Jedro

O ukrepih, odrejenih v postopku nadzora, je že pravnomočno odločeno, vključno s tistim iz 5. točke izreka, po katerem je tožnik tisti, ki ga bremenijo stroški v zvezi z izvršitvijo odločbe in ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Zato tožnik ne more uspeti z ugovori, da temu ni tako in da ni dolžan nositi stroškov postopka, oziroma da je dolžan nositi te stroške novi lastnik živali.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju: UVHVVR) je kot organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom o plačilu stroškov tožniku naložila, da plača 2 317,09 EUR na podlagi računa št. 2020 00006 z dne 25. 2. 2020, ki ga je izdala družba A. d.o.o., ..., ..., za odlov, prevoz in nastanitev s potrebno oskrbo za psico Tačko, mešanko v tipu nemški ovčar, št. ... in njenih štirih mladičev, po odločbi U06172-1214/2019/6 z dne 26. 9. 2019, v korist proračuna RS.

2. Iz razlogov sklepa izhaja, da UVHVVR z zgoraj navedeno odločbo trajno odvzame psico in njene štiri mladiče, dva samčka in dve samički, ki jih je Tačka skotila v času zapustitve. V odločbi je izrečeno, da bodo stroški zavetišča po izstavitvi računa bremenili tožnika, ki mu organ očita, da je psico namerno zapustil, saj je prepis psice, ki je bil sicer opravljen, neveljaven. Odločba je pravnomočna. Zavetišče za živali je izstavilo račun, naveden v izreku, ki ga organ prve stopnje pregleda in se z njim strinja. Zavetišče je skladno z 31. členom Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZŽiv) za vsakega psa obračunalo po 30 dni oskrbe in steriliziralo vse tri samičke.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot organ druge stopnje z odločbo št. 0617-24/2020/2 z dne 30. 7. 2020 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje kot zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi ugovori poudarja, da je odločba o odvzemu psov postala pravnomočna in da je tožnik v postopku tudi priznal, da je ravnal neodgovorno in prevzel odgovornost za oddajo psice neznancu, kar se glede na način njene oddaje ni moglo šteti kot veljaven prenos lastništva. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izdano odločbo, organ druge stopnje kot neupoštevne zavrača. Pojasnjuje še, da je bil inšpekcijski postopek v konkretnem primeru uveden zaradi nedovoljenega ravnanja s strani tožnika (neveljaven prepis lastništva psa) in ne zaradi ravnanja domnevnega novega lastnika in ne glede na njegovo morebitno krivdo za stanje psov ob odlovu. Ravnanja domnevnega novega lastnika so lahko kvečjemu predmet samostojnega inšpekcijskega postopka, medtem ko so pritožbene navedbe, da se tožniku posredujejo odločba oziroma sklepi, izdani novemu lastniku, ki je bil dolžan za psičke skrbeti, pa tega ni storil, za konkretni inšpekcijski postopek nepomembne.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, oziroma da sklep spremeni tako, da se postopek zoper tožnika ustavi. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka.

