Jedro

Za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka mora biti z verjetnostjo izkazano, da bo otrok zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka.

Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu izdaja začasne odredbe. Vendar se z začasno odredbo le začasno, do zaključka postopka, uredi način izvrševanja stikom med otrokom in enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče prepreči nadaljnjo škodo, ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od staršev stike onemogoča. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka še odločiti kakšen način izvrševanja otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo starost otroku v korist. Sodišče je ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica hudih napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim pritiskom s strani obeh staršev in da dejstvo, da je otrokovo vedenje tako spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so ti pritiski rezultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami enega in drugega od staršev. Ker se tožnica in toženec zaradi medsebojnih nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka ne moreta sporazumetvati - nasprotno - to znova in znova povzroča tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je pravilna odločitev, da je otroka treba zavarovati tako, da se odločitve o dnevnem življenje otroka za čas postopka zaupajo le enemu od staršev.

Izrek

1.Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.3.2005. 2.Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 16.5.2005. 3.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj zakonsko zvezo, ki sta jo s tožencem sklenila dne 5.6.1999 razveže, njunega mld. sina A., rojenega 25.9.1999 zaupa v varstvo in vzgojo njej tožencu pa naloži plačilo preživnine v znesku 80.000,00 SIT mesečno ter tudi uredi način izvrševanja stikov med A. in njegovim očetom.

Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj sodišče zakonsko zvezo razveže, mld. A. njemu zaupa v varstvo in vzgojo, materi pa naloži plačilo preživnine v znesku 50.000,00 SIT mesečno.

Med postopkom sta obe pravdni stranki tudi predlagali izdajo začasne odredbe. Tožnica je dne 12.8.2004 predlagala, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj A. začasno zaupa njej v varstvo in vzgojo, očetu pa začasno naloži plačilo preživnine za sina v znesku 100.000,00 SIT mesečno.

Toženec pa je dne 8.3.2005 predlagal, naj sodišče z začasno odredbo začasno uredi način izvrševanja stikov z A. in sicer tako, da stiki potekajo vsak teden od torka popoldne, ko sina prevzame v vrtcu, do četrtka zvečer do 19. ure, vsak drugi vikend, en teden v zimskem času in en teden poleti, ter enkrat med božičnimi, enkrat pa med novoletnimi prazniki.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15.3.2005 ugodilo materinemu predlogu za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka, zavrnilo pa je njen predlog za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka. Z istim sklepom je tudi delno ugodilo očetovemu predlogu in je z začasno odredbo začasno uredilo stike med A. in očetom tako, da potekajo vsak torek od 15.00 do 18.40 ure in vsako soboto od 10.00 do 18.40 ure. Kar je toženec predlagal drugače je zavrnilo.

Toženec je nato ugovarjal zoper izdano začasno odredbo glede varstva in vzgoje otroka in s sklepom z dne 16.5.2005 je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo.

Tožnica se sedaj iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z dne 15.3.2005 glede zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka. Navaja, da je napačna ocena sodišča, da zaradi dejstva, da toženec ne prispeva ničesar k preživljanju A., otroku ne nastaja nenadomestljiva škoda.

Opozarja, da lahko sedaj otroka preživlja le z materino pomočjo, da pa bodo potrebe otroka vedno večje. Navaja, da oče, s tem, ko za preživljanje otroka ne prispeva ničesar, nazorno kaže, da mu za koristi otroka ni mar. Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi in izda predlagano začasno odredbo. Toženec je na pritožbo tožnice tudi odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep z dne

15.3.2005 v delu, v katerem je bil delno zavrnjen njegov predlog glede ureditve načina izvrševanja stikov z A. Meni, da je obseg stikov premajhen in v tako kratkem obdobju ne bo mogel obnoviti nato pa tudi poglobiti pretrganih vezi z otrokom.

