnem sporu položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Bistveni del tožbe se nanaša na sodbo Upravnega sodišča v zadevi II U 166/2010, ne pa na domnevne nepravilnosti v upravnem postopku. S tožbo pa ni mogoče izpodbijati sodbe, ki jo je sodišče izdalo v prejšnjem upravnem sporu, temveč se lahko izpodbija odločba prvostopnega upravnega organa. V zvezi z oblikovanostjo terena je treba upoštevati dejansko stanje pred pričetkom gradnje, to pa je razvidno iz geodetskega načrta z dne 5. 3. 2008, kjer je jasno razviden padajoči teren, ki se kaže v razliki absolutne višine skoraj 3 m. Naknadne spremembe zardi parcelacije in izvedbe gradbenih del pa ne morejo imeti vpliva na odločitev. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti, če za to obstajajo taksativno določeni razlogi iz 260. člena ZUP. Z odločbo izdano v obnovljenem postopku lahko organ pusti prejšnjo odločbo v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

V konkretnem primeru je bila obnova postopka dovoljena na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Po navedeni določbi pa je obnova dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v obravnavanem primeru z gradbenim dovoljenjem) poseglo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredno na zakon ali drugi predpis oprte osebne koristi. Tožnika sta prizadetost svojih pravic in pravnih koristi utemeljevala na premajhnem odmiku investitorjevega objekta od njune parcele.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v obnovljenem postopku pravilno upošteval obseg dovoljene obnove postopka ter ugotavljal le okoliščine, ki so relevantne glede na dovoljeni razlog obnove postopka. Pri tem se sodišče strinja z ugotovitvami obeh upravnih organov, da je odmik investitorjevega objekta od parcelne meje nepremičnine tožnikov skladen z določbami PUP. Sodišče se zato v izogib ponavljanju v tej sodbi sklicuje na razloge, ki sta jih navedla oba upravna organa v svojih odločbah (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V skladu z določbo 18. člena PUP je objekte in pomožne objekte, ki so pritlični ali visokopritlični in imajo strehe v skladu z določili 19. člena PUP ter so take vrste, da njihova raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi, dopustno graditi v oddaljenosti 4 m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev (prvi odstavek). Če so po krajevni tradiciji objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja manj oddaljeni, se dopušča zgoraj navedene vrste objektov in pomožnih objektov graditi po krajevni tradicionalni razdalji oziroma na obstoječe temelje. Bližje parcelnih meja se dopušča graditi tudi, če tako narekuje oblikovanost terena, ali če zahteva za manjšo razdaljo oziroma za gradnjo prav do parcelne meje (strnjena ulična gradnja ali vrstna gradnja) izhaja iz zahtev homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Zadoščeno pa mora biti sanitarnim in požarnim zahtevam ter da ni prizadeta javna korist, kadar gre za gradnjo na meji odprtega javnega prostora. Razlogi za odmik, ki je manjši od 4 m, morajo biti utemeljeni v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja (drugi odstavek).

V skladu z navedeno določbo je torej gradnja v razdalji manjši od 4 m dopustna, če to izhaja iz krajevne tradicije ali če to narekuje oblikovanost terena ali to izhaja iz zahtevka homogenizacije dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Iz navedene opredelitve primerov, ko je dopusten manjši odmik kot 4 m, izhaja, da je pri tem normodajalec imel v mislih določeno območje, ki ima posebne značilnosti. Te značilnosti pa je opisal s pojmi krajevna tradicija, oblikovanost terena in homogenizacija območja. Po presoji sodišča se zato značilnost - oblikovanost terena nanaša na območje, kjer se predvideva gradnja, in ne zgolj na gradbeno parcelo, kot menita tožnika v tožbi.

V konkretnem primeru je oblikovanost terena območja gradnje razvidna iz geodetskega načrta z dne 5. 3. 2008, ki je izdelan v skladu s Pravilnikom o geodetskem načrtu ter prikazuje tudi topografske oznake. Iz navedenih oznak je razviden relief terena in sicer kot brežina nad 2 m višine. Po oznaki o višinskih kotah pa gre pri tem za brežino z višinsko razliko 235,76 na 253,70 oz. 232,95 m nadmorske višine. Navedeni podatki tudi po presoji sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitve obeh upravnih organov, da je obstoječi odmik objekta, ki v najbolj izpostavljeni točki znaša 2,70 m, v skladu z določbo 18. člena PUP. V zvezi s tem sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da dejansko stanje glede oblikovanosti terena ni bilo pravilno oz. popolno ugotovljeno. Ugovor, da je investitor sam ustvaril padajoč teren, pa je pavšalen in tudi v nasprotju s podatki geodetskega načrta, ki je izdelan na podlagi uradnih evidenc v času pred posegom v prostor.

Tožnika v tožbi tudi zatrjujeta, da so škodljivi vplivi na njuno nepremičnino prekomerni, ker se je kvaliteta bivanja v bistvu poslabšala zaradi degradacije in uzurpacije njunega prostora in sicer kot posledica prekomernega osenčenja in prekomernih škodljivih vplivov. Glede osenčenja objekta tožnikov je bila izdelana študija, ki pa ne potrjuje navedene trditve tožnikov. Sicer pa je ugovor o prekomernih škodljivih vplivih zgolj pavšalen, saj ga tožnika razen osenčenja ne konkretizirata. Glede na obseg, v katerem je bila obnova dovoljena, pa v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati ugovorov glede soglasja sosedov, ki jih PUP ne predpisuje, glede velikosti objekta oz. gradbene parcele, da objekt nima parkirišča ter da streha ni simetrična dvokapnica, saj z navedenimi ugovori tožnika ne varujeta svojih pravic ali pravnih koristi.

Sodišče v tem postopku tudi ne more upoštevati obsežnih ugovorov tožnikov v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. II U 166/2010 z dne 22. 2. 2012. Navedene ugovore bi lahko tožnika izpodbijala le z izrednimi pravnimi sredstvi zoper navedeno sodbo. Ne glede na navedeno pa sodišče tožnikoma pojasnjuje, da se v obnovljenem postopku odloča o zahtevku, ki je bil predmet odločanja v prejšnjem postopku. To pomeni, da se zadeva vrne v stanje, kot je bilo v času izdaje prejšnje odločbe, torej gradbenega dovoljenja z dne 8. 4. 2008. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi z odmero stroškov pritožbenega postopka, kjer je tožena stranka naložila tožnikoma, da sta dolžna povrniti investitorju A.A. stroške v znesku 172,68 EUR. Navedena odločitev je v skladu s 114. členom ZUP ter določbami ZOdvT. Sodišče se tudi strinja, da je tožena stranka pri tem pravilno upošteval kriterije iz 13. člena ZOdvT, ki se upoštevajo pri določanju nagrade v razponu, zato je količnik 0,7 (pri razponu 0,5 do 2,5) ustrezen glede na obseg in zahtevnost storitve.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevkov tožeče in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.