Jedro

Če motilec odsvoji stvar, tožnik s posestno tožbo proti ne bo uspel, saj je dobra vera pridobitelja tista, ki povzroči, da bi bila dajatvena motenjska odločba proti njemu brez učinka. Za uporabo 190. člena ZPP v tovrstnih primerih ni možnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prvotnega posestnega stanja in prepoved bodočih motilnih ravnanj.

Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila iz razloga, ker je stvar, na kateri je toženka motila posest, pridobila v posest tretja dobroverna oseba, dajatvena odločba v motenjskem sporu neučinkovita oziroma da bi bila takšna odločba neizvršljiva proti toženki, ki stvari nima več v posesti in naj tako ne bi mogla opraviti restitucije. Odločba bi bila neizvršljiva le, če bi pridobitelj stvari, ki je predmet motenja, taki vzpostavitvi prejšnjega stanja nasprotoval, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje pravzaprav sploh ne bi smelo presojati izvršljivosti tožbenega zahtevka, saj bi se to vprašanje izpostavilo le v primeru morebitnega izvršilnega postopka. Prvostopenjsko sodišče nadalje kljub sklicevanju nanjo, dobrovernosti pridobitelja ni ugotavljalo, čeprav sta bila ravno pridobitelja izpolnitvena pomočnika toženke, zaradi česar na njuno dobrovernost ni mogoče kar sklepati. Zmotno je zavrnilo tudi zahtevek na prepoved bodočih motilnih ravnanj, saj je toženki s takšno odločitvijo bodoča motilna ravnanja, kljub njihovi majhni verjetnosti, celo dovolilo. Prvostopenjsko sodišče mu je tako popolnoma odreklo zavarovanje pravic, s čimer je grobo poseglo v njegove ustavne pravice. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodna praksa, ki jo je v svoji odločbi izčrpno navedlo sodišče prve stopnje (1), je enotna: če motilec odsvoji stvar, tožnik s posestno tožbo proti ne bo uspel, saj je dobra vera pridobitelja tista, ki povzroči, da bi bila dajatvena motenjska odločba proti njemu brez učinka. Pravna teorija (2) se sicer z obrazložitvijo in razlogi, ki jih za tak zaključek ponuja sodna praksa, ne strinja, a kljub temu izpelje enak zaključek: za uporabo 190. člena ZPP v tovrstnih primerih ni možnosti.

V obravnavani zadevi je, kot je to bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, toženka za svoj solastniški delež na nepremičnini že pred pravdo sklenila pravni posel (prodajno pogodbo) ter že pred pravdo na kupca tudi prenesla posest. Dejstvo, da je do realizacije plombe in vpisa kupcev v zemljiško knjigo prišlo po motilnem dejanju in vloženi tožbi, na pravilnost odločitve ne vpliva (3). Ob zgoraj povzeti sodni praksi, drugačna odločitev od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni mogoča. Tožnik bi moral, če bi hotel doseči pravno varstvo, tožiti kupca (kot izhaja iz tožbenih trditev bodisi kot neposredna motilca bodisi kot tista, v čigar korist je bilo motenje storjeno, saj sta postala solastnika nepremičnine). Ker je tožil toženko, zoper njo pa z restitucijskim zahtevkom ne more uspeti, je sodišče prve stopnje ta del zahtevka pravilno zavrnilo. Pritožnik napačno tolmači določbe ZIZ o izvršbi pri nenadomestnih in nadomestnih dejanjih – taka realizacija njegovega zahtevka zoper toženko, kot ga ponuja v pritožbi, po določbah ZIZ ne bi bila mogoča. Pritrditi je treba tudi razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo zahtevek v prepovednem delu (tj. prepoved bodočih motilnih ravnanj). Če motenja, ki je predmet tožbe, ali temu podobnega ravnanja, ni več mogoče ponoviti, je treba tožbeni zahtevek zavrniti (4). Zaradi neuspelega restitucijskega dela je dejansko stanje, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tako, da so vrata zazidana, nadstrešek pa podrt, torej vrat ni mogoče ponovno zazidati, nadstreška pa ne ponovno podreti – teoretična možnost odprtja in vnovične zazidave vrat oziroma izgradnje in vnovične rušitve nadstreška pa za ugoditev prepovednemu zahtevku pač ne zadošča. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe je njena logična posledica.

(1) Glej zlasti sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 3. 1993, opr. št. II Ips 298/1993, pa tudi odločitve Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 9. 2000, opr. št. I Cp 1330/1999, z dne 8. 7. 2009, opr. št. II Cp 1842/2009 in z dne 18. 7. 1995, opr. št. Cpg 876/1995. (2) Tako Galič, dr. A., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 232 – 233. (3) Primerjaj zgoraj navedeno sodno prakso ter stališče pravne teorije – do prenosa lahko pride tudi med pravdo (Galič, ibidem, str. 233).

(4) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 11. 10. 2010, opr. št. II Cp 1737/1999.