Jedro

Za uveljavitev izločitvenega zahtevka iz 32. člena ZD ni treba, da se dedičev prispevek izkazuje v spremembi kulture obdelovalnih površin, povečanemu pridelku, povečanemu številu glav živine ter dejstvu, da zapustnik pri povečanju in(ali) ohranjanju svojega premoženja ni ničesar prispeval; šteje vsak prispevek k ohranjanju ali(in) povečanju zapustnikovega premoženja, še posebej, če gre za skupno pridobivanje zapustnika in njegovega potomca ob siceršnjem skupnem bivanju oz. vsaj njuni prostorski povezanosti.

Pravno napačen je zaključek, da se ne sme upoštevati pomoč potomčevih znancev in prijateljev, katero ta odplača z nudenjem svojega dela njim.

Materialnopravno zmoten je zaključek da vzajemna pomoč med zapustnikom in tistim dedičem, ki uveljavlja izločitveni dednopravni zahtevek, avtomatično predstavlja podlago za medsebojno poračunavanje pomoči enega in drugega. Takšno medsebojno pomoč je mogoče upoštevati le v primeru, če bi šlo za izrecen dogovor, da zapustnik s svojo pomočjo „plača“ pomoč svojega dediča. Podobno velja za okoliščino, da sta starša tožniku podarila zemljišče. Tudi glede darila bi moral obstajati nagib, ki bi kazal na „plačilo“ za izvršeno pomoč tožnika zapustniku, sicer ga je mogoče obravnavati kot darilo, ki se všteva v dedičev dedni delež oz. je podvržen vračanju v zapuščino, če je prikrajšan delež drugih – nujnih dedičev.

