Jedro

Tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nista razumljivi, ker ne pojasnita svoje ocene izvedenih dokazov, zlasti v zvezi z različnimi mnenji izvedencev. Ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje navedlo mnenja izvedencev, a je verjelo prvemu, ki ga je postavilo sodišče v skladu z določbami ZPP o izvedencih v členih 243 do 256.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 28.4.1996, v skupnem znesku 1.476.300 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zahtevanih 80 odstotkov premoženjske škode zaradi poškodbe vozila v znesku 1.126.300 tolarjev od 28.4.1996 do plačila in od nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in začasne skaženosti skupaj 350.000 tolarjev od dneva izdaje sodbe do plačila. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V utemeljitvi razlogov povzema potek postopka in vsebino sodb in trdi, da imajo vsa izvedenska mnenja dokazno moč in bi jih moralo sodišče presojati po določilu 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Če bi tako ravnalo, ne bi moglo zaključiti, da tožeča stranka ni dokazala odgovornosti za nezgodo na strani voznika M. in s tem tožene stranke. Pri tem poudarja ugotovitve senata za prekrške, da je voznik M. prekoračil dovoljeno hitrost. Izvedencu Č. očita, da ni logično razložil in podkrepil mnenja, da bi morala tožnica zaznati nasproti vozeči avtomobil na veliki razdalji, a ga je verjetno spregledala. V zvezi z mnenjem izvedenca P. pa navaja, da opozarja na netočnosti v mnenju izvedenca Č. o hitrosti voznika M. in na celotni potek dogajanja ter meni, da bi morala to oceniti sodišče prve stopnje ali vsaj sodišče druge stopnje. Samo dejstvo, da je mnenje narejeno izven pravde, ne pomeni, da tega dokaza ni mogoče upoštevati in da je samo mnenje izvedenca Č. strokovno in prepričljivo. Zato revizija sodbama očita, da sta nerazumljivi in da so njuni razlogi v nasprotju z vsebino listin, to je mnenjem izvedenca P.. Dodaja, da je sodišče v drugi pravdi upoštevalo mnenje izvedenca, pridobljeno mimo pravde.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je pri presojanju zadeve uporabljalo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - Uradno prečiščeno besedilo) in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ker je v času, ko je zadeva postala pravnomočna, veljal ta zakon in ker je v 1060. členu sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) določeno, da se za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, ne uporabljajo določbe OZ.

Tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nista razumljivi, ker ne pojasnita svoje ocene izvedenih dokazov, zlasti v zvezi z različnimi mnenji izvedencev. Ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje na 4. in 5. strani navedlo mnenja izvedencev N. Č., Z. S. in M. P., a je verjelo prvemu, ki ga je postavilo sodišče v skladu z določbami ZPP o izvedencih v 243. do 256. členu. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi izpovedi zaslišanih prič in pravdnih strank na tretji strani sodbe, odločbi sodnika in senata za prekrške pa je ocenilo na drugi in zlasti na peti strani sodbe; sodišče druge stopnje pa je to oceno presodilo in potrdilo na drugi strani utemeljitve svoje sodbe. Tudi trditev revizije, češ da gre za neskladje med vsebino sodb in listino: mnenjem M. P., iniv. dipl. inž., ki je sicer sodni izvedenec, a ga je zaprosila za mnenje tožeča stranka, ni utemeljena. Direktnega nasprotja med mnenjem izvedenca P. in s strani sodišča postavljenega izvedenca Č. ni, njuna morebitna razhajanja pa bi bilo mogoče pojasniti z zaslišanjem ali z drugimi procesnimi dejanji, vendar tožeča stranka tega ni omogočila. Zato je sodišče ocenilo izvedene dokaze, kot je bilo doslej že razloženo. V samo vsebino dokazne ocene se revizijsko sodišče ne spušča, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. ZOR zahteva, da so za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene vse štiri predpostavke in sicer: nedopustno škodno ravnanje ali škodljivo dejstvo, vzročna zveza, nedopustna škoda in odgovornost tožene stranke. Ker tožeča stranka ni dokazala odgovornosti zavarovanca tožene stranke, sodišči nista raziskovali tožničine škode, temveč sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.