Jedro

Sodišče dejstev ni ugotovilo z uporabo objektivne metode, temveč se je oprlo predvsem na posredne ugotovitve policista, dokazni predlog za zaslišanje storilca in še zlasti sopotnice v njegovem vozilu pa je zavrnilo s posplošenimi razlogi, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena EKČP ter določbi

22. in 29. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in določbo prvega odstavka 90. člena ZP-1 v zvezi z 99.b členom ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Šiška je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca B. K. spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določil globo 40,00 EUR, ter prekršek po petem odstavku 135. člena ZVCP-1, za katerega mu je določil globo 500,00 EUR, nato pa mu je na podlagi četrtega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo 540,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je prekrškovni organ storilcu naložil tudi plačilo stroškov postopka o prekršku. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 22. in 29. člena Ustave RS ter prvega odstavka 90. člena in 99.b člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B-I.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema potek postopka o prekršku pred prekrškovnim organom in okrajnim sodiščem, nato pa navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice s sodbo 24383/12 z dne 13. 11. 2014 odločilo, da je Republika Slovenija z uvodoma navedeno sodbo kršila storilčevo pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Namreč, sodišče glede na naravo dejanskih vprašanj, ki jih je obravnavalo, in dejstvo, da dokazi niso bili pridobljeni objektivno, ni moglo pravilno ugotoviti dejstev ali storilčeve krivde, ne da bi neposredno ocenilo z njegove strani predlagane dokaze na ustni obravnavi. Ob sklicevanju na storilčevo zahtevo za sodno varstvo (slednjo je v resnici vložila storilčeva zagovornica) vrhovni državni tožilec navaja, da je storilec v dokazne namene predlagal pregled predloženih fotografij parkiranih vozil in dveh računov ter lastno zaslišanje in zaslišanje priče D. Š. glede okoliščin storitve prekrškov ter zaslišanje njegovih staršev glede uporabe njegovega vozila na dan kršitev. Prav tako je storilec ugovarjal zaključkom, da se najdena sled na njegovem vozilu ujema s poškodbami na oškodovančevem vozilu, ter verodostojnosti podatkov, ki naj bi jih dala (oškodovancu) neznana priča, prav tako je navedel več z njegovega stališča oblikovanih pomislekov in ugovorov v zvezi s končnim dokaznim zaključkom, da je bil storilec prekrškov. Okrajno sodišče se je v izpodbijani sodbi do storilčevih vsebinskih ugovorov in predlaganih dokazov le na splošno vsebinsko opredelilo s tem, ko je povzelo navedbe prekrškovnega organa. Z zavrnitvijo predloženih dokazov brez razčlenjene notranje obrazložitve, zakaj naj ne bi bili sposobni vplivati na ugotavljanje dejstev, in s sklicevanjem na zavlačevanje postopka, je sodišče v nasprotju z določbami 90. člena ZP-1 in 99.b člena ZP-1 storilcu onemogočilo učinkovito obrambo. S tem je sodišče kršilo tudi storilčeve ustavne pravice do enakega varstva pravic in do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter 6. člen EKČP. B-II.

5. V obravnavanem primeru je storilec 13. 3. 2010 okoli 9.45 ure z vozilom z registrsko oznako KP ... vozil po koridorjih Brilejeve ulice v Ljubljani, pri zavijanju na desno proti Celovški cesti pa naj bi z zadnjim desnim delom vozila trčil v zadnji levi del tam parkiranega vozila z registrsko oznako LJ ... Po trku je storilec, ki je kasneje v postopku zatrjeval, da trka ni zaznal, odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi lastniku zadetega vozila nudil osebne podatke ali obvestil policijo. Oškodovancu je oseba, katere identiteta ni bila ugotovljena, sporočil barvo in delno registrsko številko (LJ ...?) vozila, ki je trčilo v oškodovančevo vozilo. Preko evidenc in z ogledoma je policija preverila vozili z registrskima oznakama LJ ..., vendar je ugotovila, da vozila s tema registrskima oznaka nista bili udeleženi v tej prometni nesreči. Po ponovnem razgovoru oškodovanca s policijo 14. 3. 2010 je policija ugotovila, da bi lahko bil povzročitelj prometne nesreče prav B. K. Policija je s slednjim opravila razgovor in ogled njegovega vozila, pri čemer je glede na navedbo oškodovanca in višino poškodb ugotovila, da se mesto poškodbe na njegovem vozilu ujema s poškodbo na oškodovančevem vozilu. Na podlagi takih ugotovitev Policijska postaja Ljubljana Šiška s plačilnim nalogom 96844337 z dne 13. 3. 2010, izdanim na podlagi 57.a člena ZP-1, storilca B. K. spoznala za odgovornega za storitev prekrška po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1, za katerega mu je določila globo 40,00 EUR, ter prekrška po petem odstavku 135. člena ZVCP-1, za katerega mu je določila globo 500,00 EUR, nato pa mu je na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZP-1 izrekla enotno globo 540,00 EUR.