Sodišče bi moralo kot merilo pri urejanju stikov upoštevati korist otroka, ki je pogojena z njegovo starostjo, ne pa očetovega vzgojnega stila in dejstva, da so bili stiki že nekaj mesecev onemogočeni. Meni, da sodišče ni upoštevalo otrokovih potreb in je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki je svetovala redno vzdrževanje stikov med otrokom in očetom. Toženec tudi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati dejstvo, da tožnica A. ne pošilja več v vrtec. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu predlogu v celoti ugoditi.

Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov tudi pritožuje zoper sklep z dne 16.5.2005, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zoper izdano začasno odredbo glede varstva in vzgoje otroka.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo, da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost, da je razvoj otroka ogrožen zaradi ravnanja toženca. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ko je prvič predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločilo drugače. Toženec poudarja, da ni vedel, da bo za odločitev o začasni odredbi pomemben konflikten odnos med njima s tožnico, sicer bi se o tem dejstvu izjavil. Ker mu sodišče tega ni omogočilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Meni, da ni pravilna ugotovitev, da so se odnosi med njima s tožnico poslabšali od prvega odločanja o začasni odredbi. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica labilna oseba, na kar kaže tudi njena izjava, da se odreka starševskim pravicam, opozarja pa tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v prid tožnici upoštevati dejstva, da otrok od 3.12.2004 dalje živi z njo, saj ga je tožnica iz skupnega doma odpeljala samovoljno. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi in tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožbe so neutemeljene.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

411. členu določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke, ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po tretjem odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe iz prejšnjih odstavkov izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ).

Toženec ima prav, ko v pritožbi opozarja, da mora sodišče pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-232/99). Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in trajno prizadene interese in koristi otroka in pravdnih strank, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-410/01).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da sta tožnica, toženec in njun sin do 3.12.2004 živeli skupaj, takrat pa se je tožnica z otrokom odselila k svoji materi; da sta oba od staršev čustveno navezana na otroka; da je toženčev pristop k varstvi in vzgoji sina manj primeren od tožničenega, vendar zaradi načina vzgoje toženec otroka ne ogroža da je center za socialno delo podal mnenje, da je v trenutnih okoliščinah za A. čustveno manj ogrožujoče, da se zaupa v varstvo in vzgojo tožnici; da je izvedenka ocenila, da sicer nobena od pravdnih strank s svojimi ravnanji neposredno ne ogroža psihofizičnega razvoja sina, da pa je zanj ogrožujoč konflikten odnos med staršema, ki je nastal zaradi slabše možnosti prilagajanja in sprejemanja drug drugega, na kar je vplivala tudi medgeneracijska razlika, ki je s seboj prinesla različna pričakovanja, želje, cilje in potrebe, zaradi česar starša nista uspela razmejiti svojega konflikta od starševskih dolžnosti; da se to odraža v otrokovem vedenju, saj je otrok po pripovedovanju obeh staršev agresiven in se vede negativistično; da toženec od 3.12.2004 ničesar ne prispeva za preživljanje sina, da pa ima tožnica takšne dohodke, da nujno preživljanje otroka ni ogroženo; da toženec od

3.12.2004 dalje s sinom nima stikov.

