Jedro

Narava vseh negativnih konkretnih upravnih aktov je, da jih ni potrebno izvršiti. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev zavrnilne odločbe ZPIZ, s katero je le-ta zavrnil zahtevo zavarovanca za razvrstitev v drugo (nižjo) zavarovalno osnovo iz pokojninskega zavarovanja, zaradi česar je ostala njegova dosedanja osnova nespremenjena. Odložitev izvršitve zavrnilne odločbe ne bi imela pravnega učinka na razvrstitev v zavarovalno osnovo, ki jo je opravil pristojni davčni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvršitve odločbe tožene stranke opr. št. P-4104048 z dne 16.7.2001 do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih oz. da za izdajo začasne odredbe zoper odločbo o ugotovitvenem upravičenju ni ustrezne pravne podlage. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Meni, da je z njim kršen Zakon o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi z Zakonom o izvršbi in zavarovanju. Razvrstitev v zavarovalno osnovo ima moč izvršilnega naslova, ki jo davčni organ preko mehanizma represije tudi realizira. Gre torej za denarno terjatev, za zavarovanje katere so uporabljive določbe ZIZ. Izpodbijani sklep naj bi bil sam s seboj v nasprotju, saj za leto 2001 ocenjuje, da bo dosežen poslovni rezultat v višini cca. 1.900.000,00 SIT, kar naj bi ob upoštevanju vseh ostalih odvisnih stroškov poslovanja kazalo na to, da je zahtevek utemeljen, saj morajo biti obveznosti iz zavarovalne osnove odraz dejanskega stanja. Meni, da nastanka nenadomestljive škode ni potrebno posebej dokazovati, saj vsaka obveznost, ki je tako visoka, da vnaprej onemogoča oz. preprečuje nastanek dobička, že sama po sebi pomeni nenadomestljivo škodo. Zavarovalne osnove, kot jo nerealno določa tožena stranka, ne dosega predsednik države, vlade, niti prvi mož ..., zato bo v zadevi potrebno angažirati izvedenca finančne stroke, do tedaj pa naj bi bila odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke utemeljena. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega zavrnilnega sklepa, izdanega ob pravilno uporabljenem materialnem pravu. O predlogu je bilo pravilno odločeno na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), po katerem je mogoče izdati začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ), na katerega 19. člen ZDSS napotuje, določa pogoje in vrste začasnih odredb za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve. Za obe pa je po 270. oz. 272. členu cit. ZIZ bistvena verjetna izkazanost terjatve. Namen začasnih odredb je namreč v zavarovanju obstoječega stanja, tako da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Z začasno odredbo po teh predpisih tako ni mogoče urejati vprašanj, ki so predmet spora o glavni stvari. V konkretnem primeru pa ni izpolnjena nobena od predpisanih predpostavk, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ne samo, da ni izkazane samovolje toženca, v sporu o glavni stvari sploh ne gre za obravnavanje terjatve, pač pa obveznosti plačevanja prispevkov iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato predlagani ukrep glede na cit. določbe ZDSS in ZIZ, ne more biti uspešen. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da v postopku za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS ni potrebno izkazovanje nevarnosti nenadomestljive škode oz. da naj bi že vsaka obveznost, ki onemogoča ali preprečuje nastanek dobička pomenila nenadomestljivo škodo. Pri nenadomestljivi škodi iz 19. člena ZDSS gre za pravni standard, v katerega ni mogoče uvrstiti posledic plačevanja prispevkov za zavarovanje. S plačevanjem prispekov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje si namreč zavarovanci zagotavljajo socialno varnost za zavarovane rizike, celotni zneski prispevkov pa sicer znižujejo davčno osnovo in s tem tudi dobiček, ker predstavljajo strošek poslovanja. Nižji poslovni izid oz. manjši dobiček v posledici plačevanja višjih prispevkov za obvezno zavarovanje, torej samo po sebi ne pomeni nenadomestljive škode v smislu omenjene določbe ZDSS. Začasne odredbe, izdane v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, imajo glede na 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. S predlagano odredbo o zadržanju izvršitve odločbe tožene stranke opr. št. P 4104048 z dne 16.7.2001 do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve. Z odločbo, zoper katero se uveljavlja zadržanje izvršbe, je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko zavrnilno odločbo o uveljavljanem znižanju zavarovalne osnove za plačevanje prispevkov, v kakršno je tožnika razvrstil pristojni davčni organ na podlagi zadnje odločbe o odmeri davkov od dohodka iz dejavnosti, ker je bilo ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 10/99). Narava vseh negativnih konkretnih upravnih aktov pa je taka, da jih ni potrebno izvršiti, ker pri zavrnilnih odločbah ni kaj izvršiti. Odložitev izvršitve zavrnilne odločbe toženca do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari, tako ne bi imela nobenega pravnega učinka na razvrstitev v zavarovalno osnovo, ki jo je opravil za to pooblaščeni davčni organ. Obravnavani ukrep zavarovanja v bistvu predstavlja tkz. nepravo začasno odredbo iz 1. odst. 69. člena v zvezi s 30. členom Zakona o upravnih sporih (Ur. l. RS, št. 50/97; v nadaljevanju ZUS), ki v postopkih pred socialnimi sodišči glede na 14. člen ZDSS ni uporabljiv. Ne glede na to pa tudi začasna odredba po ZUS-u lahko temelji le na verjetno izkazanem uspehu spora o glavni stvari in izkazani težko popravljivi škodi s tem, da odločitev ne sme nasprotovati javni koristi, niti ne sme obstajati nevarnost nastanka večje nepopravljive škode nasprotni stranki. Ker glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pravno irelevantne pa so vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pavšalno primerjavo z višino zavarovalnih osnov nekaterih državnih funkcionarjev in druge, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.