Jedro

Ker so v tožbi zatrjevane vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, je sodišče zmotno ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 41.826,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 11. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.058,75 EUR v 15 dneh, sicer tečejo za naprej zakonske zamudne obresti.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 41.826,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in stroški postopka, kot očitno neutemeljen zavrnilo. Ob tem, da tožena stranka v zakonskem roku in kljub pozivu sodišča ni odgovorila na tožbo, je ugotovilo, da tožeča stranka v tožbi zahteva plačilo navedenega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da iz tožbe sicer izhaja, da je tožnici škoda nastala v zvezi z naročanjem nepotrebnih medicinsko-tehničnih pripomočkov, da naj bi škodo povzročila tožena stranka s tem, ko je na delovnem mestu pisarniškega referenta I s protipravnim ravnanjem neupravičeno uporabila naročilnice za medicinsko-tehnične pripomočke zavarovanih oseb, ki so ji bile zaupane v zvezi z delom, tako da je neutemeljeno naročila medicinsko-tehnične pripomočke. Ni pa po presoji sodišča tožeča stranka izkazala, v čem je odgovornost tožene stranke v zvezi z nastalo škodo, saj iz tožbenih navedb ne izhaja, kakšno je bilo delo in odgovornost tožene stranke na njenem delovnem mestu pisarniški referent I in v čem je njena krivda za nastalo škodo. Poleg tega je sodišče ugotovilo neskladje med navedbami, da je tožena stranka priznala, da je povzročila škodo z neupravičeno uporabo naročilnic in njeno izjavo z dne 17. 10. 2006, na katero se tožeča stranka v zvezi s tem sklicuje. Iz navedene izjave izhaja zgolj to, da je toženka izjavila, da bi lahko iz naslova neupravičenega naročanja medicinskih pripomočkov mesečno poravnavala po 20.000,00 takratnih SIT. Taka izjava pa ne pomeni priznanja povzročitve škode namenoma ali iz hude malomarnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) in iz prvega odstavka tega člena pred sodiščem druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da v smislu določb tretjega odstavka 318. člena ZPP ne gre za izdajo zamudne sodbe, v zvezi s katero bi bil obseg pritožbe zožen v smislu drugega odstavka 338. člena ZPP. Zato bi moralo sodišče upoštevati pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno in zmotno spustilo v dokazno oceno izjave tožene stranke z dne 17. 10. 2006. Sicer pa ima obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Dejansko je bila tožba sklepčna, tako da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da se zavrnilna sodba iz tretjega odstavka 318. člena ZPP izda ob pogojih iz 1. in 3. točke prvega odstavka tega člena, le da gre za nasprotni pomen pogojev iz 3. točke. Tudi navedeno zavrnilno sodbo sodišče torej izda le v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo (1. točka prvega odstavka), vendar le ob dodatnem pogoju, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Podana mora biti očitna neutemeljenost, ki ne pušča dvoma v neutemeljenost oziroma utemeljenost zahtevka.

7. Ker je tudi zavrnilna sodba iz tretjega odstavka 318. člena ZPP izdana brez sodelovanja tožene stranke, veljajo glede dejanskega stanja zanjo enaka pravila, kot za zamudno sodbo, izdano v smislu prvega odstavka tega člena. Zato ZPP zavrnilno sodbo pod temi pogoji utemeljeno obravnava pod naslovom oziroma kot zamudno sodbo.

8. Tudi ob gornji opredelitvi zavrnilne sodbe iz tretjega odstavka 318. člena ZPP revizija sodišču utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je sodišče pri presoji sklepčnosti oziroma nesklepčnosti tožbe v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP materialno pravo zmotno uporabilo.

9. Sodišče samo povzema tožbene navedbe, da tožeča stranka zatrjuje nastanek škode, da je tožeči stranki škodo povzročila tožena stranka na delovnem mestu pisarniškega referenta I, in sicer s tem, „ko je s svojim protipravnim ravnanjem neupravičeno uporabila naročilnice, ki so ji bile zaupane v zvezi z delom, tako da je neutemeljeno naročila medicinsko-tehnične pripomočke“. Prav tako med povzetki tožbe navaja, da naj bi torej „do nastale škode tožeči stranki prišlo zaradi naklepa ali hude malomarnosti tožene stranke pri opravljanju njenega dela oziroma v zvezi z delom“. Iz tožbenih navedb torej izhaja obstoj škode, da naj bi to škodo povzročila tožnica s protipravnim ravnanjem (neupravičeno uporabo zaupanih naročilnic) in da naj bi pri tem ravnala naklepno oziroma z namenom ali vsaj hudo malomarno.

10. Na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le-to povrniti. Ker so v tožbi zatrjevane vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, kot delavke tožeče stranke, je sodišče zmotno ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nasprotno, glede na zatrjevane predpostavke je odškodninska odgovornost toženke za zatrjevano škodo podana.

11. Sodišče sicer ugotavlja, da iz izjave toženke z dne 17. 10. 2006, da bi lahko iz naslova neupravičenega naročanja medicinskih pripomočkov mesečno poravnavala po 20.000,00 SIT, neposredno ne izhaja priznanje odškodninske odgovornosti. Vendar taka ugotovitev ni bistvena. Bistveno je, da sodišče ni ugotovilo, da bi navedena izjava nasprotovala tožbenim navedbam, na katere se opira tožbeni zahtevek (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ker hkrati pri odškodninskem zahtevku delodajalca iz naslova s strani delavca povzročene škode ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), se izkaže, da so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določb prvega odstavka 318. člena ZPP.

12. Glede na navedeno je sodišče ob drugačni materialnopravni presoji, da iz navedb v tožbi v celoti izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, vključno z zahtevkom za povrnitev tožničinih stroškov postopka. Pri odmeri višine utemeljenih stroškov v znesku 3.058,75 EUR je sodišče upoštevalo plačilo takse za tožbo in zamudno sodbo ter plačano takso za pritožbo in za revizijo, poleg tega pa še stroške za sestavo revizije po odvetniku, upoštevaje v času začetka spora veljavno odvetniško tarifo.