Jedro

Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek k starostni pokojnini iz tujine odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala, dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se kljub višji pokojnini v BiH ni znižal. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila. Zato je tožnica neupravičeno izplačani znesek dolžna povrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 8. 2010 v II. in III. točki izreka in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe št. ... z dne 29. 9. 2009 ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je naslovno sodišče zaključilo, da je tožnica dolžna v skladu z določilom 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) dolžna povrniti tožencu dodatek k pokojnini v znesku 1.556,40 EUR. Naslovno sodišče določil Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) ni uporabilo, pa bi jih moralo. Zmotno je stališče naslovnega stališča, da je pravna podlaga za razsojo predmetnega spora Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskih državljanov, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZSV), pač pa ZOR oziroma določba prvega odstavka 190. člena OZ. Navaja, da je v tožbi poudarila, da ni razlogov za vrnitev prejetih zneskov dodatka k pokojnini po navedenih določilih, saj je vse zneske prejela na podlagi odločb toženca, ki niso bile nikoli odpravljene in so še vedno v veljavi, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo in sodba o tem nima razlogov. V zvezi s pravnomočnimi odločbami toženca se sklicuje na stališče, ki ga je v zadevi opr. št. Psp 388/2011 z dne 23. 11. 2011 zavzelo Višje delovno in socialno sodišče. Poudarja, da takšne odločitve, s katero bi ji prenehala pravica do izplačila dodatka k pokojnini oziroma, da bi se dodatek k pokojnini znižal, v konkretnem primeru ni bilo in tudi toženec ne v izpodbijani odločbi in ne v odgovoru na tožbo, ni zatrjeval in tudi ne dokazoval napačnega izračuna oziroma višine prejetega dodatka k pokojnini. Naslovno sodišče bi po mnenju pritožbe, moralo ob odločanju ter ob uporabi določb ZOR o neupravičeni pridobitvi upoštevati, da je toženec sam izdal odločbo o pravici do dodatka k pokojnini z dne 2. 11. 2000 in je s primerjavo podatkov o višini pokojnine tožnice iz BiH, ki jih toženec dobi po uradni dolžnosti od pristojnega organa v BiH, ugotovil višino dodatka k pokojnini. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je toženec vedel, kakšno pokojnino prejema tožnica, saj razpolaga z vsemi podatki in je tako sam izračunal višino dodatka k pokojnini ter jo izplačeval tožnici. Zato mu tožnica ni ničesar dolžna vrniti. Tožnica je izplačilo prejela v dobri veri, v prepričanju, da ji pripada, toženec pa si tudi ni nikoli pridržal pravice zahtevati nazaj preveč plačani znesek, v kolikor bi se sploh izkazalo, da obstoji. Naslovno sodišče bi moralo ugotoviti, da toženec ni pojasnil, zakaj od tožnice zahteva povrnitev zneska 1.556,40 EUR oziroma, zakaj šteje, da je tožnica navedeni znesek prejela brez pravnega temelja oziroma na podlagi pravnega temelja, ki naj bi kasneje odpadel. Naslovno sodišče je zmotno zaključilo, da tožnica specifikacije z dne 2. 7. 2010 nikjer ni prerekala in da zato te podatke šteje za pravilne. Vztraja, da je v celoti nasprotovala višini terjatve toženca in to s tem, da ji ni znano, kako je prišel do zneska preplačila in da izpodbijana odločba nima razlogov o tem oziroma so le-ti nejasni. Tožnica je v tožbi navedla, da bi toženec moral najmanj pojasniti, kako je izračunal preplačila in za kakšna preplačila je šlo v obdobju od 24. 8. 2000 do 31. 3. 2009 in da je nelogično, da se je zaradi zastaranja, ki ga je ugovarjala, za obdobje od leta 2000 do leta 2006 izračun preplačanega zneska zmanjšal le za 232,83 EUR. Toženec je tisti, ki je zatrjeval preplačilo dodatka k pokojnini in bi moral zatrjevano preplačilo tudi dokazati, tako po temelju kot po višini. Tožnica pa je nepravilnost izračuna preplačil v okviru svojih trditev dokazovala tudi z izvedencem finančne stroke, medtem ko toženec z ničemer ni dokazal višine preplačila dodatka k pokojnini. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo povzemati podatkov iz specifikacije nakazil z dne 2. 7. 2010 in pri preplačilu upoštevati varstvenega dodatka in letnega dodatka. Meni, da je odločitev naslovnega sodišča v nasprotju z listinami v sodnem spisu in v nasprotju s trditveno podlago strank. Naslovno sodišče je v nasprotju s trditveno podlago strank svojo odločitev oprlo na dokaz in sicer na specifikacijo nakazil z dne 2. 7. 2010, ki jim je tožnica ugovarjala in samo zaključilo, da je tožnica prejela skupaj 13.832,34 EUR in ker tožnici za navedeno obdobje pripada le za 12.276,04 EUR dodatka k pokojnini, skupaj z varstvenim in letnim dodatkom, znaša razlika, ki predstavlja preplačilo v breme toženca 1.556,40 EUR. Meni, da je na podlagi podatkov iz specifikacije nakazil z dne 2. 7. 2010 tožnica prejela za 1.882,88 EUR premalo dodatka k pokojnini, ne pa preveč. Nadalje navaja, da je naslovno sodišče tudi zmotno uporabilo določbe o zastaranju terjatve. Navaja, da je bilo njeni pritožbi delno ugodeno in odločba z dne 29. 9. 2009, ki jo je tožnica prejela 5. 10. 2009, odpravljena. Tožnica je v svoji tožbi navedla, da je bila citirana odločba pravnomočno odpravljena in da je toženec šele z izpodbijano odločbo z dne 16. 8. 2010 na podlagi obvestila z dne 2. 7. 2010, ugotavljal višino preplačanih zneskov in bi zato moralo naslovno sodišče slediti takšnemu ugovoru zastaranja. Po mnenju pritožbe, je sodišče zmotno odločilo tudi o stroških predsodnega postopka. Naslovno sodišče ne bi smelo pri odločitvi o stroških uporabiti določbe drugega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), temveč bi moralo uporabiti določbe prvega odstavka 113. člena ZUP. Predmetni upravni postopek ni bil začet po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo toženca, ki je od tožnice zahteval vrnitev preveč plačanega zneska v letu 2009 in sicer za obdobje od leta 2000 do 2009. V 275. členu ZPIZ-1 ni določeno, da toženec uvede predmetni postopek za vrnitev preveč plačanih zneskov po uradni dolžnosti, kot je to določeno v drugem odstavku 254. člena zakona. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (to je protispisnost) je podana takrat, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej takrat, ko je sodišče tem listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo, ne pa, če sodišče vsebino listine tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V takem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o obstoju preplačila, ni podana.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ena od najpomembnejših pravic pravdnih strank je pravica do sodelovanja v postopku in sicer pravica do izjavljanja o pravnih in dejanskih vidikih spora, pravica do seznanitve z navedbami in dokazi nasprotne stranke. Sodna praksa je široko razlago 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot bistveno kršitev opredelila tudi primere, ko sodišče ne upošteva strankinih navedb o dejstvih, ali ko neupravičeno ne izvede dokaza, ki ga je v podkrepitev svojih trditev predlagala. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke oziroma zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna. Izpodbijana sodba pa ima tudi razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, zakaj je tožnica tožencu dolžna vrniti 1.556,40 EUR ter pri tem pravilno kot pravno podlago upoštevalo določbe 275. člena ZPIZ-1 in ne določb ZZSV. Sodišče prve stopnje je uvodoma kot pravno podlago navedlo ZZSV, vendar je na podlagi tega zakona razlogovalo le priznanje in odmero dodatka k pokojnini v zvezi s katerim je prišlo do preplačila in ki ga je toženec uveljavljal od tožnice na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 8. 2010 v II. in III. točki izreka v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 9. 2009, sporno pa je, ali je toženec pravilno odločil, da je dajatev dodatek k starostni pokojnini iz tujine, v obdobju od 6. 10. 2006 do 31. 3. 2009 preveč izplačana, pri čemer nastalo preplačilo znaša 1.556,40 EUR in da je tožnica neupravičeno izplačani znesek dolžna nakazati na TRR toženca v roku 24 mesecev od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi ter da stroške postopka nosi tožnica sama.

Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja, iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Vse navedeno pomeni, da je višina dodatka k pokojnini po ZZSV odvisna od višine pokojnine, ki jo zavarovancu za tekoči mesec nakaže nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ in ne drži nasprotna trditev pritožbe, da dodatek k pokojnini ni odvisen od pokojnine, ki jo je tožnica prejela iz tujine.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožnici na podlagi njene zahteve, vložene 23. 8. 2000 za priznanje pravice do dodatka k pokojnini iz BiH po ZZSV, s pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 11. 2000, ker je ugotovil, da je tožnica državljanka Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji in da ji je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH z odločbo št. ... z dne 28. 7. 2000 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 1998 dalje, od 24. 8. 2000 dalje priznal pravico do dodatka k pokojnini iz BiH v znesku 40.706,12 tedanjih SIT na mesec. Glede na 42 let in 2 dni pokojninske dobe, je toženec tožnici pokojnino odmeril v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove 75.466,32 tedanjih SIT tako, da je za mesec avgust znašala 64.146,37 tedanjih SIT. Dodatek, odmerjen skladno s 3. členom ZZSV v višini razlike med zneskom osnove 64.146,37 tedanjih SIT in tolarsko protivrednostjo pokojnine iz BiH 23.440,25 EUR, ki jo je bil tožnici dolžan izplačevati nosilec zavarovanja iz BiH, je tako znašal 40.706,12 tedanjih SIT (oziroma za mesece, ko tožnici nosilec zavarovanja v BiH pokojnine ni nakazal, v višini osnove, to je v višini 64.146,37 tedanjih SIT).

