Jedro

Tožena stranka je imela v operacijski sobi sistemizirano tako delovno mesto operacijske medicinske sestre - zdravstvene tehnice s V. stopnjo izobrazbe kot delovno mesto operacijske medicinske sestre s VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnici je utemeljeno ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“ in ji za to delovno mesto določila plačo, saj ima tožnica V. stopnjo strokovne izobrazbe. Njen tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači do plače, kot jo prejemajo diplomirane medicinske sestre v operacijski sobi (s VII. stopnjo strokovne izobrazbe), ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici na osnovi dejansko opravljenega dela obračunati bruto mesečne razlike pri plačah za časovno obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 4. 2010, od teh bruto zneskov mesečnih prikrajšanj pri plačah odvesti vsakokratne davke in prispevke ter ji za tem izplačati neto mesečne zneske prikrajšanj, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega dneva zapadlosti posamičnega mesečnega neto prikrajšanja v izplačilo, torej od vsakega 10. dne v tekočem mesecu za prikrajšanje iz predhodnega meseca pa vse do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo in sicer v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. tč. izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (2. tč. izreka) ter da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 140,44 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in njenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pravične uporabe določil materialnega prava poudarja, da je že tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da ni v enakovrednem položaju s srednjimi medicinskimi sestrami - babicami v porodnem bloku tožene stranke, saj je bil glede teh sprejet posebni dogovor o določitvi plačnega razreda, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 89/2008 dne 19. 9. 2008. S tem dogovorom je bil smiselno babicam priznan takšen zahtevek, kot ga vtožuje tožnica. Ker pa njenemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno, je prišlo do neenakovredne obravnave tožnice in medicinskih sester - babic. Citirani dogovor je medicinske sestre - babice protežiral, omogočil jim je materialnopravni boljši položaj pri določitvi plačnega razreda v primerjavi s pritožnico. Tožnica tako ni deležna enake zakonske obravnave, kar pa predstavlja kršitev temeljnega ustavnega načela enakosti pred zakonom. Prvostopenjsko sodišče sploh ni razlogovalo o navedbah tožnice, kot izhajajo iz XII. tč. njene pripravljalne vloge z dne 27. 10. 2010. Tu se je namreč tožnica sklicevala še na citirano direktivo evropskega parlamenta z dne 7. 9. 2005 o priznanju poklicnih kvalifikacij, glede katere sodišče prve stopnje ne zavzame nobenega stališča, kar pomeni, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V oddelku 3. ta direktiva opredeljuje tudi področje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego. Tožnica je na glavni obravnavi pojasnila, kako dolgo je zaposlena pri toženi stranki ter kakšen je njen poklic oz. kakšno delo opravlja. Na podlagi izobraževanj si je tudi pridobila specialno znanje operacijske medicinske sestre. Tožnica je v neenakem položaju v primerjavi z ostalimi stanovskimi kolegicami v drugih bolnišnicah, katerim delodajalci priznavajo plačo na podlagi dela, ki ga dejansko opravljajo (delo višjih medicinskih sester). Tožnica tudi glede na to direktivo v celoti izpolnjuje pogoje za opravljanje omenjenega poklica, saj evropski predpisi predvidevajo po osnovnem 10-letnem izobraževanju še nadaljnje 3 letno strokovno izobraževanje ali izobraževanje v trajanju 4600 ur, od tega mora biti 1/3 teoretičnega in vsaj polovica praktičnega dela. Pritožnica se sklicuje še na Pravilnik o nacionalnem registru specialnih znanj v dejavnosti zdravstvene in babiške nege z dne 25. 2. 2009. Določba 21. čl. tega pravilnika določa, da lahko izvajalec zdravstvene in babiške nege, ki je pridobil specialno znanje v skladu s tem pravilnikom, vloži vlogo za vpis pridobljenega specialnega znanja v Register, ki ga vodi Zbornica - Zveza. Ta Zbornica je dne 1. 12. 2010 (torej po zadnji glavni obravnavi) pritožnici izdala potrdilo o strokovni usposobljenosti za ožje strokovno področje, saj si je kot medicinska sestra pridobila specialno znanje iz podiplomskega tečaja za operacijske medicinske sestre. To potrdilo tožnica prilaga, saj ni pritožbena novota, ker ga je tožnica pridobila šele 1. 12. 2010. Tožnica se ponovno sklicuje na že zatrjevana stališča sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti, iz katerega je mogoče povzeti predlog te sekcije v zvezi s srednjimi medicinskimi sestrami s specialnimi znanji. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „instrumentarka“ in uvrščena v plačni razred 23, VI. tarifno skupino z izhodiščnim količnikom 2,90, v podpis ponujen aneks h pogodbi o zaposlitvi na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/07 – UPB, 17/08, 58/08, 80/08), v katerem je bilo določeno, da bo opravljala delo na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“, ki je uvrščeno v 22. plačni razred. Tega aneksa tožnica ni podpisala, temveč je zoper njega 9. 9. 2008 podala zahtevo za varstvo pravic skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS oziroma s 1. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker tožena stranka v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve o tej zahtevi ni odločila, kot to določa 2. odstavek 204. člena ZDR, oziroma ni izdala obvestila, kot to opredeljuje 1. odstavek 3.a člena ZSPJS, je tožnica v skladu z 2. odstavkom 204. člena ZDR v 30 dneh vložila tožbo.

