Jedro

Če je imel tožnik možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), čeprav tedaj uporaba varnostnega pasu še ni bila predpisana.

Brez soglasja strank dokaza z izvedencem ne more nadomestiti izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 2.450.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 551.266,80 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 31.8.1980 hudo poškodoval v nesreči, ki jo je povzročila toženka. Odškodnino je iztožil od zavarovalnice Croatia Zagreb, vendar le do višine zavarovalne vsote. Zato ni dobil v celoti plačane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neporavnana je ostala ena tretjina odškodnine iz tega naslova v znesku 2.450.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri ugovoru stvarne nepristojnosti sodišč v Republiki Sloveniji. Prisojeno odškodnino šteje za previsoko in neskladno s sodno prakso. Pri tem se je sodišče oprlo na stara izvedenska mnenja, ki niso v skladu s tožnikovim sedanjim izboljšanim zdravstvenim stanjem. Ta mnenja iz prejšnjega postopka je sodišče uporabilo kljub nasprotovanju tožene stranke. Tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je uveljavljala tožnikovo sokrivdo, ker ni bil pripet z varnostmim pasom in je zato njegova škoda večja, kot bi bila sicer. Sodišči prve in druge stopnje sta ta ugovor zavrnili z utemeljitvijo, da v času nesreče uporaba varnostnega pasu še ni bila predpisana z zakonom. To obveznost je določil Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa Ur.l. SFRJ št. 63/80, ki je začel veljati 1.5.1981. Zato po mnenju sodišč prve in druge stopnje tožnik ni ravnal protipravno, ko ni uporabil varnostnega pasu.

Obvezno uporabo varnostnega pasu v vozilu, ki ima vgrajene varnostne pasove, je res predpisal šele Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l SFRJ št. 63/80) v 35. členu. Zato tožnik, ki ni bil pripet z varnostnim pasom, ni prekršil tega predpisa. Do nesreče je namreč prišlo 31.8.1980, navedeni zakon pa je začel veljati 1.5.1981. Toda ne glede na to je za ugotavljanje tožnikove sokrivde pomembno, da je imel možnost pripeti se z varnostnim pasom in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob nesreči. Povzročitelj škode namreč odgovarja samo za tisto škodo, ki izvira iz njegovega odškodninskega delikta. To pomeni, da mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninskega delikta podana tudi vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in oškodovančevo škodo. Odškodnine za škodo, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženki. Če je imel tožnik možnost zmanjšati škodne posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). V tem smislu je ugovor tožene stranke upošteven in ga je treba preveriti. S pomočjo izvedenca bo treba ugotoviti, ali sploh in v kakšnem obsegu bi zapet varnostni pas omilil posledice te nesreče. Če se bo potrdilo stališče tožene stranke kot pravilno, bo treba v ustreznem razmerju zmanjšati njeno odškodninsko obveznost. Ostali revizijski ugovori pa niso utemeljeni. Po 81. členu tedaj veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih so za določitev pristojnosti odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Ko se je ta pravda v letu 1987 začela, ni bilo v njej nobenih mednarodnih elementov. Zato se je pristojnost sodišča določila po ZPP. Osamosvojitev Republike Slovenije v času, ko je pravda že tekla, ni imela na pristojnost sodišča nobenega vpliva.

Dokaz z izvedencem izvede sodišče neposredno (251. člen ZPP) in praviloma ustno (260. člen ZPP). Brez soglasja strank dokaza z izvedencem ne more nadomestiti izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku. Če sodišče ugotovi, da je za odločitev potreben dokaz z izvedencem, se ne more sklicevati na že izveden dokaz v drugem postopku, če stranke temu nasprotujejo. Vendar pa je v tej zadevi podal izvedensko mnenje izvedenec dr. S. (mnenje z dne 17.9.1993, l. št. 81 do 87 spisa), ki povzema tudi mnenje Psihiatrične klinike in nevrologa. O tožnikovem zahtevku je bilo odločeno na podlagi tega izvedenskega mnenja. To ne predstavlja kršitve postopka. Če pa tožena stranka s tem ugovorom uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, to ni predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje, je bila po presoji revizijskega sodišča odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti določena pravilno. Predvsem je treba poudariti, da revizija neutemeljeno znova načenja vprašanje, ali so predmet odločanja vse odškodninske postavke, ali samo odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba prve stopnje namreč pravilno in natančno povzema podatke spisa opr. št. P 889/85, kjer je tožnik uveljavljal vse odškodninske zahtevke zoper Zavarovalnico Croatio. V tej zadevi je bil z drugostopnim sklepom opr. št. Cp 619/85 z dne 20.8.1985 razveljavljen samo del odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000 din. Samo v tem obsegu se je pravda nadaljevala. Iz tega naslova je nato tožnik zvišal zahtevek na 1.600.000 din, nato pa na obravnavi dne 25.2.1987 znižal na 1.095.820 din glede na razpoložljivo zavarovalno vsoto. Tedaj je napovedal, da bo nadaljnji zahtevek uveljavljal neposredno proti povzročiteljici nesreče. V skladu s tem je postavil zahtevek v tej pravdi. Zato je predmet odločanja v tej zadevi samo neporavnani del odškodnine iz tega naslova. Glede na revalorizacijo prvotnega zahtevka in prisojenega zneska, ki sta jo sprejeli obe sodišči in ki kot del dejanske podlage ni predmet revizijske presoje, znaša v celoti prisojeni znesek na ta račun 7.350.000,00 SIT. Tožnik je bil ob nesreči star 26 let. Posledice poškodb vplivajo na njegovo delovno sposobnost in na siceršnje življenjske aktivnosti, posebno tudi športne. Ugotovljeno je, da je tožnik invalid tretje kategorije s 40-odstotno telesno okvaro in da so njegove življenjske aktivnosti za 50 odstotkov zmanjšane. Ugotovljena je prikrajšava desne noge, omejena gibljivost hrbtenice, oslabelost obeh nog in druge težave. Vse to tožnika opravičuje do prisojene odškodnine. Pri tem je mišljena polna odškodnina, ni pa upoštevana morebitna sokrivda, katere ugotavljanje bo predmet nadaljnjega postopka.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 192. člena ZOR), ni bilo ugotovljeno, ali in v kakšnem obsegu je neuporaba varnostnega pasu prispevala k morebitni večji škodi. V nadaljnjem postopku bo treba to ugotoviti in upoštevati pri novi odločitvi.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.