O nespornih darilih, ki se vračunavajo v dedni delež, se odloča v zapuščinskem postopku. Le ob spornosti veljavnosti, obstoja ali vrednosti darila in(ali) obsega zapuščine lahko nastane spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica vračunavanja v zakoniti dedni delež. Zato v spornem primeru ni bil izkazan pravni interes za tožbo na ugotovitev, da je toženka dobila darilo od zapustnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu (glede odločitve pod 2. točko izreka) pa se pritožba zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se za potrebe zapuščinskega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I D 273/92 po pok. R. L., umrlem 20. 12. 1991, ugotovi, da ne spada v zapuščino do 7/10 celotne zapuščine, nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev, predvsem pa njegovih nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1297, 2625, k.o. T. p., vl. št. 1593, k.o. K. p., vl. št. 1345, k.o. R., vl. št. 420, k.o. D., vl. št. 1183, 906 in 1144, k.o. T. in vl. št. 152, k.o. Z., kar sta toženca R. L. in M. J. dolžna priznati in izstaviti tožniku M. L. za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo pri navedenih nepremičninah kot lastnik do 7/10 v petnajstih dneh, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino. Nadalje je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da se za potrebe istega zapuščinskega postopka ugotovi, da je toženka M. J. dobila darilo od zapustnika in da je že dedno odpravljena. O stroških postopka je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.757,60 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za uveljavitev svoje pravice dokazati izboljšanje obdelovalnih površin, povečano kvaliteto pridelka in povečanje števila živine; dovolj je že, da dokazuje, da se je z njegovo pomočjo ohranila vrednost zemljišč, da jih ni bilo treba prodajati. Glede živine je tožnik obrazložil, da je bila prodana zato, ker je bil v tistem času v bolnici in je takrat prodal živino prvotoženec. Hlev pa je dejansko v slabem stanju ker je zapustnik umrl že pred dvajsetimi leti. Tožnik dejansko v času teh sporov ni več vlagal bistvenih sredstev v obnovo posestva, pač pa vzdrževal nujna dela, kar pa je logično glede na sporno razmerje. Po drugi strani je sodišče spregledalo, da se je ravno s tožnikovo pomočjo zgradila za zapustnika nova hiša, nadomestna gradnja, ki pa je kljub uporabi rabljene opeke v dobrem stanju in dejansko pomeni povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja. Priče so izpovedale, da je tožnik podrl del stare hiše, zabil nove pilote, ki jih je kupil od očeta in priče F. B., poleg tega, da je tožnik nabavil in sam s tovornjakom zvozil ves potrebni gradbeni material, je naročil in povrnil delo ali plačal zidarje. Tako sta priči J. Š. in A. V. potrdil, da sta na prošnjo tožnika opravljali zidarska dela na nadomestni gradnji in da je tožnik njima delo odslužil. Priča J. T. je povedal, da je za tožnika vozil pesek za gradnjo nadomestne hiše, šlo je za nasip ogromnih količin materiala, vse to pa mu je poplačal tožnik z nadomestnim delom in popravili strojev. Tudi priča A. P. je potrdil, da je vozil kamen za nadomestno gradnjo in da mu je to povrnil tožnik s popravilom avtomobilov, pa tudi priča F. S. je potrdil, da mu je vozil gradbeni material in da mu je delo plačal ali povrnil tožnik. Priča A. H. pa je potrdil, da je tožnik po letu 1970 v službi kupil večje količine peska za gradnjo. Priča V. K. je povedal, da mu je delo plačal tožnik, priča D. I. pa, da je zidarju tožnik za plačilo prebarval avto. Les za ostrešje je bil res posekan v očetovem gozdu, vendar ga je izsekal tožnik in A. P., ki ga je plačal tožnik. Tudi tesarja je plačal tožnik. Ob takšnem stanju bi sodišče moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vlaganja tožnika v objekt nadomestne gradnje hiše, saj takšna vlaganja zagotovo pomenijo bistveno povečanje zapustnikovega premoženja. Enako povečanje pomeni tudi nasip v izmeri 5000 m3 nasipnega materiala na zapustnikovo zemljišče. Tega dejstva ne more izničiti trditev, da je tožnik pridobil ta material po znižanih cenah ali ga povrnil s svojim delom, saj je za to obogatitev zapustnikovega premoženja zaslužen tožnik in gredo tovrstne koristi njemu v dobro. Silos je bil naročen na očetovo željo, tožnik ga je plačal še za časa življenja očeta in je bil zgolj dobavljen po očetovi smrti. Dejstvo, da je prvotoženec v času, ko je bil tožnik v bolnici, prodal živino, ni moglo stornirati naročila, ker je bil silos že plačan in sedaj dejansko služi kmetiji. Glede trditve o vzajemni pomoči med zapustnikom in tožnikom je treba poudariti, da se nikakor ne more primerjati malenkostna pomoč matere pravdnih strank pri občasnem kuhanju hrane za delavce ob gradnji in podarjena parcela za gradnjo hiše tožniku, saj je moral tožnik sam plačati vse komunalne prispevke in prispevke za spremembo namembnosti zemljišča in je tako dobil le barjanski travnik, katerega cene se gibajo okoli 1,00 EUR za m2, in znaša vrednost okrog 1.000,00 EUR. Tega ni mogoče primerjati z vsakodnevnim delom tožnika in njegove družine na posestvu zapustnika. Tožnik je bil res zaposlen, vendar je takoj po službi prihajal domov in izvrševal vsa potrebna opravila. Ko se je znočilo, pa je še opravljal delo v kleparski delavnici. Izvedenka je ocenila, da je potrebno za obdelavo posestva letno okoli 2470 ur, od česar odpade na strojne ure ¼, to je 617,50 ur, takšna količina opravljenih ur pa ni zanemarljiva in je pripomogla k ohranitvi premoženja. Mnenje sodišča, da je bil oče tisti, ki je bil vselej doma, je delno resnična, vendar je oče le opravljal lažja dela, vsa težja dela pa je opravil tožnik in njegova družina, saj je bil oče starejši in betežen, sploh pa ni znal upravljati s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji, doma je bil le za varuha živine in posestva, pa še v tem primeru je klical v službo sina – tožnika, če je bilo kaj nujnega, da je ta vzel dopust in prišel domov. Razen tega je bil oče hudo bolan, tožnik je sedaj slučajno našel doma še izvide od očeta, z dne 24. 