Tožnica je s tožbo sprva uveljavljala nezakonitost aneksa k pogodbi o zaposlitvi ter razliko v plači in sicer med prejeto plačo in plačo na osnovi dejansko opravljenega dela diplomirane medicinske sestre, tekom postopka pa je tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na nezakonitost aneksa k pogodbi o zaposlitvi, umaknila, drugo točko tožbenega zahtevka pa je modificirala tako, da je uveljavljala zgolj denarni zahtevek za vsakokratna prikrajšanja pri mesečnih plačah od januarja 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil tožnici ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“ zakonit glede na stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe, ki jo ima tožnica (V. stopnja) in glede na stopnjo oz. vrsto strokovne izobrazbe, ki se za zasedbo tega delovnega mesta zahteva, v posledici česar je odločilo, da je uveljavljanje prikrajšanja pri plači neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v celoti soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnici ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi zakonit. Te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi substancirano niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zakonitostjo aneksa in uvrstitve tožnice v plačni razred upoštevalo vso relevantno materialnopravno podlago, kot izhaja iz obrazložitve sodbe in katere v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na tem mestu ne citira znova.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Direktive Evropskega parlamenta in sveta 2005/36/ES z dne 7. 9. 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Sodišče te direktive ni upoštevalo, ker za predmetni spor ni relevantna. Citirana direktiva namreč ureja priznavanje poklicnih kvalifikacij v državah članicah, ki so bile pridobljene v drugih državah članicah, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tudi ni bilo sporno med strankama, da tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje poklica medicinske sestre (oddelek 3 Direktive). Sporno je bilo, ali je tožena stranka tožnici dolžna izplačati plačo diplomirane medicinske sestre (in ne medicinske sestre s V. stopnjo izobrazbe), ker naj bi tožnica, kot je to zatrjevala, dejansko opravljala enaka dela kot diplomirane medicinske sestre.

Tudi ni upoštevno potrdilo o strokovni usposobljenosti za ožje strokovno področje, ki ga je tožnica pridobila dne 1. 12. 2010, torej po zaključku glavne obravnave in katerega je priložila pritožbi, saj dejansko podlago sodbe predstavlja le dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje do zaključka glavne obravnave.

Nadalje tožnica v pritožbi tudi neosnovano zatrjuje neenako obravnavo z medicinskimi sestrami - babicami. Sodišče prve stopnje medicinskih sester - babic v tem sporu ni obravnavalo, temveč je obravnavalo dejansko stanje tožničinega primera in materialnopravno podlago, ki se nanaša na njeno situacijo, zato je sklicevanje na druge dejanske situacije v tem sporu brezpredmetno.

Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, navedeno pa smiselno zatrjuje tudi v pritožbi, da je, ne glede na formalno stopnjo izobrazbe, vsa leta opravljala in še vedno opravlja enaka dela in naloge, kot jih opravljajo diplomirane medicinske sestre v operacijski sobi, zato bi jo morala tožena stranka plačati enako, kot plača diplomirane medicinske sestre. Zatrjevala je, da je po zahtevi in nalogu tožene stranke sprotno opravila vsa teoretična, strokovna in tudi praktična usposabljanja, h katerim jo je napotila tožena stranka in to samo zato, da je lahko še naprej opravljala dela in naloge v operacijski sobi, za katera bi morala imeti strokovno izobrazbo diplomirane medicinske sestre.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2008 navedla vsebino del in nalog instrumentarke, operacijske medicinske sestre - zdravstvene tehnice s V. stopnjo izobrazbe in operacijske medicinske sestre s VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Iz navedene vloge je razvidno, da je tožena stranka delo organizirala tako, da je imela v operacijski sobi sistemizirano tako delovno mesto operacijske medicinske sestre - zdravstvene tehnice s V. stopnjo izobrazbe, kot delovno mesto operacijske medicinske sestre s VII. stopnjo strokovne izobrazbe.

Tožnica v tem sporu ni zatrjevala, da je delala nekaj drugega, kot tisto, za kar je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Njena trditvena podlaga se je omejevala zgolj na to, da je delala enaka dela kot diplomirana medicinska sestra, zato bi posledično morala prejeti tudi enako plačilo kot ga prejme diplomirana medicinska sestra. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tako organizacija dela kot sistemizacija delovnih mest v pristojnosti delodajalca. V to pristojnost sodišče ne more posegati. Tožena stranka je očitno ocenila, da v operacijski sobi, glede na zahtevnost del in nalog, ki se tam izvajajo, potrebuje tako operacijske medicinske sestre - zdravstvene tehnice s V. stopnjo izobrazbe kot operacijske medicinske sestre s VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Temu ustrezno je očitno tudi sklepala pogodbe o zaposlitvi (oz. anekse k pogodbam o zaposlitvi). Ker torej tožnica ni zatrjevala, da je delala nekaj povsem drugega ali več od tistega, za kar je sklenila pogodbo o zaposlitvi (in zaradi česar bi bilo njenemu zahtevku eventualno mogoče ugoditi na podlagi dejansko opravljenega dela), posledično pa tega tudi ni dokazala, ji tudi ne pripada drugačna plača, kot ji pripada na podlagi pogodbe o zaposlitvi oz. aneksa k tej pogodbi. Ker je tožnica takšno plačo očitno prejela (drugačne trditve iz postopka ne izhajajo), je sodišče prve stopnje tudi zato njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).