Jedro

Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek 10.495,04 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 10.237,35 EUR od 22. 1. 2015 dalje, od zneska 257,69 EUR pa od dne 5. 9. 2017 dalje.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati njene stroške postopka v višini 4.415,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravočasno pritožila toženka. Priglasila je strošek takse za pritožbo ter poštne in administrativne stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej zadevi zahteva izplačilo zavarovalnine po zavarovalni polici za avtomobilsko kasko in sicer za škodo, nastalo 2. 8. 2014 na njenem zavarovanem tovornem vozilu (vlačilcu) v nezgodnem dogodku v Italiji. V prednji levi del vlačilca, parkiranega ob bencinski črpalki, je trčilo osebno vozilo. Toženka je za škodo tožnici priznala zavarovalnino v znesku 2.821,80 EUR in ji izplačala razliko do 951,15 EUR odbitne franšize, to je 1.870,65 EUR.

6. Razliko tožnica zahteva v tej pravdi. Trdi, da je bil v nezgodi poleg zunanjih poškodb poškodovan tudi nosilec motorja, zato s tožbo zahteva izplačilo nabavne vrednosti nosilca motorja (10.978,50 EUR) ter doplačilo zavarovalnine za nadomestne dele ter ličarska in kleparska dela (1.224,51 EUR).

7. Toženka trdi, da nosilec motorja ni bil poškodovan v tej nezgodi (ni vzročne zveze), za preostale stroške pa, da tožnica ni predložila računov.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dokazni postopek potrdil trditve tožnice o nezgodnem dogodku in škodi, ki je v njem nastala, in da tožnica po nezgodi stanja vozila ni spreminjala (kot je trdila toženka). Sodišče je ugotovilo tudi, da bi se z gotovostjo lahko ugotovilo, ali je do poškodbe nosilca motorja dejansko prišlo v tej nesreči, le z ustreznim pregledom vozila, ki bi vključeval demontažo določenih delov. Ker toženka ni dokazala, da bi ji tožnica onemogočila ugotavljanje vzroka in obsega škode, ki se nanaša na poškodovani nosilec motorja, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

9. Uvodoma pritožnica očita sodišču prve stopnje napačno ugotovitev v 8. točki obrazložitve sodbe, da naj bi dokazni postopek potrdil navedbe tožnice, da je italijanski cenilec A. A., ki je 11. 9. 2014 opravil ogled vozila, ugotovil, da je bil v nesreči poškodovan bok nosilca motorja. Trdi, da je tožnica dokazni predlog z zaslišanjem cenilca A. A. umaknila, iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice pa ne izhaja, da bi italijanski cenilec to ugotovil.

10. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve v zvezi s cenilcem A. A. za odločitev v zadevi niso relevantne. Tožnica je njegovo zaslišanje predlagala v dokaz svojih trditev, da je sprva namerava uveljavljati škodo iz odgovornostnega zavarovanja in je italijanskega cenilca angažirala s tem namenom. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. prav zato, ker je videl, kakšna je škoda, svetoval tožnici, da uveljavlja zavarovalnino iz kasko zavarovanja, kar je potrdil zaslišani zakoniti zastopnik tožnice. Vendar to ni nosilni razlog odločitve sodišča prve stopnje, zato so nerelevantne pritožbene trditve o vprašljivi verodostojnosti izjave zakonitega zastopnika tožnice, da je zahtevek za plačilo odškodnine pri odgovornostni italijanski zavarovalnici umaknil samo zato, ker mu je cenilec rekel, da bo v Sloveniji prišel do poplačila prej. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni imelo dokazne podlage za zaključek, da je italijanski cenilec ugotovil, da je bil v nesreči poškodovan bok nosilca motorja, so zato neutemeljene. Nosilni razlogi za odločitev izhajajo iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v njej pa italijanski cenilec ni omenjen.

11. V zvezi s pravočasno prijavo škode toženka uveljavlja, da je prijavo zavarovalnega primera prejela 17. 9. 2014, zato da je nepravilen zaključek sodišča v 9. točki obrazložitve, da je bila škoda pri toženki prijavljena že 20. 8. 2014, ker da toženka ni izrecno prerekala obiska B. B. pri zaposlenih pri toženki tega dne. Višje sodišče ugotavlja, da takega zaključka, kot ga navaja pritožnica, v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 2. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev, po kateri mora zavarovanec najpozneje v treh dneh od dneva, ko je izvedel za zavarovalni primer, o tem obvestiti zavarovalnico, in če obvestilo ni pisno, ga mora najpozneje v nadaljnjih treh dneh potrditi s pisno izjavo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica toženko o zavarovalnem primeru ustno obvestila 20. 8. 2014, pisno pa takrat, kot uveljavlja pritožnica tudi v pritožbi. Ne drži torej, da bi sodišče ugotovilo dejansko stanje drugače. Pritožnica tudi ne pojasni, zakaj bi bilo dejstvo, kdaj je toženka zavarovalni primer pisno prijavila, za odločitev relevantno. Skladno s tretjim odstavkom 28. člena Splošnih pogojev bi namreč lahko toženka v primeru, da je tožnica ne bi pravočasno obvestila oziroma pisno prijavila škode, od tožnice zahtevala le povrnitev morebitne škode, ki bi ji zaradi tega nastala. Pritožnica ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje tako škodo zahtevala, niti tega ne trdi v pritožbi. Zato ni relevantno, da vsak obisk ni prijava zavarovalnega primera, pritožba pa ne more uspeti niti z očitkom, da je tožnica s prijavo z dne 16. 9. 2014 zahtevala izplačilo škode, ki je nastala 2. 8. 2014, torej pred mesecem in pol.