1. O pritožbi tožnice Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora biti za izdajo začasne odredbe glede preživljanja otroka z verjetnostjo izkazano, da bo otrok zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje ogrožen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dejstva tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala, da pa dohodki tožnice zadoščajo za nujno preživljanje otroka. Zato je pravilna ocena sodišča, da je njen predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu neutemeljen. Tako je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 15.3.2005 Kadar eden od staršev drugemu neutemeljeno onemogoča stike z otrokom je podana verjetnost, da je otrokova korist ogrožena in je na mestu izdaja začasne odredbe. Vendar je treba poudariti, da se z začasno odredbo le začasno, do zaključka postopka, uredi način izvrševanja stikom med otrokom in enim od staršev. Z začasno odredbo sodišče prepreči nadaljnjo škodo, ki jo lahko utrpi otrok zato, ker drugi od staršev stike onemogoča. Toženec ima prav, ko opozarja, da izvedenka ni ocenjevala koristi otroka s stališča predlagane ureditve načina izvrševanja stikov. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka še odločiti kakšen način izvrševanja otrokovih stikov je upoštevajoč otrokovo starost otroku v korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je v tej fazi postopka z začasno odredbo zagotovilo le, da otroku in očetu ne bo povzročena nadaljnja škoda zaradi onemogočanja njunih stikov s strani matere. Sodišče prve stopnje je na podlagi do sedaj ugotovljenih dejstev pravilno ocenilo, da je verjetno, da so otroku v korist stiki v obsegu, kot izhajajo iz začasne odredbe tudi glede na to, da oče s sinom več mesecev ni imel stikov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da takšen obseg stikov zadošča za ohranjanje njune medsebojne čustvene vezi in preprečitev nadaljnje škode. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljnjem postopku moralo ugotoviti tudi, ali tožnica izdano začasno odredbo spoštuje, saj je okoliščina, da eden od staršev onemogoča stike z otrokom, tudi pomembna za končno odločitev o vzgoji in varstvu otroka. Višje sodišče je tako pritožbo toženca zoper sklep z dne 15.3.2005 zavrnilo in je na podlagi druge točke

365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. O pritožbi toženca zoper sklep z dne 16.5.2005 Kot rečeno mora predlagatelj pri začasnih odredbah glede odločitve o vzgoji in varstvu otroka izkazati verjetnost terjatve, torej verjetnost, da izpolnjuje pogoje za vzgojo in varstvo otroka in da je odločitev, da se otroka zaupa v vzgojo in varstvo predlagatelju res nujna zaradi ogroženosti otroka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in toženca ugotovilo, da je otrokovo agresivno vedenje posledica hudih napetosti zaradi tega, ker je otrok izpostavljen prevelikim pritiskom s strani obeh staršev. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dejstvo, da je otrokovo vedenje tako spremenjeno, kaže na to, da je zaradi konfliktov med staršema posredno resno ogrožen otrokov psihofizični razvoj in je zato izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka. Pri tem je pravilno izpostavilo oceno izvedenke, da so ti pritiski razultat prevelikega razkoraka med vzgojnimi metodami enega in drugega od staršev. Če je namreč otrok zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, starša tudi skupaj odločata o vprašanjih dnevnega življenja otroka (drugi odstavek 113. člena ZZZDR). Ker se tožnica in toženec zaradi medsebojnih nesporazumov tudi o vprašanjih dnevnega življenja otroka ne moreta sporazumevati - nasprotno - to znova in znova povzroča tako hude konflikte, da ti otroka ogrožajo, je pravilna odločitev, da je otroka treba zavarovati tako, da se odločitve o dnevnem življenju otroka za čas postopka zaupajo le enemu od staršev. Višje sodišče pa se glede na pridobljeno izvedensko mnenje (zlasti ocene o pozitivnem vplivu avtoritativnega vzgojnega stila matere v primerjavi s permisivno vzgojo očeta, očetovega vnašanja negativnih čustev do matere v komunikacijo z otrokom, otrokovo doživljanje očeta kot tistega, katerega ljubezen ni brezpogojna...) strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je upoštevajoč na ugotovljena dejstva do te faze postopka z verjetnostjo izkazano, da bo otrokova korist najbolje zavarovana, če se začasno zaupa materi seveda ob vzdrževanju rednih stikov z očetom.

Toženec je bil z navedbami tožnice, da je otrok ogrožen zaradi njunih medsebojnih konfliktnih odnosov seznanjen že v tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, dana mu je bila možnost, da na te navedbe odgovori, zato je neutemeljen očitek, da mu je bila kršena njegova pravica do izjave v postopku.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne

16.5.2005.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.