Jedro

Zakon o računovodstvu veže revalorizacijo trajnega kapitala vedno izrecno samo na koeficient rasti cen (npr.: 4. odst. 78.a člena, 78.b člen). Revalorizacije trajnega kapitala, ki je predpisi ne omogočajo, tudi ni možno izvesti na podlagi sklepa skupščine pravne osebe.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva je na podlagi ugotovitev pri inšpekciji določenih podatkov izdala odločbo, s katero je med drugim tožeči stranki naložila, da mora zmanjšati trajne vloge domačih oseb za 207.011.066,80 SIT, zmanjšati trajne vloge tujih oseb za 198.892.795,10 SIT, povečati dobiček za 405.903.861,90 SIT ter v določenem roku opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezne vknjižbe. Ugotovila je namreč, da je tožeča stranka, po razporeditvi preostanka revalorizacijskih rezerv na trajne vire, v nasprotju s predpisi trajni kapital še dodatno revalorizirala z doknjižbo razlike do višine deležev obeh družbenikov, izraženih v DEM, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31.12.1992. Pritožbo tožeče stranke zoper ta del prvostopne odločbe je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja niti ni pravilno uporabila materialnega prava. Dolžnost tožeče stranke je ohranjanje realne vrednosti vloženih sredstev. To je dosegla z dodatno revalorizacijo, ki jo je izvedla v skladu z veljavnimi predpisi - zakonom o računovodstvu, računovodskimi načeli in računovodskimi standardi. Zakon o računovodstvu zagotavlja samo minimalno revalorizacijo. S stališči tožene stranke, izraženimi v izpodbijani odločbi, se ne strinja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se predvsem ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je dodatno revalorizacijo trajnega kapitala izvedla v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene izvedbe. Zakon o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90 ) v določbah, ki se nanašajo tudi na revalorizacijo trajnega kapitala, te nikjer ne veže na tečaj tolarja nasproti kakšni tuji valuti, ampak vedno izrecno samo na koeficient rasti cen (n. pr.: 4. odst. 78.a člena, 78.b člen). Ta ugotovitev velja tudi za izvedbeni predpis zakona o računovodstvu - za pravilnik o načinu revalorizacije in razmejitve odhodkov od financiranja (Ur. list SFRJ štev 5/90 in 10/90; n. pr.: 1. odst. 30. člena, 3. odst. 31. člena). Vprašanje, ali je zakon o računovodstvu res zagotavljal samo minimalno revalorizacijo, kot meni tožeča stranka pa v obravnavani zadevi niti ni bistveno. Bistveno je, da ni dopuščal takšnega načina revalorizacije, kot jo je dodatno izvedla tožeča stranka.

Računovodsko načelo štev. 23 se izvaja tudi z revalorizacijo, katere podlaga ni tečaj tolarja nasproti tuji valuti, čeprav se morda z njo realna vrednost trajnega kapitala ne ohranja v celoti. Strinja pa se sodišče s stališčem tožene stranke, da omenjenega računovodskega načela, glede na računovodsko načelo štev. 24 v zvezi z razlogi, navedenimi v prejšnjem odstavku, ni mogoče uporabiti kot podlago za revalorizacijo trajnega kapitala na podlagi devizne klavzule. Tudi slovenskih računovodskih standardov pod predpostavko, da gre pri njih samo za pravila stroke in ne predpis (primerjaj: 1. in 2. odst. 154. člena ustave Republike Slovenije), zaradi česar prepoved iz 155. člena ustave Republike Slovenije zanje ne bi veljala, ne bi bilo mogoče uporabiti kot podlago za izvedeno revalorizacijo. To pa zato, ker pravil stroke, če so v nasprotju s predpisi, ni mogoče uporabiti. Končno sodišče še opozarja, da revalorizacije trajnega kapitala, ki je predpisi ne omogočajo, tudi ni možno izvesti na podlagi sklepa skupščine pravne osebe. To bi bilo možno samo v primeru, če bi jo zakon pooblastil za sprejemanje takšnih sklepov. Tega pa ni storil. Kako pa bo v primeru spremembe ali prenehanja družabniškega razmerja, ne da bi pri tem prišlo tudi do prenehanja pravne osebe, družbenik, ki izstopa, izplačan, pa ni stvar revalorizacije trajnega kapitala, ampak dogovora, pri katerem bodo njegovi udeleženci upoštevali okoliščine, ki jih bodo ocenili kot relevantne za določitev višine (iz)plačila.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo materialnopravno pravilno odločila o neutemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. V njej je tudi odgovorila na vse pripombe tožeče stranke zoper zapisnik prvostopnega organa, ponovljene v pritožbi, na katere je morda prvostoponi organ odgovoril nekoliko skopo. Ker glede na navedeno ni razlogov, ki bi upravičevali ugoditev tožbi, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno.