Jedro

Ustava enakega varstva pravic ne zagotavlja v predkazenskem postopku, saj ne gre za postopek pred sodiščem ali pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 700 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo I.B. pod I. točko izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je določilo 500 evrov, za drugo pa 350 evrov denarne kazni in izreklo enotno denarno kazen 800 evrov. Pod točko II izreka je sodišče obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 400 evrov povprečnine.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik 29.2.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev zakona, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V., ki meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj ponavlja pritožbene razloge, ki jih je višje sodišče utemeljeno zavrnilo. Zahteva ponavlja zagovor obsojenca, ki navaja okoliščine, zaradi katerih bi bilo njegovo ravnanje dopustno, če bi bile res podane. Vendar je sodišče tak zagovor zavrnilo in na podlagi dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodbi imata tudi vse potrebne sestavine in navajata razloge o vseh odločilnih dejstvih. Čeprav uveljavlja tudi kršitve kazenskega zakona, pa zahteva ne pojasni, s čim naj bi sodišče storilo te kršitve.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je v vlogi z dne 20.5.2008 odgovoril, da se mu dela krivica in izrazil dvom v pravičnost kazenskega postopka. Ponavlja svoj zagovor, da je ravnal v samoobrambi, saj je bil napaden z nasprotne strani.

B.

5. Zahteva navaja, da je bila že v predkazenskem postopku obsojencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ker so policisti, ki so prišli na kraj dogodka, vzeli izjave zgolj od oškodovanca, njegove žene, brata in prijateljev, medtem ko je lahko obdolženi policistom posredoval le svoje osebne podatke, njegovih izjav pa niso hoteli zapisati. Ta kršitev ustavne pravice že v začetku postopka naj bi v veliki meri prispevala na izid kazenskega postopka.

6. Vložnik svoje trditve o vplivu ravnanja policistov na izid kazenskega postopka ne pojasni; njegova trditev o tem, da policisti od osumljenca niso vzeli izjave, tudi ni potrjena s podatki spisa. Iz spisa namreč izhaja, da so policisti sestavili uradni zaznamek o zbranih obvestilih od osumljenca, ki ga je nato na podlagi prvega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločila okrožna državna tožilka. Tudi sicer uveljavljana kršitev ustavne pravice ne bi bila podana, saj je po 22. členu URS vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, za kar pa v predkazenskem postopku ne gre.

7. Zahteva nadalje sodišču prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom, razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili popolnoma nejasni in nelogični, predvsem pa sami s seboj v nasprotju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, v kakšnih okoliščinah je prišlo do oškodovančeve telesne poškodbe. Sodbi naj ne bi imeli razlogov o kazenski odgovornosti, najmanj glede vprašanja motiva. Vložnik izraža svoje nestrinjanje tudi z razlogi višjega sodišča, da ne gre za odločilno dejstvo ali je oškodovanec pristopil do obsojenca ali obratno. Nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu vidi vložnik v razhajanju med mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke in izpovedjo oškodovanca na eni strani ter ugotovitvijo sodišča, da je obsojenec oškodovanca udaril. Vložnik ponavlja zagovor obsojenca, da se je vseskozi le branil pred napadom oškodovanca in je bil prepričan, da je bil zato, da se reši objema oškodovanca, upravičen le-tega tudi poškodovati, kar je okoliščina, ki izključuje protipravnost, saj gre za vprašanje dejanske zmote. O tem naj nobeno sodišče ne bi zavzelo stališča. 8. Tudi te navedbe zahteve so neutemeljene. Sodišče je ugotovilo v kakšnih okoliščinah je prišlo do poškodbe oškodovanca, prav tako je na strani 6 sodbe sodišče prve stopnje navedlo razloge o kazenski odgovornosti. Zatrjevanih nasprotij ni niti med samimi razlogi sodbe, niti med razlogi in izpovedbami prič ter izvedenskim mnenjem. Priče, tudi oškodovanec, so povedale, da je obsojenec na tleh ležečega oškodovanca klofutal oziroma udarjal po glavi. Tudi izvedenec navaja, da so poškodbe na oškodovančevem obrazu najverjetneje nastale zaradi udarcev z roko. Pri navajanju, da je šlo v konkretnem primeru za dejansko zmoto, vložnik izhaja iz dejanskega stanja, ki ustreza zagovoru obsojenca in je drugačno od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Le-to je pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenca, ampak je svojo odločitev oprlo na izpovedbe oškodovanca in prič ter na izvedensko mnenje. Sodišči nista ugotovili okoliščin, ki bi pomenile, da je obsojenec ravnal v silobranu ali da je bil v dejanski zmoti. Vložnik z uveljavljano kršitvijo zato ne more uspeti. S tem, ko ne sprejema dokazne ocene sodišč in se ne strinja z zaključki sodišča o dejanskem stanju, izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in prikazuje dejansko stanje, kot ga sam vidi. Na tak način uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Glede kaznivega dejanja na škodo F.C. zahteva povsem posplošeno uveljavlja iste kršitve kot pri prvem kaznivem dejanju. Pri tem ne obrazloži, v čem naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in z listinskimi dokazi v spisu. Ker uveljavljana kršitev ni obrazložena, je Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Pri zatrjevanju, da je bil tudi pri tem kaznivem dejanju obsojenec v dejanski zmoti in je zato izključena protipravnost ravnanja, vložnik ponovno izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je na prvi in drugi stopnji ugotovilo sodišče, ter s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o stroških, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki je zaposlen, samski in brez preživninskih obveznosti ter trajanja in težavnosti postopka s tem izvedenim pravnim sredstvom.