Nadalje je iz listinske dokumentacije, konkretno iz specifikacije z dne 2. 7. 2010, ki jo povzema toženec v dokončni odločbi z dne 16. 8. 2010, razvidno da je tožnica v obdobju od 6. 10. 2006 do 31. 3. 2009 prejela tujo pokojnino v znesku 3.439,28 EUR in dodatek k tuji pokojnini skupaj z varstvenim in letnim dodatkom 10.393,16 EUR oziroma skupno 13.832,44 EUR. Tožnici pa bi za navedeno obdobje pripadal skupaj s tujo pokojnino dodatek k tuji pokojnini in varstveni in letni dodatek v znesku 12.276,04 EUR tako, da je tožnica v navedenem obdobju prejela 1.556,40 EUR preveč oziroma neupravičeno. Ker tožnica specifikacije z dne 2. 7. 2010 konkretno ni prerekala, saj je navajala le, da so vse terjatve zastarane in da ni jasno, kako je toženec prišel do izračuna, je sodišče takšne navedbe štelo za pavšalne, podatke pa za pravilne. Na podlagi teh podatkov je ugotovilo, da je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini, kot bi bila glede na višino prejete pokojnine v BiH, do njega upravičena in na podlagi 275. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbami OZ odločilo, da je tožnica preveč izplačani znesek dodatka k pokojnini, dolžna vrniti tako, kot je z izpodbijano dokončno odločbo odločil že toženec.

V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH (glede na podatke, ki jih je tožencu z dopisom z dne 24. 8. 2009 sporočil nosilec zavarovanja v BiH) in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala (tretja kolona), dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se dodatek kljub višji pokojnini v BiH, ni znižal (četrta kolona). Tako se je na primer celotno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 izplačeval dodatek v višini 235,82 EUR na mesec ter se s 1. 1. 2008 zaradi uskladitve še zvišal na znesek 265,24 EUR, pri čemer je tožnica od 1. 2. 2008 prejemala še varstveni dodatek. Glede na višino najnižje pokojninske osnove in dopolnjeno pokojninsko dobo in posledično odmerjeno pokojnino v višini 85 % ter pokojnino, ki jo je tožnica preračunano v EUR (309,21 KM deljeno 1,955830 = 158,09 EUR) prejela v BiH v višini 158,09 EUR, bi bila od 1. 1. 2007 upravičena do 213,51 EUR dodatka in od 1. 4. 2007 (glede na višjo pokojnino v tujini) dodatek še v nižjem znesku oziroma bi bila ob vsakokratni višji pokojnini, prejeti v BiH, skladno s 3. členom ZZSV, upravičena do nižjega dodatka pri tožencu. Tako bi bila tožnica od 1. 5. 2008 upravičena do dodatka v višini 225,06 EUR na mesec (417,97 EUR z varstvenim dodatkom 4,22 EUR minus 197,13 EUR tuje pokojnine) in ne 265,24 EUR, kolikor je dejansko prejela. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila in sicer v relevantnem obdobju v višini 1.556,40 EUR.

V kolikor zavarovanec do določenega zneska ni upravičen, ga toženec skladno z določbo 275. člena ZPIZ-1 in določbami OZ, lahko izterja in to ne glede na pravnomočno odločbo o priznanem dodatku k pokojnini ter varstvenem in letnem dodatku. Zmotno je stališče pritožbe, da je tožnica upravičena do višjega dodatka k pokojnini zaradi pravnomočne odločbe, ne glede na to, kakšno pokojnino je prejemala v tujini. Ključnega pomena je prav ugotovitev, ali je bila tožnica v relevantnem obdobju upravičena do dodatka v takšni višini kot ga je glede na tujo pokojnino, prejela od toženca na podlagi ZZSV in ali obstajajo pogoji iz prvega odstavka 190. člena za vračilo neupravičeno pridobljenega.

