Jedro

V sporni zadevi št. U 383/2008 gre za vpliv ustavne odločbe na že pravnomočno končan postopek. Pri tem je stališče sodne prakse enotno, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije nimajo vpliva (razen na konkretno odločbo, v zvezi s katero je bila vložena ustavna pritožba). Zato na podlagi takih odločb stranke, ki niso vlagatelji ustavne pritožbe, ne morejo zahtevati ne obnove postopka in ne spremembe odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Taka odločba tudi ne pomeni spremembe pravnega stanja za stranke, ki niso vlagatelji ustavne pritožbe (glej tudi sodbo, št. X Ips 1089/05). Tako po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot revizijskega sodišča ne gre v konkretnem primeru za neenotno sodno prakso, niti za odstop od sodne prakse.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sta tožeči stranki po odvetnici dne 29.4.2008 vložili revizijo.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeči stranki izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2008, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 11.12.2007. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožečih strank za ugotovitev državljanstva za A.A., rojeno Š., rojeno dne 9.12.1938 in pokojno od 15.6.1968. Navedeni organ je ugotovil, da iz upravnih spisov izhaja, da je bilo o državljanstvu A.A., rojene Š., že pravnomočno odločeno. Upravna enota Gornja Radgona je o zahtevku za ugotovitev državljanstva A.A., rojene Š., odločala z odločbo z dne 23.9.1996, s katero je bilo ugotovljeno, da se imenovana po takratnih predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, od 28.8.1945 pa do svoje smrti (15.6.1968) ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije. Zoper citirano odločbo upravne enote je bila vložena pritožba, ki jo je tožena stranka z odločbo z dne 10.12.1997 zavrnila.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizije ni mogoče dovoliti.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revidenta se sklicujeta na 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revidenta neenotno sodno prakso in odstop od sodne prakse v zvezi z vprašanjem, ali odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje inter partes ali erga omnes, po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije utemeljujeta s svojim napačnim razumevanjem odločb, na katere se sklicujeta. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne gre za neenotno sodno prakso, ampak za različne učinke ustavnih odločb na pravnomočno končane postopke po eni strani in na nepravnomočno končane postopke po drugi strani. Odločbe ustavnega sodišča, izdane v ustavnih pritožbah, tudi tiste, ki na novo razlagajo zakon, imajo do vseh pravnomočnih zadev učinek inter partes in do vseh nepravnomočnih zadev učinek erga omnes. Tako je v zadevi, št. U 2846/97 oziroma št. I Up 138/2000 Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritrdilo sodišču prve stopnje, ko je le to ob odločanju upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS. Šlo je torej za odločanje v nepravnomočno končani zadevi in je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije upoštevalo stališče Ustavnega sodišča. V sporni zadevi, št. U 383/2008 pa gre za vpliv ustavne odločbe na že pravnomočno končan postopek. Pri tem je stališče sodne prakse enotno, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije nimajo vpliva (razen na konkretno odločbo, v zvezi s katero je bila vložena ustavna pritožba). Zato na podlagi takih odločb stranke, ki niso vlagatelji ustavne pritožbe, ne morejo zahtevati ne obnove postopka in ne spremembe odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Taka odločba tudi ne pomeni spremembe pravnega stanja za stranke, ki niso vlagatelji ustavne pritožbe (glej tudi sodbo, št. X Ips 1089/05). Tako po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot revizijskega sodišča ne gre v konkretnem primeru za neenotno sodno prakso, niti za odstop od sodne prakse.

Glede na navedeno revidenta nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije zaradi odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča v smislu 2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po mnenju revizijskega sodišča zatrjevanih hudih posledic revidenta nista izkazala. Za svoje trditve, da gre za premoženje, ki obsega prek 600 ha gozdov, nista predložila nobenega dokaza. Negativna odločba o državljanstvu tudi ne pomeni posega v dobro ime in čast, saj z njo ni bilo odločeno o lojalnosti, ampak o državljanstvu. Zato niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega izmed zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije (tudi vrednostni kriterij iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan, saj gre za procesni sklep o zavrženju) iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.