04. 1991, iz katerih izhaja težko zdravstveno stanje očeta. Pa tudi sicer ni res, da bi bil oče ves čas doma. Iz priložene dopisnice zapustnika tožniku z dne 23. 03. 1970 izhaja, da je bil oče v toplicah in prosi tožnika, naj pride v nedeljo po njega. Po drugi strani pa tožnik ni bil deležen vzajemne pomoči v takšni meri, otroke so mu čuvale gospodinjske pomočnice, kar med postopkom ni bilo sporno, mleko pa je kupoval pri sosedi, kar bi potrdile priče A. Z., J. H. in M. N., ki so pri tem že podale pisne izjave, vendar sta toženca ta dejstva priznala na obravnavi dne 01. 04. 2008, kar izhaja iz druge strani zapisnika, ko so stranke nesporno ugotovile, da je tožnik z ženo I. sam skrbel za varstvo in hrano otrok s pomočjo varušk in pri tem ni bilo nobene pomoči njegovih staršev. Dejstvo, da je tožnik poleg očetove kmetije obdeloval tudi zemljišča, ki jih je imel v najemu, ne more zmanjšati ali izničiti njegovega dela na zemljiščih očeta, sploh pa je pri tem sodelovala cela njegova družina. Navajanje izpovedbe priče M. Č., da je pokosil travo za zapustnika in mu nato seno zvozil domov, ne more ovreči izpovedb ostalih prič, ki so potrdile obseg tožnikovega dela, saj gre pri dogodku, ki ga opisuje M. Č., za enkratno dejanje, tožnik pa je očetovo posestvo obdeloval več kot osemindvajset let. Tožnik je šele 17. 02. 1984 pridobil status kmeta glede na obseg obdelave zemljišč in je takrat imel eno kobilo, dva prašiča, devet zajcev in petnajst kokoši. Predlagal je dopolnitev izvedeniškega mnenja, saj je izvedenka upoštevala prekratko obdobje njegove pomoči in dela na kmetiji, saj bi bilo treba upoštevati osemindvajset let. Tožnik je bil namreč v letih od 1964 do 1965 v JLA in ko se je vrnil domov iz vojske, je kljub dejstvu, da je nekaj časa stanoval drugje, redno hodil vsak dan po službi domov pomagat očetu. Izvedenka tudi ni upoštevala, da je tožnikova žena kar petnajst let molzla krave po dve uri dnevno in skrbela za ostarele in bolne starše tožnika kar dvanajst let, na kmetiji pa so pomagali tudi njuni otroci in sicer T. kar pet let. Sodišče bi moralo na nek način oceniti tudi prispevek tožnika k nakupu zemljišča parcel št. 775/5 in 1138/2 k.o. T., kar je oče tožnika s pomočjo tožnika kupil v letu 1977. Oceniti bi bilo treba tudi nasip ob zgradbah na dvorišču ter posek lesa, ki ga je izvršil brat R., ter izdelavo spomenika za starše. Upoštevati bi bilo tudi treba, da je brat R. od očeta dobival teleta, gnoj in kar polovico mesa od zaklane govedi, kar bi morala tudi oceniti izvedenka. Sodišče tudi ni ocenilo izvedeniškega mnenja izvedenca Š. F.. Priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso govorile resnice, zato je tožnik z vlogo z dne 22. 03. 2010 poslal sodišču dobavnico za nakup 2100 kom. opeke, z dne 05. 10. 1974, ki jo je našel med dokumenti, ki je bila porabljena za hlev pokojnega očeta pravdnih strank. Priča J. K. ni priznal, da je v spornem razmerju s tožnikom, tej priči pa je tožnik za plačilo izročil večjo količino porabljenega materiala in mu opravil delo na njegovem vozilu Opel record. Sicer pa tožnik ni nikoli vozil očeta na pogovor k nečaku K., vozil pa je očeta po upokojitvi po opravkih, k zdravniku, v bolnico in kamor je želel. Glede priče S. B. je treba opozoriti, da je govoril, da naj tožnik da 10.000,00 DEM, pa ga bo rešil. Bil je žaljiv do tožnika, saj je živino vzgojil tožnik, kupnino pa je vzel prvotoženec in jo zadrževal enajst let. Ni res, da bi se pokojni oče strank dogovarjal za prodajo živali, to je storil prvotoženec, v času, ko je bil tožnik na rehabilitaciji v S., ko pa je prišel domov, pa je ugotovil, da so živali že odpeljali. Priča M. Č. je neresnično navedel stvari v korist toženih strank, saj mu je tožena stranka za krivo pričanje obljubila, da mu bo popravila streho na starih stavbah njegove kmetije. Priča M. T. je neresnično navedel glede razvijanja železa, ni pa omenil matere in očeta pri ravnanju železnih palic. Priča F. Š. ni govoril resnice, ko je trdil, da je toženka M. J. pomagala doma s tem, da je jemala dopust, saj je bilo prav obratno in je odhajala v hribe in se je celo odselila od hiše. Staršem so pomagali le tožnik, njegova žena in otroci. Tudi priča S. Z. ni govoril resnice. Ko je bilo rečeno, da je oče prevrnil voz, je treba poudariti, da se je z vozom preveč umaknil na rob ceste. Oče je prevoz izvrševal proti volji tožnika, saj bi to lahko opravil tožnik s kamionom. Tudi ni navedel točne razdalje od svoje hiše do hiše pravdnih strank, ko je navedel 600 m in ne 100 m, pa še slaba vidljivost je vmes. Namenoma je zatajil, da bi videl tožnika obdelovati posestvo očeta, oče ni znal voziti traktorja in ravnati s priključki. Tudi priča M. Š. ni govorila resnice, ko je trdila, da je poznala mamo strank. Je le toženkina prijateljica, s katero sta hodili skupaj v planine. Sodišče je nekritično verjelo tožencu R. L., ki je med zapuščinskim postopkom vztrajno zavajal sodišče. Tako v zapuščinskem postopku ni priglasil denarja od prodaje živine in je to storil šele na izrecno zahtevo tožnika, pred tem pa je denar skrival celo pred očetom, češ da je denar na vezani vlogi. Sodišče bi moralo odločiti tudi o zahtevku na ugotovitev darila, ki je bilo dano drugotoženki, saj je bilo to dejstvo ves čas sporno in za odločanje v tem delu zahtevka ni potrebno, da bi obstajal napotitveni sklep. Sodišče bi tako moralo o tem zahtevku odločati v tem postopku in ne zahtevka zavreči. Sploh pa je dejstvo, da je drugotoženka dobila 1.600.000,00 din, nesporno, saj je tožena stranka predložila potrdilo o prejemu tega denarja, ki je v spisu, vendar je k temu znesku treba prišteti še 1.000.000,00 din, ki jih je dal tožnik očetu za drugotoženko. Ta skupni znesek je tedaj predstavljal večjo vrednost, kot bi stal traktor. Predlaga, naj se pritožba odstopi Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje, v vsakem primeru pa naj naloži vse stroške tožnika v plačilo toženi stranki, vključno s stroški pritožbe.

3. Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da soglaša sicer z izpodbijanimi deli dokazne ocene, v kakšnem obsegu je tožnik nudil pomoč pri vzdrževanju in povečevanju zapustnikovega premoženja. To velja predvsem za okoliščine v zvezi z navažanjem materiala, nakupi strojev oz. priključkov, obsegu pomoči pri gradnji nove zapustnikove hiše in pri samih kmetijskih opravilih. Obširne pritožbene navedbe te dokazne ocene ne morejo izpodbiti, vendar pa se pritožbeno sodišče za sedaj natančneje ne spušča v razloge, s katerimi bi še natančneje potrdilo pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, saj je moralo, kot sledi iz nadaljevanja te pritožbene odločbe, razveljaviti izpodbijano sodbo iz drugih razlogov ter vrniti zadevo v novo sojenje.

6. Pač pa je zmoten materialnopravni pristop sodišča prve stopnje upoštevaje dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovitve o obsegu tožnikove pomoči zapustniku, zaradi česar je ostalo dejansko stanje predvsem glede višine tožbenega zahtevka neugotovljeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik pomagal pri gradnji očetove hiše (predvsem z nabavo opeke in peska ter fizičnim delom), pri sezonskih opravilih, z njegovimi kmetijskimi stroji tudi obdeloval kmetijska zemljišča na njegovem posestvu, ter celo nabavil priključke za traktor in kupil betonski silos. Postavljena izvedenka je nadalje izračunala strojne ure, ki jih je lahko opravil tožnik za zapustnika. Izpovedba priče M. Č. o zgolj enkratni njegovi pomoči pri košnji trave in spravilu sena tožnikovega tovrstnega prispevka ne zmanjšuje, kot pravilno opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje tudi nima prav, ko materialnopravno zmotno meni, da bi se lahko tožnikov prispevek upošteval le, če bi se spremenila kultura obdelovalnih površin, povečal pridelek, povečalo število glav živine ter če ne bi zapustnik ničesar prispeval; šteje vsak prispevek k ohranjanju ali (in) povečanju zapustnikovega premoženja, še posebej če gre za skupno pridobivanje zapustnika in njegovega potomca ob siceršnjem skupnem bivanju oz. vsaj njuni prostorski povezanosti, kakršen je tudi konkretni primer. Pravno napačen je tudi zaključek, da se ne sme upoštevati pomoč tožnikovih znancev in prijateljev, katero je tožnik nato odplačal z nudenjem svojega dela na njihovih posestvih oziroma nudenjem pomoči njim. Tudi tovrsten posredni prispevek namreč predstavlja tožnikovo delo, ki ga je mogoče tudi finančno oziroma denarno ovrednotiti. Kot takšen pa predstavlja pravno priznano oziroma upoštevno pomoč pri ohranjanju in povečevanju zapustnikovega premoženja. Tudi ni pomembno, če se je pri ogledu ugotovilo slabo stanje zapustnikove stanovanjske hiše in gospodarskih objektov, ko pa je od zapustnikove smrti minilo že mnogo let in da se betonski silos ni uporabljal, ker je bila živina prodana dve leti pred zapustnikovo smrtjo. Dejstva, da so zapustniku pomagali tudi drugi, da je tudi njegova žena pomagala pri gradnji tožnikove hiše in hiše priče J. D., da sta lahko tožnik in njegova žena pomagala le v popoldanskem času in da sta delala tudi doma za svoje potrebe, ter da sta imela pri tem tudi osebne koristi, pomeni le manjši tožnikov soprispevek, kot če bi izključno on ves čas pomagal zgolj zapustniku, ne pa razloga za neuporabo cit. zakonske določbe. Zaključek prvostopnega sodišča, da sta starša tožniku vrnila „usluge in delo“ na kakšen drug način, pa je celo zgolj hipotetičen in tako ne more v nobenem primeru predstavljati podlage ustrezni dokazni oceni. Vsi že do sedaj ugotovljeni prispevki predstavljajo določen delež pri ohranjanju oziroma vzdrževanju ter morda celo povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja v smislu določbe 32. člena ZD.

