Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje uspeh v tem deležu (11,5%) ne predstavlja neznatnega uspeha v pravdi, ki bi upravičeval stroškovno odločitev, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse, za pravdo potrebne stroške. Ustrezno doseženemu uspehu pravdnih strank (tožeče 11,5% in tožene 88,5%) predstavlja pravilno pravno podlago za stroškovno presojo drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem se pravdni stroški priznajo vsaki stranki glede na delež njenega uspeha, po medsebojnem pobotanju pa razlika naloži v plačilo eni od strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep o stroških iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 354,42 EUR v roku 15. dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 49,79 EUR v roku 15. dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno stroškovno odločitvijo je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 472,30 EUR v roku 15. dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se zoper tako sprejeto stroškovno odločitev pritožuje. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. V pritožbi navaja, da je prvostopeno sodišče glede na samo vsebinsko odločitev povsem napačno odločilo o pravdnih in še prej izvršilnih stroških predmetnega postopka, pri čemer je svojo stroškovno odločitev v obrazložitvi le bežno oprlo na napačno določilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in dejansko svoje odločitve o stroških niti ni obrazložilo v tolikšni meri, da bi jo bilo glede na izrek sploh mogoče preizkusiti oziroma o stroških tožeče stranke, ki jih je nenazadnje tudi upravičeno zahtevala in priglašala v vlogah, kar molči. Izpostavlja, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom glede na odločitev prvostopenjskega sodišča uspela v višini 698,25 EUR od celotnega zahtevka 3.026,43 EUR, s čemer je torej s svojim zahtevkom uspela s slabo četrtino. Pri tem pa je prvostopno sodišče popolnoma v nasprotju s tem tožeči stranki naložilo v plačilo kar vse pravdne stroške tožene stranke ob tem, da takšne odločitve o stroških niti ni ustrezno obrazložilo, saj je verjetno ni niti mogoče logično obrazložiti. Tožeča stranka je bila vsekakor uspešna za izterjavo vsaj skoraj 700,00 EUR in dodatno prej tudi ni vedela, kako je tožena stranka očitno izigrala upnike s prisilno poravnavo. Pa tudi če se to ne upošteva, je končni uspeh še vedno do skoraj deleža 1/4. Sodišče je v obrazložitvi sicer zapisalo, da je o stroških odločalo na podlagi tretjega odstavka 154. in 155. členom ZPP, vendar pa hkrati ni obrazložilo, zakaj in kako bi lahko skoraj četrtinski uspeh v pravdi predstavljal sorazmerno majhen del zahtevka glede na to zakonsko določilo. Sodišče bi moralo za odmero stroškov uporabiti določbo o stroških glede doseženega uspeha in toženi stranki priznati tričetrtinski uspeh, tožeči stranki pa enočetrtinski uspeh, ki ga je dosegla in v skladu s tem odločiti o potrebnih stroških obeh strank, jih medsebojno pobotati in po pobotu naložiti enemu v plačilo nastalo razliko, česar pa prvostopenjsko sodišče ni storilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sodbo v obravnavani zadevi od s tožbo uveljavljanih 3.026,43 EUR ugotovilo, da je na dan 21. 3. 2013 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 698,25 EUR, ki jo je tožena stranka dolžna plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave, torej v višini 50% oziroma 349,12 EUR, od tega 104,73 EUR v tretjem letu, 104,73 EUR v četrtem letu in 139,66 EUR v petem letu po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, za znesek glede glavnice v višini 2.228,00 EUR pa je tožbo zavrglo.

5. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (takšna je torej primarna odločitev pri delnem uspehu) ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo sklicujoč se na tretji odstavek 154. člena ZPP. Na podlagi navedenega zakonskega določila lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Čeprav sodišče prve stopnje ni ugotavljalo uspeha pravdnih strank v postopku, kar pritožba utemeljeno graja, je ob dejstvu, da je presojalo le stroškovni zahtevek tožene stranke, očitno menilo, da je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar jo je zavezalo, da povrne toženi stranki vse, za pravdo potrebne stroške.

7. Takšni stroškovni presoji tožeča stranka utemeljeno nasprotuje kot nepravilni. Ni sicer mogoče pritrditi pritožbeni oceni, da je uspeh tožeče stranke v postopku približno četrtinski, ker je od uveljavljanih 3.026,43 EUR uspela z zahtevkom v višini 698,25 EUR. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 698,25 EUR, ki pa jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pod pogoji potrjene prisilne poravnave, in sicer le v višini 50% tako ugotovljene terjatve, kar pomeni 349,12 EUR. Za prisojo uspeha v postopku je zato odločilen le dajatveni del sodbe, zato je uspeh tožeče stranke, glede na uveljavljanih 3.026,43EUR in prisojenih 349,12 EUR, 11,5%. Po presoji sodišča druge stopnje uspeh v tem deležu (11,5%) ne predstavlja neznatnega uspeha v pravdi, ki bi upravičeval stroškovno odločitev, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse, za pravdo potrebne stroške. Ustrezno doseženemu uspehu pravdnih strank (tožeče 11,5% in tožene 88,5%) predstavlja pravilno pravno podlago za stroškovno presojo drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem se pravdni stroški priznajo vsaki stranki glede na delež njenega uspeha, po medsebojnem pobotanju pa razlika naloži v plačilo eni od strank.

8. Sodišče druge stopnje je zato o stroškovnem zahtevku pravdnih strank odločilo v skladu s prej obrazloženim. Ker stroškovna odmera toženi stranki priznanih pravdnih stroškov ni bila predmet pritožbene graje, je sodišče druge stopnje odločilo le še o stroških tožeče stranke in tej v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo ter kot za pravdo potrebne tožeči stranki priznalo stroške za: - predlog za izvršbo 150 točk (tar. št. 27/1 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), - prvo pripravljalno vlogo 300 točk (tar. št. 19/1 OT), - drugo pripravljalno vlogo 150 točk (tar. št. 19/2 OT), - materialne stroške 2% (tretji odstavek 11. člena OT), - sodno takso za predlog za izvršbo in postopek na prvi stopnji v znesku 210,00 EUR in - 22% DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 12. člena OT), kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) 552,70 EUR. Glede na 11,5% uspeh je tožeča stranka upravičena do stroškov v višini 63,56 EUR.

9. Upoštevaje toženi stranki priznane stroške, ki kot že obrazloženo, pritožbeno niso bili izpodbijani, v višini 472,30 EUR, ji gredo ob 88,5% uspehu stroški v znesku 417,98 EUR.

10. Po pobotanju obema pravdnima strankama priznanih pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 354,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in stroškovni izrek sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeči stranki, delno uspešni v pritožbenem postopku, je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del za pritožbo potrebnih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je kot take tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe (300 točk, sodno takso za pritožbo v znesku 31,20 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj 199,19 EUR. Upoštevaje 25% pritožbeni uspeh tožeče stranke ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 49,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.