V 275. členu ZPIZ-1 je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami OZ. OZ v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitev vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. To pa pomeni, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejete zneske dodatka k pokojnini, ne glede na to, če je dodatek k pokojnini prejemala v dobri veri. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini v določeni višini in pravico do njenega izplačevanja ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni ves čas oziroma ob vsakokratnem mesečnem izplačilu. Če zavarovanec pogojev za izplačevanje dodatka v določeni višini ne izpolnjuje ali se le-ti spremenijo, zakon izplačevanja določene dajatve ne dopušča več oziroma zavarovanec do dajatve v polni višini oziroma v prvotno priznanem znesku, ni upravičen.

Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazal višino preplačila na podlagi podatkov tujega nosilca zavarovanja o višini pokojnine v BiH in specifikacije o nakazilih, medtem ko je tožnica zgolj zatrjevala zastaranje in da ji ni jasno, kako je toženec prišel do izračuna in ni dokazala nasprotnega oziroma da so podatki drugačni in napačni in tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Zmotno je stališče pritožbe glede dokaznega bremena na strani toženca. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je namreč v tem, da dokazno breme nosi tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.

Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da se pri preplačilu ne bi smel upoštevati varstveni in letni dodatek. Tožnici se ji je, in to jasno izhaja iz specifikacije z dne 2. 7. 2010, tudi varstveni in letni dodatek izplačal v višjem znesku kot je bila tožnica do njega upravičena.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je toženec tožnici izplačal premalo in ne preveč. Razlika med zneskoma 13.832,44 EUR in 12.276,04 EUR res znaša 1.882,88 EUR. Vendar teh dveh zneskov ni mogoče med seboj primerjati na ta način in od zneska 13.832,44 EUR odšteti 12.276,04 EUR. Znesek 13.832,44 EUR predstavlja seštevek dodatka k pokojnini v znesku 10.393,16 EUR, ki ga je tožnica dejansko prejela od toženca in znesek 3.439,28 EUR (dejansko) prejete tuje pokojnine. Znesek 12.276,00 EUR pa predstavlja seštevek tuje pokojnine v višini 3.439,28 EUR in dodatek v višini 8.836,76 EUR, do katerega je bila tožnica, glede na takšno prejeto pokojnino iz tujine, upravičena.

Zmotno je stališče pritožbe, da je toženec vedel, kakšno pokojnino prejema tožnica v tujini glede na to, da ji je izdal odločbo o dodatku k pokojnini z dne 2. 11. 2000. Kot je razvidno iz obrazložitve drugega odstavka citirane odločbe, ta odločba temelji na priloženih dokazilih, torej na dokazilih, ki jih je predložila tožnica. O tem, kakšno pokojnino prejema iz tujine, je bila tožnica dolžna obvestiti toženca. Vse dokler ni bil sprejet sporazum med obema državama, ni obstajala nikakršna komunikacija, še najmanj pa je obstajala dolžnost toženca, da bi moral po uradni dolžnosti preverjati podatke pri tujem nosilcu zavarovanja. Glede na navedeno, so neutemeljene pritožbene navedbe, v tej smeri, kakor tudi, da si toženec ni pridržal pravice zahtevati nazaj preveč izplačanih zneskov.

Glede na 4. člen ZZSV je upravičenec v primeru, da mu nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ ne nakaže pokojnine za določen mesec, upravičen do dodatka v višini osnove. Zato je glede na podatke tujega nosilca zavarovanja z dne 5. 8. 2009, prišlo do manjšega preplačila kot bi sicer, ker je tožnica za obdobje, ko ji tuji nosilec zavarovanja ni nakazoval pokojnine, prejemala le dodatek, priznan z odločbo z dne 2. 11. 2000 in ne v višini osnove. Posledično je tudi znesek preplačila v obdobju od leta 2006 dalje zmanjšan le za 232,83 EUR.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno upoštevalo tudi ugovor zastaranja za tiste preveč izplačane zneske dodatka k pokojnini, ki so bili izplačani pred več kot 3 leti od dneva prejema odločbe toženca št. ... z dne 29. 9. 2009, ki jo je tožnica prejela 5. 10. 2009. Določba prvega odstavka 347. člena OZ določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na citirano določbo je terjatev toženca za vračilo dodatka k starostni pokojnini za obdobje od 24. 8. 2000 do 5. 10. 2006 zastarala, ne glede na to, da je bila odločba z dne 29. 9. 2009 z odločbo z dne 16. 8. 2010 odpravljena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede povračila stroškov upravnega postopka. V drugem odstavku 113. člena ZUP je določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V obravnavanem primeru se je postopek začel po uradni dolžnosti, končal pa se je za tožnico neugodno, zaradi česar gredo stroški v njeno breme in ne v breme organa oziroma toženca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.