Jedro

Spremembo površine pripadajoče gradbene parcele ni mogoče uveljavljati v postopku odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, temveč v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 422/97-7 z dne 27.8.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 25.10.1996, s katero mu je odmerjena odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, za zemljišče parcelna št. 1052/2 k.o. K. v izmeri 422 m2, njiva 5. katastrskega razreda, v znesku 527.162,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. V konkretni zadevi je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi lokacijske dokumentacije, izdelane na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev. Gre torej za primer, ko se obravnavana odškodnina odmeri od površine zemljišča, na kateri bo stal objekt in od površine funkcionalnega zemljišča. V skladu s prej veljavnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86 p. b., ZKZ/86) in novim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, ZKZ/96) se odmeri odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda od cele gradbene parcele, ki je v konkretnem primeru določena z lokacijskim dovoljenjem na podlagi lokacijske dokumentacije, to je od površine 485 m2, zmanjšane za površino na tej parceli že zgrajenega objekta v površini 63,36 m2, torej zaokroženo na 63 m2, kar znese 422 m2. Površina, od katere se plača odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda, se kot pravilno ugotavlja tožena stranka, določi že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ne pa šele v postopku odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Če se tožnik ni strinjal s površino, od katere mora plačati odškodnino, bi moral to uveljavljati že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Izmera površine, glede katere bi moral plačati odškodnino, je popolnoma nepravilna, kar je poudarjal že tekom celotnega upravnega postopka in tudi v sami tožbi pred upravnim sodiščem. Nepravilnost izmere dokazuje tudi novo dejstvo, ki ga v smislu 1. odstavka 71. člena ZUS navaja v pritožbi. Vložil je zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja, po novi lokacijski dokumentaciji pa je izmera drugačna: 377 m2. Glede na to, da se izpodbijana sodba opira na površino zemljišča v izmeri 422 m2, je glede na novo lokacijsko dokumentacijo potrebno to sodbo ustrezno spremeniti oziroma razveljaviti. Prošnjo za spremembo lokacijskega dovoljenja je vložil dne 14.9.1998. Ker je bila ta vloga popolna, je sprememba lokacijskega dovoljenja tik pred izdajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče glede na 77. člen ZUS, izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče 1. stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Po 3. odstavku 15. člena ZKZ/86, ki je veljal ob izdaji odločbe organa 1. stopnje in po katerem se glede na določbo 112. člena ZKZ/96 dokonča postopek odmere, se plača odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča od površine zemljišča, ki je po lokacijskem dovoljenju določeno za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je z lokacijskim dovoljenjem namenjeno za redno rabo objekta. Ker je podlaga za izračun višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča le lokacijsko dovoljenje, je sodišče 1. stopnje pravilno presodilo, da bi moral tožnik, če se s površino pripadajoče gradbene parcele ni strinjal, to uveljavljati že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in ne v postopku odmere odškodnine. Zato za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, da je tožnik že vložil vlogo za spremembo lokacijskega dovoljenja in da nova lokacijska dokumentacija vsebuje drugačno izmero parcele.

Upravni organ namreč odloča o odškodnini za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi dejanskega stanja v času odločanja, naknadne spremembe pa so lahko stvar drugega postopka. Zato tožnikovi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.