Jedro

Očitana opustitev izvajanja nalog pravosodne uprave nima narave konkretnega dejanja, ki bi neposredno poseglo v ustavno pravico tožnikov do sodnega varstva, zato je podlaga za zavrženje tožbe v tem sporu v 3. točki prvega odstavka 34. člena ZUS, v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZUS, saj ne gre za dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 508/2001-2 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 3. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije št. 50/97, 65/97 in 70/2000, nadalje ZUS) zavrglo tožbo, s katero so tožniki zahtevali, da sodišče ugotovi, da je bila s procesnim potekom zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1551/95 (sedaj I P 725/98) kršena tožničina ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS ter da je, dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške tega postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožniki v tožbi zatrjujejo, da jim je zaradi počasnega in neažurnega dela Okrožnega sodišča v Ljubljani, v njihovi pravdni zadevi, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS. V tej zadevi je tožena stranka Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenje, ki, glede na ustavno načelo delitve oblasti, glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobene pristojnosti. Zaradi pomankanja pasivne legitimacije je sodišče tožbo zavrglo.

Prva tožnica uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da gre pri ugovoru pasivne legitimacije za vprašanje materialnega prava. ZUS v 34. členu taksativno našteva, kdaj lahko sodišče pri predhodnem preizkusu tožbo zavrže, med razlogi pa ni navedeno pomanjkanje pasivne legitimacije. Za pravno formalno pravilno odločitev le smiselna uporaba zakonskih določil ne zadošča, temveč je odločitev vedno vezana na razloge, točno določene z zakonom. Prav tako ne drži, da bi bilo Ministrstvo za pravosodje dolžno zagotavljati le materialne pogoje za delo sodišč, saj je po 74. členu Zakona o sodiščih dolžno zagotoviti splošne pogoje za uspešno izvajanje sodne oblasti. Navedeno se pokriva z njeno ustavno pravico, da sodišče v njeni zadevi odloči brez nepotrebnega odlašanja. Ta pravica ji je bila kršena, ne glede na to, ali je bilo delo konkretnega sodnika objektivno pogojeno in ali je sodna uprava funkcionirala korektno. Analiza materialnega predpisa pokaže, da je pravilno tožena stranka Ministrstvo za pravosodje, ki bo moralo zagotoviti pogoje, da bo doseženo uspešno izvajanje sodne oblasti.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ni pa navedlo pravilnih razlogov za svojo odločitev.

ZUS v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (enako tudi 2. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije). V 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije je kot ustavna pravica določena pravica do sodnega varstva, eden od elementov le-te, pa je pravica do odločanja (sodišča) brez nepotrebnega odlašanja. Odločilno vprašanje v tem sporu torej je, ali se z dejanjem, ki naj bi ga storila tožena stranka, posega v navedeno ustavno pravico tožnikov.

Tožniki v tožbi in prva tožnica v pritožbi niso konkretizirali dejanja, ki naj bi poseglo v ustavno pravico tožnikov iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS. Kršitev, ki naj bi jo storila tožena stranka, je pritožnica le na splošno opredelila kot "nezagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti". Očitana opustitev izvajanja nalog pravosodne uprave nima narave konkretnega dejanja, ki bi neposredno poseglo v ustavno pravico tožnikov do sodnega varstva. V upravnem sporu je možno uveljavljati sodno varstvo samo zoper posamično dejanje, zato očitano dejanje (opustitev) ne more biti predmet upravnega spora.

Zaradi navedenega je podlaga za zavrženje tožbe v tem sporu v 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZUS, saj ne gre za dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrglo tožbo tožnikov, ni pa navedlo pravilnih razlogov za svojo odločitev, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Ker gre za procesno odločbo, sodišče ni meritorno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato tudi pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi s 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.