12. Pritožnica tožnici posledično neutemeljeno očita, da bi morala v dokazovanje vzroka in obsega škode vložiti določen trud (kar da prijava z več kot mesečnim zamikom ni) in naj bi bilo zato razumljivo, da toženka škode ni plačala brez nadaljnjih ogledov in poizvedb, kar da je tožnica neutemeljeno štela za zavlačevanje. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila toženka tista, ki ni bila dovolj odzivna. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se ni odzvala na predlog tožnice po ponovnem ogledu vozila na pooblaščenem servisu v Vidmu, dokazni postopek pa je pokazal tudi, da prav zaradi postopanja toženke ni bil dokončno odkrit vzrok za okvaro nosilca motorja, o čemer bo več povedano v nadaljevanju. Pritožbene trditve, da je tožnica postopanje toženke neutemeljeno štela za zavlačevanje, so neutemeljene.

13. Toženka se v pritožbi glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena sklicuje na stališče sodne prakse, da mora v odškodninskem in zavarovalnem pravu dejstva, ki opredeljujejo zavarovalni primer, zatrjevati in dokazati oškodovanci in zavarovanci sami. Po mnenju pritožnice je napačno izhodišče sodišča prve stopnje, ali obstaja možnost, da bi sporna škoda nastala v tej prometni nesreči, saj da bi morala tožnica z mejnim pragom zadostne verjetnosti, ki presega 50%, dokazati vzročno zvezo med trkom v obravnavani prometni nesreči in škodo, ki jo zatrjuje. Po stališču pritožnice je izvedenec prepričljivo pojasnil, da ni verjetno, da bi do sporne poškodbe prišlo v obravnavanem trku.

14. Pritožbeno ni sporno, da je 2. 8. 2014 do prometne nesreče prišlo in da je bilo v njej tožničino tovorno vozilo poškodovano (obveščena je bila tudi policija). Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po nezgodi mehanik tožnice vlačilec popravil tako, da je lahko nadaljeval vožnjo do doma, vendar je šofer že po 500 metrih začutil, da nekaj udarja in trese po šasiji vlačilca. Ob pregledu vozila v delavnici tožnice je mehanik tožnice sam ugotovil poškodbo na nosilcu motorja. Do tedaj so bili na vozilu delani redni servisi in na njih niso opazili nobene napake, vozilo pa je pred nesrečo brezhibno delovalo. V dokaznem postopku so to potrdili tako voznik kamiona, mehanik tožnice, zakoniti zastopnik tožnice in listinski dokazi o predhodnih servisih vlačilca. Nadalje iz izvedenskega mnenja C. C. izhaja, da je možno, da je do take poškodbe prišlo v sporni prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin prometne nesreče izpeljalo obširen dokazni postopek, katerega zaključki so prepričali tudi višje sodišče. Po stališču višjega sodišča je tožnica v tej zadevi uspela dokazati tako obstoj zatrjevane škode, kot tudi, da je ta nastala v konkretni prometni nesreči, in sicer z verjetnostjo, ki presega 50%.

15. Ob tem pritožnica zmotno meni, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je toženka onemogočila ugotavljanje vzroka in obsega škode, ukvarjalo po nepotrebnem. Glede na dogajanje po nezgodi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica svojih dolžnosti po nastanku zavarovalnega primera ni kršila, česar pritožba niti ne napada. Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja. Le v primeru, da zavarovanec ne da zavarovalnici vseh potrebnih podatkov, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode, lahko velja domneva, da ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode, kar pa, kot se je izkazalo, v tej zadevi ni primer. Nenazadnje pritožnica niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je sama odgovorna, da do takega pregleda ni prišlo.

16.Zato je neutemeljeno pritožbeno predvidevanje, da dejstva in dokazi, izvedeni v dokaznem postopku, kažejo na veliko verjetnost, da do poškodbe bloka motorja ni prišlo ob tej nesreči. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede pravno relevantnih dejstev prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

17.Posledično pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da tega ni naredila tožnica sama pri svojih mehanikih. Iz pritožbeno neizpodbijanega dejanskega stanja sodbe namreč izhaja, da je tožnica toženki v času, ko se je vlačilec nahajal na pooblaščenem servisu v Vidmu, predlagala ogled vozila, pa toženka tega ni storila. Tožnica se je tudi strinjala z zahtevo toženke, da je zaradi ugotavljanja nastanka škode na nosilcu bloka motorja potrebna demontaža le tega in ponovni ogled. Pritožbeni očitek, da tožnica ni poskrbela za zavarovanje kakšnega dokaza o obsegu in vzroku škode, je zato neutemeljen. Toženka je namreč tista, ki bi morala dokazati, da ji tožnica ni omogočila ugotavljanja vzroka škode, torej okoliščin, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje.

18.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Drugi odstavek 28. člena Splošnih pogojev določa, da mora zavarovanec dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Zavarovalnica lahko zahteva tudi druga dokazila, predvsem pa dokazilo, da je zavarovanec v primeru, ko je bil dolžan o nastanku zavarovalnega primera obvestiti policijo, to tudi storil.

2Drugi odstavek 28. člena SP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 944

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.