7. Razlogi v zvezi z nudenjem nasprotne pomoči tožnikovih staršev njemu pa so za sedaj tudi nejasni in v premajhni meri raziskani, kar onemogoča preizkus sodbe glede pravno odločilnih okoliščin, pa tudi materialnopravno zmotni. Sodišče prve stopnje namreč ne opravi vrednostne primerjave na eni strani tožnikove pomoči zapustniku ter na drugi strani morebitne zapustnikove pomoči tožniku. Zato je za sedaj deloma nejasen, deloma pa lahko tudi materialnopravno zmoten pravni zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ugotovljena vzajemna pomoč ne ustvarja posledic iz 32. člena ZD. Materialnopravno zmoten pa je vsekakor zaključek sodišča prve stopnje, da vzajemna pomoč med zapustnikom in tistim dedičem, ki uveljavlja izločitveni dednopravni zahtevek, avtomatično predstavlja podlago za medsebojno poračunavanje pomoči enega in drugega. Takšno medsebojno pomoč je mogoče upoštevati le v primeru, če bi šlo za izrecen dogovor, da zapustnik s svojo pomočjo „plača“ pomoč svojega dediča (1). Podobno velja za okoliščino, da sta starša tožniku podarila zemljišče. Tudi glede darila bi moral obstajati nagib, ki bi kazal na „plačilo“ za izvršeno pomoč tožnika zapustniku, sicer ga je mogoče obravnavati kot darilo, ki se všteva v dedičev dedni delež oz. je podvržen vračanju v zapuščino, če je prikrajšan delež drugih – nujnih dedičev (2). V tej smeri pa so razlogi sodišča prve stopnje prav tako nejasni in se sodba tudi v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je prav tako storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Če pa se upošteva ne le nabavo priključkov za zapustnikov traktor, temveč tudi opravljanje strojnih ur, te nikakor niso zanemarljive in že na prvi pogled ne morejo predstavljati tako majhnega prispevka, da bi bil lahko ta na prvi pogled v celoti poplačan z zapustnikovo pomočjo, opisano v razlogih izpodbijane sodbe. Ob povedanem je moralo zato pritožbeno sodišče pritožbi v delu, kolikor je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v 1. točki izreka sodbe, ugoditi, in v tem delu, ter posledično tudi glede stroškovne odločitve (3. točka izreka), razveljaviti sodbo ter vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

8. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz omenjenih materialnopravnih izhodišč, s pomočjo izvedenca tako gradbene stroke kot tudi kmetijske stroke izračunati prispevek tožnika k ohranjanju in povečevanju zapustnikovega premoženja glede na dejanske ugotovitve, kratko povzete v gornjih razlogih te pritožbene odločbe. Pri tem bo moralo upoštevati celotno zatrjevano obdobje pomoči tožnika zapustniku in v tej smeri tudi dati ustrezna navodila postavljenima izvedencema. Izvede naj tudi vse predlagane dokaze in se opredeli do vseh spornih vprašanj.

9. Pač pa ni utemeljena pritožba, kolikor izpodbija 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev, da je toženka dobila darilo od zapustnika in da je že dedno odpravljena. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede tega vprašanja med dediči niso bila sporna niti dejanska niti pravna vprašanja. Zato tudi ni bilo treba napotovati na pravdo kateregakoli od dedičev v tej smeri. O nespornih darilih, ki naj bi se vračunavala v dednih deležih, se odloča v zapuščinskem postopku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Le ob spornosti veljavnosti, obstoja ali vrednosti darila in (ali) obsega zapuščine nastane lahko spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica vračunavanja v zakoniti dedni delež in le v teh primerih je zato stranke treba napotiti na pravdo (člen 210/2 točka 3 ZD v zvezi s tretjim odstavkom istega člena). V konkretnem primeru je kot na dlani, da ob opisanih okoliščinah pravni interes za tovrstno tožbo ne more biti podan. Sicer pa ima sodišče prve stopnje tudi prav, da tožnik ni zmogel niti trditvenega niti dokaznega bremena v tej smeri. Zato bi lahko sodišče prve stopnje tudi zavrnilo ta tožbeni zahtevek, odločitev o zavrženju tožbe pa je v bistvu ugodnejša za tožnika, saj ne predstavlja res iudicate (pravnomočno razsojene zadeve). Vsekakor pa bo zapuščinsko sodišče tisto, ki bo pristojno za ugotovitev vrednosti: na eni strani zapuščine, na drugi strani pa tožnikovega nujnega deleža ter vrednosti darila. Okoliščina, da naj bi dal tožnik zapustniku za drugotoženko še 1.000.000,00 din, pa celo predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni smelo upoštevati. V skladu s to določbo namreč sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če se izpolni pogoj iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Sicer pa je ta pritožbena trditev že na prvi pogled materialnopravno povsem nepomembna za uveljavljani tožbeni zahtevek, saj darilo, ki ga je dal tožnik, pa čeprav „preko zapustnika“, toženki, ne šteje kot darilo zapustnika.

10. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej v sodni praksi na primer: VSL sklep I Cp 4171/2009 z dne 03. 02. 2010 in VSL sodba in sklep I Cp 1139/1993 z dne 23. 12. 1993; objavljeno v bazi IUS-INFO.

(2) Glej v sodni praksi na primer: VSL sodba II Cp 3988/2010 z dne 20. 4. 2011; objavljeno v bazi IUS-INFO.