Jedro

Če sta tožnika šele v tožbi imela možnost uveljavljati lojalnost prednice (pred objavo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, Uradni list RS, št. 23/97) in če tožba, v kateri uveljavljata lojalnost, ni vsebovala nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o lojalnosti, bi sodišče zaradi presoje lojalnosti moralo v skladu s 44. členom ZUS tožnika pozvati, da v določenem roku navedeta dejstva in dokaze, morebitna navedena dejstva pa presojati na glavni obravnavi (51. člen ZUS). Zato so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1098/98-12 z dne 27.10.1999 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote R. z dne 12.4.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se M. rojena S.T.M., rojena 23.11.1911 v M., ki je dne 18.8.1983 v A. umrla, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Upravno sodišče navaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel postopek ugotavljanja državljanstva v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 in 13/94), po katerem je za državljanstvo posameznika v določenem časovnem obdobju odločilen predpis, ki je v tistem obdobju urejal pravno vez med posameznikom in državo. Retroaktivno uporabo določb 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) narekuje sama vsebina odločbe, v kontekstu časa in razmer, v katerih je navedeno besedilo nastalo in v okviru tedanje ustave. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da T.M.S. ni izpolnjevala pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, saj se je dne 4.12.1948 (na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ) nahajala v tujini, poleg tega pa je bila članica nemške organizacije Kulturbund pred letom 1941 in vpisana tudi v članstvo Štajerske domovinske zveze, kjer je ob sprejemu dobila rdečo legitimacijo in stalno nemško državljanstvo. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožnikoma v postopku ni bilo omgočeno izpodbijati domnevo nelojalnosti imenovane.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948 ni veljal retroaktivno. Če bi takratni zakonodajelec to hotel, k čemer je bil na temelju 66. člena Ustave FLRJ legitimiran, bi zakon temu vsebinsko tudi primerno oblikoval, pa tega ni storil. Sicer pa je pokojna bila na dan uveljavitve zakona 28.8.1945 na ozemlju takratne Jugoslavije. Tožnika se tudi ne strinjata z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pokojna bila oseba nemške narodnosti. Člani Kulturbunda so dejansko v veliki večini bili osebe nemške narodnosti, niso pa bile izključno te osebe. To je končno v svojem poročilu pisala parlamentarna komisija za ugotavljanje povojnih zločinov oziroma tako imenovana P. komisija. Muzej NOB nima v svojih evidencah nobenih podatkov o barvi legitimacije, ki jo je imel posameznik. Uslužbenci muzeja o tem samo sklepajo na temelju članske izkaznice. Od kod muzeju podatki o članski številki tudi ni jasno. Muzej v veliki večini razpolaga samo s tako imenovanim sekundarnim gradivom. Nastalo je na temelju pričevanj in spiskov, ki so bili sestavljeni leta 1952 s strani OZNE. Tudi tretji kumulativni pogoj, to je nelojalnost se sploh ni ugotavljal. Po odločbi ustavnega sodišča U-1-23/93 je potrebno stranki dati v postopku možnost, da dokaže svojo lojalnost. Ta možnost tožnikoma doslej ni bila dana. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje pritožba, ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. DFJ, št. 64/45 in Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva je zato treba po presoji ustavnega sodišča tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Zato po presoji pritožbenega sodišča, tožnica v tem pritožbenem postopku, ne more uspešno uveljavljati ugovora nepravilne retroaktivne uporabe iste zakonske določbe.

Dejansko stanje je bilo v konkretnem primeru ugotavljano na podlagi podatkov Arhiva RS, Ministrstva za kulturo in Muzeja narodne osvoboditve v M. Dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, se lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Zato pritožbeno sodišče zavrača pavšalni pritožbeni ugovor o tem, da gre za "sekundarno gradivo".

Čeprav tožnika v tožbi nista jasno navedla, na kakšni dejanski podlagi uveljavljata lojalnost, to možnost pa sta imela (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da sta imela dejansko šele v tožbi možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost pokojnice. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti namreč nista imela v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 12.4.1995, niti v pritožbi, ki je bila vložena v letu 1995, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanjih, ki bi izpričevala lojalnost, sodišče o lojalnosti niti ni moglo nič presoditi. Ker pa sta tožnika imela prvič v tožbi možnost uveljavljati ta dejstva in okoliščine, bi moralo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu s 44. členom ZUS ter tožnika pozvati, da v določenem roku navedeta dejstva in dokaze, s katerimi izpodbijata domnevo nelojalnosti še zlasti zato, ker sta v tožbi navajala, da jima navedena možnost prej ni bila dana. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnika v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 50. člena ZUS), ki sta jo tožnika v tožbi tudi zahtevala. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo z vidika pravic obeh tožnikov dovolj trdne podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.