6. Storilčeva zagovornica je 6. 4. 2010 zoper plačilni nalog vložila ugovor, v katerem je glede obeh prekrškov nasprotovala dejanskim ugotovitvam prekrškovnega organa, zatrjevala je, da storilec ni zaznal trka, zaradi česar tudi ni obvestil policije, v nasprotnem primeru pa bi to storil. Takrat je bilo v bližini prisotnih več mimoidočih ljudi, pa nihče storilcu ni nakazal, da je prišlo do stika med njegovim in oškodovančevim vozilom. Storilec je za prometno nesrečo izvedel šele naslednjega dne, ko so ga poklicali policisti in si skupaj z njim ogledali njegovo vozilo. Policisti so storilcu povedali, da naj bi do prometne nesreče prišlo ob 10.30 uri, vendar pa je bil ob tej uri storilec že na poti proti Obali. Zagovornica je v ugovoru še navedla, da je storilec ob odhodu iz garaže želel zaviti na desno, kar sta pa sta mu onemogočali dve na cesti parkirani vozili (eno od teh je bilo oškodovančevo), zaradi česar je moral nekaj časa manevrirati, da je lahko vozilo postavil v primeren položaj, ki mu je dopuščal varen prehod mimo parkiranih vozil. Storilčevo videnje dogodka bo lahko potrdila D. Š., ki je bila v tistem času sopotnica v storilčevem vozilu, prav tako je zagovornica predlagala zaslišanje storilca.

7. Zaradi vloženega ugovora zoper plačilni nalog je prekrškovni organ z uvodoma navedeno odločbo o prekršku plačilni nalog odpravil, storilca spoznal za odgovornega za storitev že omenjenih prekrškov, za katera mu je izrekel enotno globo, ter mu naložil plačilo stroškov postopka o prekršku. V razlogih odločbe o prekršku je prekrškovni organ povzel navedbe storilčeve zagovornice, podane v ugovoru zoper plačilni nalog ter potek postopka, nato pa zaključil, da je storilec odgovoren za storjena prekrška.

8. Storilčeva zagovornica je zoper odločbo o prekršku vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je v zvezi z dejanskim stanjem in pravno opredelitvijo prekrškov podala v bistvenem enake navedbe kot v ugovoru zoper plačilni nalog. Zagovornica je ponovno predlagala zaslišanje storilca in sopotnice v njegovem vozilu, dodatno je predlagala še zaslišanje storilčevih staršev ter vpogled v dva računa, prav tako je predlagala pregled priloženih fotografij storilčevega in oškodovančevega vozila. Sodišče je zagovorničino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka. V obrazložitvi sodbe je sodišče povzelo zagovorničine navedbe ter opis dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prekrškovni organ. Sodišče je zaključilo, da ni razloga za dvom v ugotovitve policistov, navedbe v zahtevi za sodno varstvo je ocenilo kot pavšalne, subjektivne in temelječe na predpostavkah, ki jih ni mogoče preizkusiti. V pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prekrškovni organ, sodišče ni podvomilo, saj ni našlo dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči verodostojnost ugotovitev prekrškovnega organa, takih dokazov po presoji sodišča ni predložil niti storilec. Zagovorničine dokazne predloge je sodišče ocenilo kot nepotrebno zavlačevanje postopka, saj ne izpolnjujejo potrebnih pravnih standardov, o čem naj bi priče izpovedovale.

9. V sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2012, ki je po vsebini v bistvenem enaka obravnavani zadevi (enako stališče je ponovljeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013), je Vrhovno sodišče, izhajajoč iz določb 22., 23. in 29. člena Ustave ter odločbe Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, že obrazložilo, da pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da je treba storilcu tudi v postopku o prekršku zagotoviti pravico, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Prav tako morajo biti storilcu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva iz 6. člena EKČP, ki mu zagotavljajo pravico do poštenega sojenja.

ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP priznava tudi pravico do ustne obravnave. Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor ESČP uvršča tudi postopek o prekršku) ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V kazenskih zadevah, ki ne sodijo v jedro kazenskega prava, garancije iz 6. člena EKČP ne veljajo v vsej strogosti (na primer odločba ESČP Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011). V zadevi Flisar proti Sloveniji (odločba z dne 29. 9. 2011) je ESČP poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede (tako tudi v odločbi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006). Izvedba ustne obravnave po določbah ZP-1 o postopku z zahtevo za sodno varstvo ni obvezna. Sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek le, če spozna, da dejansko stanje ni pravilno ali popolno ugotovljeno, in sicer po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1) . V rednem postopku o prekršku sodišče izvede ustno obravnavo (le), če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo kršitelju zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo kršitelju pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev) . V zade vi

Milenovič proti Sloveniji (odločba z dne 28. 2. 2013), v kateri je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, je ESČP poudarilo, da je v primeru, ko so edina podlaga za obsodbo opažanja policistov, ustna obravnava lahko ključna za varovanje interesov obtoženca in se na tak način lahko preizkusi verodostojnost njihovih ugotovitev.

10. Vprašanje izvedbe ustne obravnave zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave je tako odvisno predvsem od narave vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno – odločba ESČP Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove (odločba ESČP Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011).

11. Ob povedanem so utemeljene navedbe vrhovnega državnega tožilca, da se je sodišče do storilčevih vsebinskih ugovorov in predlaganih dokazov le na splošno opredelilo s tem, da je povzelo ugotovitve prekrškovnega organa, z zavrnitvijo dokaznih predlogov brez razčlenjene notranje obrazložitve, zakaj naj ne bi bili sposobni vplivati na ugotavljanje dejstev in s sklicevanjem na zavlačevanje postopka, pa je sodišče kršilo storilčeve pravice do obrambe iz prvega odstavka 90. člena ZP-1, v zvezi z 99.b členom ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Storilčeva zagovornica je tako v ugovoru zoper plačilni nalog kot v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijala posredne ugotovitve policistov, ki so se oprli predvsem na osebna opažanja neznane priče, ki je oškodovancu sporočila delno registrsko številko storilčevega vozila, in njihovo neposredno preverjanje škode na obeh vozilih, s tem v zvezi pa sodišče storilcu ni dalo možnosti, da bi preizkusil ali izpodbil verodostojnost ugotovitev policistov. Ugotovitev sodišča v razlogih sodbe, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil, je v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave. Tako dokazno oceno dejanskega stanja bi sodišče lahko napravilo le, če bi glede na obrazložene navedbe v zahtevi za sodno varstvo zaslišalo storilca, sopotnico v njegovem vozilu in avtorja obremenilnih izjav – policista Policijske postaje Ljubljana Šiška ter storilcu omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi sodišče storilcu lahko zagotovilo pošteno sojenje. Posplošene navedbe sodišča o popolni in celoviti ugotovitvi dejanskega stanja, o tem, da storilčevi razlogi ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ter da ni nikakršnih dokazov, ki bi ovrgli verodostojnost ugotovitev policistov, niso do te mere prepričljive, da sodišču ne bi bilo treba preizkusiti verodostojnosti dokazov z njihovo neposredno izvedbo. V navedbe okrajnega sodišča o neutemeljenosti predloga za zaslišanje storilčeve sopotnice in o zavlačevanju postopka s predlogom za zaslišanje te priče je v zadevi Kariž proti Sloveniji podvomilo tudi ESČP, ki je glede na to, da dokazi v tej zadevi niso bili pridobljeni objektivno, menilo tudi, da okrajno sodišče ni moglo pravilno ugotoviti dejstev ali storilčeve krivde, ne da bi neposredno ocenilo dokaze na ustni obravnavi.

C.

12. Okrajno sodišče v obravnavanem primeru dejstev ni ugotovilo z uporabo objektivne metode, temveč se je oprlo predvsem na posredne ugotovitve policista Policijske postaje Ljubljana Šiška, dokazni predlog za zaslišanje storilca in še zlasti sopotnice v njegovem vozilu pa je zavrnilo s posplošenimi razlogi, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena EKČP ter določbi

22. in 29. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in določbo prvega odstavka 90. člena ZP-1 v zvezi z 99.b členom ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka s tem, da bo zaslišalo storilca ter sopotnico v njegovem vozilu, storilcu bo moralo omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje, opredeliti pa se bo moralo tudi do dokaznih predlogov storilčeve zagovornice, podanih v zahtevi za sodno varstvo.