Jedro

V stvareh, ki jih ni mogoče šteti za enostavne stvari (1. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku) mora obrazložitev odločbe obsegati poleg ugotovljenega dejanskega stanja tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (2. odstavek 209. člena navedenega zakona).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 26.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik nasprotnik osamosvojitve Slovenije, da je bil zagovornik velikosrbskih idej ter da je ob prevzemu oblasti s strani slovenskih organov sodeloval z organi bivše Jugoslavije, ki so z zasedbo mejnih prehodov skušali preprečiti vzpostavitev dejanske oblasti organov Republike Slovenije. V skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu ocenjuje, da pri tožniku obstajajo razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je tožnikovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da ni bil nikoli zagovornik velikosrbskih idej, saj se ima za državljana Slovenije, rojenega v Republiki Hrvatski, ki je pravoslavne veroizpovedi in kot preprost človek niti ne ve, kaj tožena stranka pod tem pojmom razume. Osamosvojitev Slovenije nima povezave s tožnikovo zaskrbljenostjo glede vprašanja, kaj se utegne zgoditi z njegovimi sorodniki na Hrvatskem, če bo prišlo do razpada SFRJ. Tožnik tudi ni sodeloval z organi bivše Jugoslavije v času prevzema oblasti slovenskih organov na mejnih prehodih in tudi ni mogel česa takšnega poskušati ali storiti, saj ni bil nikoli član kakšne organizacije ali skupine, ki bi se ukvarjala z dejavnostjo proti nastanku ali obstoju slovenske države. V času oboroženega napada JA, v juniju 1991 je delal na kmetijskem posestvu svoje žene. Naslednje jutro po napadu, ko se je vrnil na svoj dom, je bil prijet s strani slovenskih varnostnih organov in odpeljan v zapor, odpuščen pa je bil po treh dneh. Po vrnitvi iz zapora je bil doma v svoji hiši in pod nadzorstvom varnostnih organov Republike Slovenije. Tako ves čas ni sodeloval z nikomer in tudi ni res, da naj bi prepeljal komandanta JA z mejnega prehoda do nekega stanovanjskega bloka, kar po njegovem mnenju v takratnih okoliščinah tudi ni bilo mogoče storiti. Tožnik meni, da so obdolžitve zoper njega v celoti izmišljene z namenom, da ne pridobi državljanstva Republike Slovenije in zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala zaradi tožnikove nevarnosti za javni red. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločila, da zaradi tožnikovega ravnanja ob osamosvojitvi Republike Slovenije in povezovanja z osebami, ki so nasprotovale osamosvojitvi, ni mogoče pričakovati, da bo tožnik v prihodnosti izpolnjeval tiste dolžnosti državljana Republike Slovenije, ki se nanašajo na spoštovanje ustavnega reda, predvsem pa na obrambo države. Večjo verodostojnost kot tožnikovim trditvam je dala ugotovitvam, ki jih je predstavila pooblaščena uradna oseba Uprave za notranje zadeve, zlasti še, ker so jih potrdili tudi drugi prosilci za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Dokler bo obstajala možnost ponovne agresije na Republiko Slovenijo, obstaja za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije zadržek iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Tožnik pa ima možnost s svojim bodočim ravnanjem dokazati spoštovanje pravnega reda Republike Slovenije in zaprositi za redno naturalizacijo, saj mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje.

Tožba je utemeljena.

Po zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo; dalje ZUP), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, mora obrazložitev odločbe v stvareh, ki jih ni mogoče šteti za enostavne (1. odstavek 209. člena ZUP), obsegati poleg ugotovljenega dejanskega stanja tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (2. odstavek 209. člena ZUP). Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je tožnik dne, ko je bil pri toženi stranki zaslišan kot stranka v upravnem postopku, zanikal vsa dejstva, na katera je tožena stranka, kot je moč razbrati iz njenega odgovora na tožbo, ne pa tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, oprla svojo odločitev. Tožena stranka razlogov, ki so bili zanjo odločilni za presojo dokazov, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni podala, in sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Sodišče je torej moralo v skladu z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo navedene pomanjkljivosti odpravila v skladu s pravili upravnega postopka.

Sodišče je zakon o upravnih sporih uporabilo v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona kot republiški predpis.