Jedro

Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.

Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024 ter da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024 in ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter dodatno pokojninsko zavarovanje. Naložilo ji je plačilo razlik v plači za obdobje od julija 2019 do januarja 2024, ki so po višini za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, plačilo poslovne uspešnosti in božičnice ter regrese za letni dopust za leta od 2019 do 2023 v višini, razvidni iz izreka, pri čemer je dolžna toženka od teh zneskov obračunati predpisane davke in prispevke ter neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo, naj tožniku plača stroške postopka v višini 620,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka ter predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni obrazložena. V obrazložitvi sodišče prve stopnje ni navedlo individualnega akta, na podlagi katerega je tožnik od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024 v delovnem razmerju s toženko ter zakaj je upravičen do vtoževanih zneskov. V delovnem razmerju je bil z družbo A. d. o. o., delo je opravljal na območju toženke, saj je imela družba z njo sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev (družba IPS, tj. izvajalec prekladalnih storitev). Nasprotuje navedbam tožnika, da je med njima obstajalo prikrito delovno razmerje; z družbo IPS sta imeli sklenjeno podjemno pogodbo, vprašanje razmerij med njimi je zahtevno pravno vprašanje, na katero so sodišča različno odgovarjala. Nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča RS v tej in drugih podobnih zadevah, da je šlo za zlorabo modela posredovanja delavcev, ki so bili s toženko zato v prikritem delovnem razmerju, zaradi česar je odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (reparacijo). Trdi, da je taka odločitev vrhovnega sodišča materialnopravno zmotna, nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju in arbitrarna ter poseg v 22. in 74. člen Ustave RS. Je v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021; odstopa od sodne prakse Vrhovno sodišče RS ni utemeljilo. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku, tožnik je delovnopravno varstvo imel pri delodajalcu družbi IPS. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje takšne dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno. Odgovornost toženke je kvečjemu subsidiarna, ne taka, kot je odgovornost dejanskega delodajalca, presoja sodišč prekomerno posega v 74. člen URS, ne da bi bil opravljen test sorazmernosti in presoja milejšega ukrepa. Brez razlogov sta odstopili do ustaljene sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je v zadevi kot bistveno izpostavilo, da ni šlo za začasno opravljanje dela, ne da bi utemeljilo, zakaj je to bistveno. Tudi če opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje. Obstoj delovnega razmerja z zakonom ni določen. Družba IPS je samostojni gospodarski subjekt; lahko bi poslovala z drugimi družbami, ne le s toženko. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja. Toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika. Zanika zlorabo poslovnega modela. Družba IPS je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je šlo v tožnikovemu primeru za zlorabo, ampak je le sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. in 25. člena URS. Utemeljilo ni niti obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki v obdobju od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024, tožniku je zaradi odpovedi zakonito prenehalo delovno razmerje pri družbi IPS 19. 8. 2019 in se kasneje ni več izvrševalo, zato mu odtlej pravice iz delovnega razmerja ne gredo. Tožnik ni navedel elementov odškodninske odgovornosti toženke, glede višine vtoževanih terjatev pa ni podal nobenih trditev niti ni predložil dokazov; sodišče bi lahko odločalo le na podlagi takih dokazov in še to le za mesece, za katere bi predložil plačilne liste in podatke o delovnem času do konca prvega naroka. Odločitev o pripadajočem prejemku tožnika ni pravilna, ker temelji na povprečni vrednosti izplačil na nedoločenem delovnem mestu, tožnik ni dokazal, da bi bil povprečni delavec toženke, ni zasedal delovnega mesta vodja premika, zanj niti ne izpolnjuje pogojev. Do dodatkov so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme, sodišče prve stopnje je z njegovo nedopustno prevalitvijo kršilo 7. in 212. člen ZPP. Toženka je višini vtoževanih zneskov ugovarjala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprejete sodne prakse, da delavec ni upravičen do povprečne bruto plače. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico (ki so uveljavljani opisno, torej brez ustrezne trditvene podlage), izpodbijane sodbe ni obrazložilo. O pravdnih stroških ni odločilo glede na uspeh z denarnim zahtevkom. Ker dokaz z izvedencem ni bil potreben za odločitev, stroška v zvezi s tem ni dolžna kriti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, prav tako toženki ni bilo poseženo v ustavne pravice. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe.

