Jedro

Sodišče je dolžno obrazložiti, zakaj niso bili v postopku uporabljeni drugi dokazi le, če bi poleg izvedenih obstajali še kakšni drugi dokazi in jih ne bi izvedlo ali bi njihovo izvedbo neutemeljeno zavrnilo. V nasprotnem primeru bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.1.2004 obs. S.B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Pogojno obsodbo, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 5.9.2003, v katerem mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, je preklicalo in mu nato po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto zapora. V to kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prestan v hišnem priporu od 11.11.2003 od 02.30. ure do 6.1.2004 in čas, prestan v priporu od tega dne dalje. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obsojencu je po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo povprečnine v znesku 60.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.4.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo 60.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb 3. člena, 17. člena, 232. člena in 320. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču so protispisne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče S.B. obsodilo zgolj na podlagi njegovega priznanja. Sam opis dejanja v izreku sicer res temelji na obsojenčevem priznanju v preiskavi in na glavni obravnavi. Sodba pa temelji tudi na drugih dokazih, saj so bili v obsojenčevem avtomobilu, v katerem je bil v kritičnem času tudi E.G., najdeni predmeti, ki izvirajo iz opisanih tatvin. Obsojenca so policisti izsledili kmalu po izvršitvi kaznivega dejanja, njegov opis dejanj pa se je v bistvenih elementih skladal z ugotovitvami glede načina storitve v izreku opisanih dejanj, kot tudi glede ukradenih predmetov. Zato nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, ko zatrjuje, da so bili v škodo obsojenca kršeni 3., 17., 232. in 330. člen ZKP, saj so bili izvajani in ocenjevani tudi drugi dokazi in se sodišče v nasprotju s trditvami zahteve ni zadovoljilo zgolj s priznanjem obsojenca. Meni tudi, da ni utemeljen očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni res, da niso določeni in opisani dokazi, ki potrjujejo priznanje obsojenega. Sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni imelo nikakršnega razloga ne verjeti obsojencu in njegovemu prikazu dogodkov, tudi če je E.G. v zagovoru navajal, da je poleg obsojenega B. v avto predmete prinašal tudi nek drug moški. Nerazumljiv je očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zasežene predmete, ki izvirajo iz storitve kaznivega dejanja, povezalo prav z obsojenim B., saj je takšno povezavo obsojenec v svojem zagovoru podal sam, ta opis pa se je skladal s predmeti, ki so bili najdeni v vozilu in ostalimi izvedenimi dokazi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem mnenju izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov oziroma so ti razlogi v precejšnjem nasprotju s samim postopkom.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tudi, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Popolnega pomanjkanja razlogov v prej navedenem smislu napadeni pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, prav tako ne, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je povzeta vsebina listin in zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče oprlo zaključek o tem, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje na njegov zagovor in ostale izvedene dokaze. Vsebino teh dokazov, ki so bili v postopku tudi izvedeni, je povzelo ter jih ocenilo. Pri presoji obsojenčevega zagovora, v katerem je kaznivo dejanje v obsegu, ki mu je očitan, priznal, je ugotovilo, da so ti dokazi skladni z njegovim priznanjem. Sodišče prve stopnje je glede na takšne razloge sodbe postopalo v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča ter odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki zadevajo dejstva, odločilna za razsojo te zadeve. To velja tudi za v zahtevi ponovljen očitek, ki zadeva navedbo E.G., da je predmete, ki so bili kasneje zaseženi, v avto prinesel poleg obsojenca tudi nek drug moški in navedbo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj niso bili v postopku uporabljeni drugi dokazi. Slednje bi sodišče bilo dolžno storiti le, če bi poleg izvedenih obstajali še kakšni drugi dokazi in jih ne bi izvedlo ali bi njihovo izvedbo neutemeljeno zavrnilo. Zato, in ker zahteva ni obrazložila zatrjevane protispisnosti, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Neutemeljeno zahteva tudi trdi, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbami 3., 17., 232. in 330. člena ZKP. Nima namreč prav, ko navaja, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja in ga obsodilo zgolj na podlagi njegovega priznanja. Sodišče sodbe ni oprlo le na obsojenčevo priznanje, temveč tudi na dokaze, ki zadevajo obsojenčevo prijetje kmalu po storitvi kaznivega dejanja in najdbo vseh prilaščenih stvari (razen denarnice in rokavic iz dejanja, storjenega v škodo D.B.), ki so bili tudi zaseženi, kot je razvidno iz potrdila o zasegu predmetov (list. št. 28-29). Odločitev sodišča zaradi tega temelji na popolnem in jasnem obsojenčevem zagovoru ter na navedenih dokazih in na njihovi podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev ter okoliščin. Niti obsojenčev zagovor niti ostali izvedeni dokazi, na katere se opira pravnomočna sodba, ne dovoljujejo zaključka, da je obsojenec storil kakšno drugo kaznivo dejanje (kaznivo dejanje prikrivanja) ali da je bil le udeleženec (pomočnik) pri obravnavanem kaznivem dejanju, kot nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče je obsojenčevo popolno priznanje presodilo v povezavi z izvedenimi in v pravnomočni sodbi navedenimi dokazi. Pri tem je ugotovilo, da potrjujejo obsojenčevo priznanje. Glede na navedeno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Kolikor zahteva meni, da ni dovolj dokazov za obsojenčevo krivdo, nakazuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti (3. odstavek 92. člena ZKP).