Jedro

Protiobveščevalna služba JA je bila po 25.6.1991 organizacija tuje države, katere delovanje je bilo usmerjeno proti interesom Republike Slovenije. Sprejem osebe, ki je bila pripadnik te službe tudi po 25.6.1991, v državljanstvo Republike Slovenije, bi predstavljalo nevarnost za varnost in obrambo države (3. odstavek 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik aktivna vojaška oseba, s činom podpolkovnika zaposlen na mestu pomočnika načelnika KOS v varnostni službi korpusa JA, in da je deloval proti interesom Republike Slovenije in njeni samostojnosti. Ocenila je, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, zato je njegovo vlogo zavrnila na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik je v tožbi navedel, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, določene v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kajti tožnik, čeprav je bil podpolkovnik JA in pomočnik načelnika skupine (KOG) korpusa, ni nikoli deloval proti Republiki Sloveniji. V protiobveščevalno skupino je bil premeščen septembra proti svoji volji. Upiral se je opravljanju nalog, ki ne bi bile v skladu s tedanjimi predpisi in nikoli ni zbiral tajnih podatkov o dogajanju v Republiki Sloveniji zunaj takratne vojaške organizacije JA. Zaradi svojih stališč do dejavnosti, ki so jih od protiobveščevalne skupine zahtevali preko predpisov, je bil od nadrejenih kritiziran. Ko je bil poslan v vojašnico, si je mnogo prizadeval, da represalije, ki so jih zahtevali od poveljstva brigade, niso bile uresničene in da ni prišlo do žrtev. V TO ni prestopil, ker je bil že v Delu razglašen za sovražnika Republike Slovenije, poleg tega pa je po razgovoru s pomočnikom komandirja milice ocenil, da za to nima možnosti in da k varnosti moštva ter kraja ... in njegovih prebivalcev lahko prispeva več, če ostane v enoti. Za prekinitev aktivne vojaške službe je zaprosil septembra, ker je zaupal brionskim dokumentom in ni videl bistvenega razloga, da se deaktivira že prej. Slovenija mu je pri srcu in želi v njej živeti tudi po njeni suverenosti, za katero je glasoval na plebiscitu. Toženi stranki zameri, da ga razglaša za sovražnika, saj proti Sloveniji ni nikoli deloval, zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik opravljal v varnostni službi JA zelo pomembne in odgovorne naloge, uperjene proti interesom Republike Slovenije in njeni samostojnosti. Zato je na podlagi dokumentacije v upravnem spisu ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države ter da so podane okoliščine za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) v 3. odstavku 40. člena določa, da se, ne glede na izpolnjene pogoje iz 4. odstavka tega člena, vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ta določa, da se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če sprejem ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tožnik tako v upravnem postopku kot v tožbi priznava, da je bil pomočnik načelnika protiobveščevalne skupine v varnostni službi korpusa nekdanje JA.

Tožena stranka je tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnila z utemeljitvijo, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost in obrambo države. Nevarnost za varnost ali obrambo države lahko pomeni tudi določen položaj ali vloga osebe, ki naj bi pridobila državljanstvo, ki lahko privede do okoliščin, ki jih navaja 8. točka 1. odstavka 10. člena zakona. Služba, pri vodenju katere je sodeloval tožnik kot pomočnik njenega načelnika, je že po njeni naravi, vlogi in delovnem področju takšna, da deluje zoper varnost ali obrambo druge države. Po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država (1. odstavek I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I), je bila protiobveščevalna služba JA organizacija tuje države oziroma ni bila več organizacija Republike Slovenije, kar je pomenilo, da je njeno delovanje usmerjeno proti interesom Republike Slovenije, torej nevarnost za njeno varnost in obrambo. Iz zbranih podatkov, tudi iz tožnikove izjave, podane v upravnem postopku, nedvomno izhaja, da je tožnik delal v protiobveščevalni službi tudi po 25.6.1991. Sodišče zato soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo te države in tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.