5.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča tretjič. V sodbi in sklepu Pdp 624/2020 z dne 21. 4. 2021 je prvič odločalo o pritožbah tožnika in toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje Pd 158/2019 z dne 5. 10. 2020, nato je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 10/2022 z dne 20. 12. 2022 reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, delno pa je revizijo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je nato s sodbo in sklepom Pdp 811/2022 z dne 13. 7. 2023 ponovno odločalo o pritožbah strank zoper sodbo in sklep Pd 158/2019 z dne 5. 10. 2020 ter pritožbi toženke delno ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, delno pa jo je zavrnilo, pritožbo tožnika pa štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z navodili pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 811/2022 z izpodbijano sodbo moralo odločiti (le) še o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki ter pravicah tožnika iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 do ponovnega nastopa dela, mesečnih razlikah v plači za leti 2019 in 2020 ter regresih za letni dopust za leti 2014 in 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je po prejemu izvedenskega mnenja dovolilo spremembo tožbe tožnika in je zato s sodbo odločalo še o dodatno zahtevanih zneskih pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja do vrnitve tožnika na delo 1. 2. 2024 (glej tč. 4 obrazložitve).

6.Na podlagi sodbe sodišča prve stopnje Pd 158/2019 z dne 5. 10. 2020 v povezavi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 624/2020 z dne 21. 4. 2021, sodbo in sklepom vrhovnega sodišča VIII Ips 10/2022 z dne 20. 12. 2022 ter s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 811/2022 z dne 13. 7. 2023 je v zadevi že pravnomočno odločeno, da sta nični pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in A., d. o. o., sklenjeni od 1. 5. 2005 dalje, da je nična odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je A., d. o. o. podala tožniku 18. 7. 2019, da mora toženka tožnika pozvati nazaj na delo in mu plačati pripadajoče bruto mesečne razlike v plači od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019 (v zneskih, opredeljenih v V. točki izreka sodbe Pd 158/2019) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter regrese za letni dopust za leta 2015 do 2018 (v zneskih, opredeljenih v VI. točki izreka sodbe Pd 158/2019), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z IPS A., d. o. o. z nezakonitim poslovnim modelom toženke in IPS zlorabljeno, zato je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Tožniku kljub temu ni bilo priznano delovno razmerje pri toženki do prenehanja delovnega razmerja pri IPS, a ne zato, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, temveč zato, ker ni mogoče posegati v že realizirano delovno razmerje z družbo IPS, konkretno A., d. o. o., ki je bila tožnikov formalni delodajalec (delovno razmerje pri dveh delodajalcih hkrati pa ni mogoče).

7.V pritožbi toženka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 25. člena Ustave RS (URS) zato, ker šteje, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, zlasti v delu, ki se nanaša na temelj obveznosti toženke, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024, pri čemer v pritožbi podaja obsežne navedbe, s katerimi izrecno in podrobno ponovno nasprotuje stališču, da je zaradi zlorabe poslovnega modela - pogodbenega sodelovanja z družbami za izvajanje luško prekladalnih storitev, IPS (med njimi tožnikovo delodajalko A. d. o. o., s katero je imel sklenjeno delovno razmerje do 19. 8. 2019), odgovorna tožniku kot njegova (dejanska) delodajalka, in ne zgolj subsidiarno. Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev)1 sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.

8.Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prve odločitve sodišča prve stopnje (Pd 158/2019) in obrazložitev svoje prejšnje odločitve (Pdp 811/2022), predvsem pa na stališča vrhovnega sodišča v predhodni sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022 z dne 20. 12. 2022, pa tudi na stališča v ostalih zelo podobnih zadevah (VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev v predhodnem pravnomočno zaključenem postopku, teh pa v tem pritožbenem postopku ni mogoče ponovno presojati.

9.Toženka neutemeljeno s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII SM 2/2021 zatrjuje neutemeljen odstop od sodne prakse. V obravnavani zadevi so sodišča odločila enako kot v številnih navedenih zadevah drugih delavcev toženke (prim. opombo št. 1), tudi sicer pa je bilo svetovalno mnenje omejeno le na vprašanje, ali gre pri opisanem načinu poslovnega modela toženke in njenih pogodbenikov IPS za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnega delodajalca toženki kot uporabniku ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi, pri njegovem sprejemu niso bila upoštevana vsa ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi, tudi sicer pa svetovalna mnenja niso zavezujoča (četrti odstavek 206. člena ZPP).

10.Glede na navedeno je treba zavrniti toženkino nasprotovanje ugotovitvi trajanja delovnega razmerja pri njej iz I. točke izreka sodbe. Tožnik v tem obdobju ni bil formalno v delovnem razmerju z drugim delodajalcem (pri A. mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019), zato je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov formalni in dejanski delodajalec, posledično mu je na tej podlagi dolžna reparacijo. Toženka zmotno zatrjuje, da je bila v izpodbijani sodbi priznana reparacija za obdobje, za katero tožnik ni bil pri njej v delovnem razmerju. Kot izhaja iz III. točke izreka, se prisojene razlike v plači nanašajo na obdobje od julija 2019 do vključno januarja 2024, torej prav na obdobje ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki. Enako velja za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust (prim. IV. in V. točko izreka).

11.Toženka v pritožbi prereka tudi višino prisojenih zneskov prikrajšanj tožnika iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja. Zavrniti je treba ponovne ugovore glede tožnikovega nenavajanja elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in nepredložitve ustreznih dokazov. Kot je bilo že obrazloženo v prejšnji odločitvi pritožbenega sodišča (Pdp 811/2022) je tožnik že v tožbi postavil zahtevek za plačilo reparacije za ves čas dejanskega opravljanja dela in še posebej za čas od nezakonite odpovedi 18. 7. 2019, prav o tem pa je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Glede višine zahtevanih terjatev je tožnik podal trditve v zvezi z reparacijskim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR mesečno, pri zadnji spremembi tožbe z dne 5. 3. 2024 pa je zahtevane mesečne zneske uskladil z zneski, kakršni izhajajo iz izvedenskega mnenja. Ni odločilno, da je nekatere zneske v ponovni specifikaciji tožbenega zahtevka opredelil opisno, saj je vse zneske v predhodnem postopku opredelil po višini (v tožbi in njeni spremembi z dne 28. 8. 2020). V tožbi je podal navedbe, da bi bil glede na sklenjeno pogodbo med A., d. o. o. in toženko upravičen do višje urne postavke, poleg tega pa še do dodatkov k plači po podjetniški kolektivni pogodbi; delo je opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, opravljal je nočno delo in veliko ur dela preko polnega delovnega časa, bil je v pripravljenosti. Predlagal je tudi dokaze: predložitev evidenčnega kartona, iz katerega bi bil razviden obseg opravljanega dela, in dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega izvedenskega mnenja sodne izvedenke B. B. z dne 15. 1. 2024. Ne drži, da bi pri svoji odločitvi kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

12.Ponovno je treba zavrniti vztrajanje toženke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz plače povprečnega delavca ter da tožnik ni opravljal del vodje premika. Tožnikovih navedb, da je delo vodje premika opravljal v slabših pogojih in bolj uspešno kot povprečen delavec, ni pravočasno konkretizirano prerekala. Njeno zavzemanje za to, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače, povečane za rast dodane vrednosti, ni utemeljeno. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo zgolj te razlike njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil z njo v delovnem razmerju. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini tožnikovega prikrajšanja v času od 20. 8. 2019 do 1. 2. 2024 pravilno oprlo na izvedensko mnenje, tem izračunom pa toženka ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi konkretno ni nasprotovala, le pavšalno je ponavljala argumente, s katerimi je nasprotovala prisojenim zneskom v prejšnji sodbi sodišča prve stopnje za čas od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019, do teh pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v svoji prejšnji odločitvi Pdp 811/2022 in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

13.Pritožba se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o pripadajočih zneskih regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, ki jih je sodišče tožniku priznalo za obdobje ugotovljenega trajanja delovnega razmerja, saj je bil v razmerju do primerljivih delavcev prikrajšan tudi iz teh naslovov. Odločitev je zadosti utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune sodne izvedenke, ki jim v tem delu toženka sploh ni nasprotovala.

14.Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da gre za takšen spor, v katerem toženka kot delodajalec ne glede na izid sama krije svoje stroške (peti odstavek 41. člena ZDSS-1); reparacijski zahtevek je del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo prav na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja, je treba zavrniti toženkino stališče, da ji stroškov njegove izdelave ni treba kriti, ker naj izvedba tega dokaza ne bi bila potrebna.

15.Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

16.Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Primerjaj z odločitvijo Vrhovnega in pritožbenega sodišča v tej zadevi: VIII Ips 10/2022 in Pdp 811/2022, ter odločitvami Vrhovnega sodišča v drugih zadevah, v katerih so bile priznane pravice iz delovnega razmerja delavcem, ki so bili kot zaposleni pri družbah IPS prav tako žrtve nezakonitega poslovnega modela toženke: VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022 in VIII DoR 160/2023.