5. V tožbi navaja, da je v odločbi o odvzemu psov zapisano, da stroške predhodno trpi UVHVVR ter da po izdaji računa stroški v zvezi z izvršitvijo odločbe bremenijo stranko in da bo v zvezi s tem izdan poseben sklep. Iz odločbe pa ne izhaja, katero stranko naj bi bremenili stroški, vsaj ne iz izreka, prav tako pa je nesporno tudi, da tožnik v času izvršitve odločbe ni bil ne lastnik ne skrbnik Tačke in njenih mladičev, ki naj bi jih skotila v času zapustitve. Iz odločbe tudi sledi, da se lastniku oziroma skrbniku pse trajno odvzame, ne izhaja pa iz izreka, kdo naj bi bil ta lastnik oziroma skrbnik in zato odločba ni izvršljiva. V nadaljevanju tožbe tožnik opisuje dogodke v zvezi z brezplačno oddajo psičke Tačke ter poudarja, da je vse, kar je storil v tej zvezi, storil v dobri veri in da je prevzel odgovornost za nastalo neljubo situacijo in plačal globo v znesku 2 469,16 EUR po odločbi o prekršku. Navaja, da je z oddajo psičke prešlo lastništvo, le da ni bilo evidentirano, kot bi moralo biti, in da je za to napako že plačal nesorazmerno visoko kazen. Nad nadaljnjim dogajanjem pa ni imel nobenega nadzora. Odgovornega za škodo, nastalo z odlovom in namestitvijo v zavetišče, je zato potrebno iskati v romskem naselju ..., kjer so bili najdeni psi, stroški po izdanem računu pa morajo bremeniti dejanskega lastnika oziroma imetnika psov. Sploh ob dejstvu, da je z oddajo psice in mladičkov tožnik štel, da je prenos lastništva nesporen in da bo spremembo lastništva evidentiral novi lastnik, ki pa tega ni storil in so torej posledice, ki so nastale po oddaji psov, strošek in krivda novega lastnika.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V odgovoru navaja, da je bilo tožniku z odločbo o prekršku naloženo plačilo globe za prekršek in da to ne pomeni, da je s tem plačal tudi stroške, ki so nastali organu prve stopnje v postopku, ki ga je vodil po uradni dolžnosti. Prav tako ni mogoče šteti, da v času odlova in namestitve psičkov tožnik ni bil več njihov lastnik. Inšpekcijski postopek je bil uveden zaradi nedovoljenega ravnanja s strani tožeče stranke in ne zaradi ravnanja domnevnega novega lastnika in zato tudi stroške postopka nosi tožnik in ne zatrjevani novi lastnik. Sicer pa je tožnik v pritožbi priznal, da je ravnal neodgovorno in je tako prevzel odgovornost za oddajo psičke neznancu, kar se glede na način oddaje ni moglo šteti za veljaven prenos lastništva, tako da je bil tožnik v času odlova in namestitve psičke in njenih mladičev še vedno njihov lastnik, ne glede na to, da jih ni imel več v posesti oziroma da se je takoj po oddaji psičke „od nje oddaljil“.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi obstoj pravnomočne odločbe UVHVVR ni sporen, tako kot tudi ni sporno njeno besedilo kot takšno. Sporno je upoštevanje oziroma razumevanje njenega izreka, kolikor gre za stranko postopka in v tistem delu, v katerem se odloča o stroških v zvezi z izvršitvijo te odločbe in torej o stroških postopka. V 5. točki izreka je namreč odločeno, da stroške predhodno trpi UVHVVR, po izdaji računa pa stroški v zvezi z izvršitvijo odločbe bremenijo stranko in bo o njih na podlagi izstavljenega računa izdan poseben sklep.

10. Kot sicer izhaja iz odločbe, se le-ta izdaja po uradni dolžnosti na podlagi 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti v postopku izvajanja nadzora nad zaščito hišnih živali. Z njo se psico Tačko in njene štiri mladiče, ki so bili odlovljeni v romskem naselju ... pri ..., trajno odvzame njihovemu lastniku oziroma skrbniku ter odredi A. d.o.o. namestitev živali v zavetišču z ustrezno oskrbo. Iz uvodnega dela odločbe sledi, in temu tožnik ne nasprotuje, da gre za „upravno zadevo B.B., ..., ...“ in torej za tožnika kot nadzorovano osebo in s tem kot stranko v postopku nadzora, kar pomeni, da je povsem jasno, na koga se izrek odločbe, vključno z odločitvijo o stroških postopka, nanaša. Tožbeni ugovor, da iz odločbe ni razbrati, kdo je stranka iz 5. točke izreka, je zato šteti za sprenevedanje in s tem za ugovor, ki se ne upošteva. Enako velja za tožbeni ugovor, da se ne ve, kdo je lastnik oziroma skrbnik Tačke in njenih mladičkov oziroma komu se pse trajno odvzame (2. točka izreka) in da zato odločba ni izvršljiva. Upoštevna pa niso niti nadaljnja tožbena izvajanja, v katerih tožnik oporeka izdani odločbi in tista, v katerih tožnik poudarja, da je v obravnavanem primeru že plačal globo za prekršek. O ukrepih, odrejenih v postopku nadzora, je namreč z omenjeno odločbo že pravnomočno odločeno, vključno s tistim iz 5. točke izreka, po katerem je tožnik tisti, ki ga bremenijo stroški v zvezi z izvršitvijo odločbe in ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Zato tožnik ne more uspeti z ugovori, da temu ni tako in da ni dolžan nositi stroškov postopka, oziroma da je dolžan nositi te stroške novi lastnik živali. V ostalem pa tožnik zoper sklep ugovorov nima.

11. Ker so torej tožbeni razlogi po povedanem neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave.