Jedro

Pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne sme vsebinsko obravnavati, saj to v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožba pa je delno utemeljena, kolikor izpodbija II. točko izreka sodbe glede stroškov postopka, saj ima pritožba prav, da se odvetnikom ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/I OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 300 točk. Pritožba pa nima prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odvetniku tožeče stranke priznalo stroške prihoda na sodišče (kilometrino) in kolikor meni, da bi tožeča stranka morala najti pooblaščenca s sedežem na sodnem okrožju sodišča prve stopnje, saj bi se ob takšni razlagi stranki kršila pravica enakega varstva pravic po 22.členu Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe se delno ugodi in se v tem delu sodba spremeni tako, da glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 920,06 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 584/2019 z dne 11. 6. 2020 izreklo: ″I. Tožena stranka, M. d. o. o., K. ..., matična št. ..., davčna št. ... je dolžna plačati tožeči stranki, J. d. o. o., J. ..., matična št. ..., davčna št. ..., znesek 3.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2019 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 995,35 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, hkrati pa ji naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi postopka pred sodiščem prve stopnje in s to pritožbo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od poteka 15-dnevnega plačilnega roka, dalje do plačila oziroma podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:(-) da tožeča stranka vtožuje plačilo po računu št. 385-19 z dne 17. 6. 2019 z zapadlostjo 24. 6. 2019 v znesku 3.000,00 EUR, skupaj z DDV v znesku 3.660,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa dalje do plačila ter stroške postopka; (-) da tožeča stranka navaja, da je tožena stranka od tožeče stranke kupila staro stružnico model P., za katero sta dogovorili ceno 3.000,00 EUR, skupaj z davkom v višini 3.660,00 EUR in stružnico so delavci tožene stranke odpeljali ter podpisali tudi dobavnico št. 391/2019 z dne 17. 6. 2019, s čimer je toženka potrdila prejem te stružnice; (-) nadalje tožeča stranka navaja, da je na podlagi dobavnice toženi stranki izdala račun št. 385-19 z dne 17. 6. 2019 za dogovorjeni znesek, terjatev po računu je zapadla v plačilo dne 24. 6. 2019 in da dogovora o odlogu plačila nikoli ni bilo; (-) tožena stranka priznava, da je pri tožeči stranki kupila stružnico, višina kupnine ni sporna, vendar pa trdi, da sta se J. J. za tožečo stranko in A. M. za toženo stranko dogovorila za zapadlost računa z dnem 31. 5. 2020, zato tožbeni zahtevek ni utemeljena, saj terjatev še ni zapadla v plačilo.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je dogovorila s tožečo stranko nakup stružnice P. za skupni znesek 3.660,00 EUR in da ni prerekala, da je navedeno stružnico prejela na podlagi dobavnice št. 391/2019;(-) da tožena stranka ni dokazala, da sta se J. J. in direktor tožene stranke, A. M. dogovorila za odlog plačila, saj se A. M. naroka, kjer bi naj bil zaslišan, ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, prokurist J. J. pa je izpovedal, da nikoli ni bilo govora o kakšnem odlogu plačila za navedeno stružnico kot je zatrjevala tožena stranka; (-) da je bilo slediti izpovedbi zaslišanega, saj tožena stranka nasprotnega ni izkazala, poleg tega pa je na dan naroka za glavno obravnavo (11. 6. 2020) tudi rok, ki ga je navajala tožena stranka kot dogovorjen rok za plačilo (31. 5. 2020) že potekel in kupljene stružnice toženka še vedno ni plačala; (-) da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen; (-) da materialno pravno podlago za presojo predstavlja 435. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino; (-) da je med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, tožena stranka je prejela kupljeno blago (stružnico), plačala pa ga ni kot to določa 435. člen OZ in ker je v zamudi s plačilom, je dolžna plačati poleg kupnine tudi zakonske zamudne obresti od 25. 6. 2019 dalje, to je od zapadlosti (24. 6. 2019) računa dalje (299. člen OZ v zvezi s 378. členom OZ); (-) toženi stranki je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, naložilo plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožeči stranki in pri odmeri stroškov upoštevalo potrebne stroške (155. člen ZPP), Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in odvetniško tarifo (OT) in priznalo za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT - 100 točk, za sestavo dopolnitve tožbe po tar. št. 18 OT - 300 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT - 300 točk, za prvi narok po tar. št. 20/1 OT - 300 točk, skupaj 1000 točk, ter za materialne stroške 2% - 20 točk, skupaj 1020 odvetniških točk, kar po veljavni odvetniški tarifi v višini 0,60 EUR znaša 612,00 EUR, priznalo je tudi kilometrino za pooblaščenca na relaciji L.-C.-L. (150 km x 0,37 EUR) v znesku 55,50 EUR, skupaj 667,50 EUR in odmerilo 22% DDV v znesku 146,85 EUR ter priznalo že plačano sodno takso v višini 181,00 EUR, tako da stroški skupaj znašajo 995,35 EUR.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožba navaja, da tožena stranka vztraja pri svojih izjavah, ki jih je podala že v postopku pred prvim sodiščem in sicer, da je bila, preden se je tožeča stranka vseeno enostransko odločila za postopek z izvršbo zoper toženo stranko, kot njenega dolžnika, s tožečo stranko, po njenem zakonitem zastopniku, ustno izrecno dogovorjena za odlog plačila po vtoževani terjatvi do dne 31. 5. 2020. Sodišče prve stopnje pa iz nerazumljivih razlogov te okoliščine, pa čeprav gre za izjavo stranke, ki je tudi dokaz, ni upoštevalo pri svoji odločitvi ter je štelo izjave tožeče stranke za bolj verjetno od tožene stranke.

12. Nadalje pritožba pove, da je okoliščine v zvezi z neudeležbo toženca na naroku, ki ga je razpisalo sodišče prve stopnje, iskati izključno v razlogih dejstva, da tožene stranke njen pooblaščenec, ki je doslej za njo prejemal pošto, ni obvestil o dejstvu, da je za dne 11. 6. 2020 razpisan narok. V kolikor bi direktor tožene stranke, ki je bil predlagan za zaslišanje kot dokaz k pojasnitvi okoliščinam v zvezi s tem kdaj in kako je bil sklenjen dogovor glede odloga plačila vtoževane terjatve, vedel za narok z dne 11. 6. 2020, bi se tega udeležil in te okoliščine sodišču pojasnil. Tako je tožena stranka prepričana, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo načelo materialne resnice in ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato tožena stranka s to pritožbo napada sodbo prvega sodišča iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje toženi stranki v plačilo naložilo stroške postopka v znesku 995,35 EUR, pri tem pa upoštevalo tudi stroške konference s stranko pri čemer pa ne gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja, to je v dopolnitvi tožbe, ki jo je tožeči stranki sodišče priznalo v višini 300 odvetniških točk, strošek konference s stranko je v dopolnitvi tožbe zajet in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati med potrebnimi stroški po 155. členu ZPP. Takšna je ustaljena sodna praksa (VSL sodba I Cpg 1431/2011 in mnogo drugih). Enako je stališče tožene stranke tudi glede kilometrine. Tožeča stranka bi si na območju sodišča prve stopnje gotovo lahko našla enega odvetnika, ki mu ne bi bilo treba na obravnave prihajati iz L. Opozoriti gre namreč tudi to, da ni šlo za zahtevnejši primer ali zadevo zaupnejše narave, pač pa za spor majhne vrednosti. Stroški nastali iz naslova odsotnosti odvetnika iz pisarne v času poti in potni stroški na relaciji L. - C. - L. gotovo niso bili potrebni stroški, ki bi jih sodišče moralo upoštevati kot potrebne pravdne stroške, ki bi jih morala tožena stranka povrniti tožeči stranki.

14. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano je na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

15. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne sme vsebinsko obravnavati, saj to v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

16. Pritožbene navedbe, da se vabljeni zakoniti zastopnik tožene stranke ni udeležil naroka, ker ga bivši pooblaščenec tožene stranke z vabilom ni seznanil, merijo na okoliščine, če zares obstajajo, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP1. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi takšen predlog za vrnitev v prejšnje stanje bil vložen.

17. Pritožbene navedbe o nujnosti ugotavljanja materialne resnice prav tako merijo na ugotavljanje dejanskega stanja in sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da med sedaj pravdnima strankama ni bilo dogovora o odlogu plačila vtoževane terjatve.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

19. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne.

20. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Pritožba pa je delno utemeljena, kolikor izpodbija II. točko izreka sodbe glede stroškov postopka, saj ima pritožba prav, da se odvetnikom ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/I OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 300 točk.2

22. Pritožba pa nima prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odvetniku tožeče stranke priznalo stroške prihoda na sodišče ( kilometrino) in kolikor meni, da bi tožeča stranka morala najti pooblaščenca s sedežem na sodnem okrožju sodišča prve stopnje, saj bi se ob takšni razlagi stranki kršila pravica enakega varstva pravic po 22.členu Ustave RS.3

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške tožeče stranke priznalo: po tar. št.18 OT-300 točk za sestavo dopolnitve tožbe, za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št.19/I OT -300 točk, za prvi narok po tar. št. 20/I OT - 300 točk, skupaj 900 točk in za materialne stroške 2% po tretjem odstavku 11. člena OT, kar zanaša 18 točka oziroma skupaj 918 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 550, 08 EUR in kilometrino 55,50 EUR, skupaj 606,30 EUR, povečano za 22% DDV pa 739,68 EUR, ob priznani sodni taksi 181,00 EUR pa skupaj priznani stroški tožeče stranke znašajo 920,06 EUR.

24. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe delno ugodilo in odločitev spremenilo (358. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), tako da sedaj glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 920,06 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

25. Tožena stranka je uspela s pritožbo le glede stroškov postopka in še to v neznatnem delu, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka ( tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi prvi odstavek 165. člena ZPP).

26. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

27. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po OT in kot potrebne stroške v okviru priglašenih stroškov priznalo po tarifni številki 21 za odgovor na pritožbo 300 točk, po tretjem odstavku 11.člena OT 2% za materialne stroške, kar znaša 6 točk, skupaj 306 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 183,60 EUR, povečano za 22% DDV pa skupni stroški znašajo 223,99 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Določba 116. člena ZPP se glasi: ″Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno procesno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka″. 2 Primerjaj Sklep VSL II Cp 1055/2018 z dne 27. 6. 2018, Sklep VSL I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019. 3 Določba 22. člena Ustave RS se glasi: ″Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.″ , primerjaj tudi sklep VS RS I Ips 38426/2014 z dne 14. 2. 2019.