Jedro

Po 4.točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti predstavlja pravni standard, katerega vsebino je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru je za prostorsko kompleksnost bistvenega pomena namen uporabe kompleksa, to je javno smučišče. V zvezi z ureditvijo in obratovanjem smučišč pa predpisi upravljalcu oziroma lastniku nalagajo številne obveznosti, vse te okoliščine pa so pomembne pri razlagi navedenega pravnega standarda, česar pa tožena stranka ni ugotavljala.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Ljubljana št. ... z dne 21. 1. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva AA za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 11. 7. 2002. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopni organ naložil Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in AAA, d. d., A, da sta dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe vrniti upravičencu BB (prej CC) v last ter skrbniku v začasno upravljanje parcelo št. 1339/1 vl. št. 741 k. o. R v deležu 9800/49076 - tin, parcelo št. 1329 vl. št. 739 v deležu 800/13076 - tin in parcelo št. 1330 v deležu 400/70946 - tin. Prav tako je bilo odločeno, da se upravičencu določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 488,98 DEM, za podržavljeno nepremičnino v k. o. R, vl. št. 63, del parcelne št. 450 v izmeri 874 m2. Tožena stranka je ugotovila, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe upravnega postopka, pravilno uporabil materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje zadeve. Po mnenju tožene stranke je napačno stališče tožeče stranke, da naj bi 18. in 20. člen Zakona o športu v povezavi s Sklepom o določitvi javnih športnih objektov in upravljalcev v Mestni občini Maribor (MUV, št. 14/98, 29/99 in 10/2000) ter opredelitev smučišč na B v prostorskih planih, predstavljale oviro za vrnitev. Pri tem se upravni organ prve stopnje pravilno opira na mnenje Ustavnega sodišča RS, iz katerega izhaja, da bi se lahko upoštevale samo ovire, ki jih določa Zakon o denacionalizaciji. Zakon o športu, ki je bil časovno sprejet po Zakonu o denacionalizaciji, zato ne more določati ovir za vrnitev in nima vpliva na pravni položaj upravičencev v postopkih vračanja, in zato sprememba pravne narave stvari, ki izhaja iz tega zakona tudi ne more biti ovira za vračanje podržavljenega premoženja v naravi. Ker bo navedeni del parcel tudi po vrnitvi upravičencu, še naprej predstavljal smučišče, se je kot takšno opredeljeno v prostorskih aktih in zakonu o športu, se z vrnitvijo ne bo okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da parcel naj ne bi bilo mogoče vrniti, ker se na njih nahajajo infrastrukturni objekti - nadzemna razsvetljava, objekti za zasneževanje smučišča, kanalizacija in telekomunikacijski vodi, saj so bile navedene naprave napeljane v letu 2000 - 2001, torej sedem let po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Z vrnitvijo zemljišč se ne vračajo infrastrukturne naprave, kot to zmotno meni tožeča stranka. Navedene naprave namreč ne predstavljajo objekta, saj zanje tudi ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Zgolj sprememba katastrske kulture iz gozda v pašnik pa tudi ne predstavlja bistvenega povečanja vrednosti nepremičnin. Vrednostno in v naravi se vrača izključno samo zemljišče brez kakršnihkoli objektov in naprav, ki so napeljana vzdolž smučišč. Ni pa mogoče vrniti v narave parc. št. 1337, pripisane vl. št. 741, ker je na njej v celoti zgrajena smučarska vlečnica, ki ni v lasti upravičenca ter parc. št. 1338, ki v naravi predstavlja zazidano stavbno zemljišče s stavbo v lasti tožeče stranke (drugi odstavek 32. člena ZDen).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka brez kakršnekoli obrazložitve določila za zavezanca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in ne tožeče stranke ne glede na določilo 51. člena ZDen. Dejstvo je, da so se vsa obravnavana zemljišča kot smučišča z infrastrukturnimi objekti v skladu z Zakonom o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Uradni list SRS, št. 16/77) še pred uveljavitvijo Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98) uporabljala kot javno dobro oziroma so bila v splošni rabi, katerih upravljalec je bil in tudi ostal Smučarski klub BBB. Zato zavezanec za vrnitev tega premoženja nikakor ne more biti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Prav tako je bilo toženi stranki znano, kar izhaja tudi iz dopisa o opredelitvi zemljišč na B v prostorskih planih za območje Mestne občine A, da je celotno območje opredeljeno kot območje rekreacije in turizma. Nadalje tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni zavzela stališča glede pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, temveč zgolj povzema ugotovitve upravnega organa prve stopnje, da med strankama ni sporno, da smučišče dejansko ni javno dobro, čeprav je v zemljiški knjigi za eno od parcel vpisana družbena lastnina v splošni rabi. Navedeno ne vzdrži, saj je to dejstvo med strankami bilo sporno skozi ves postopek. Upravni organ prve stopnje in tudi tožena stranka sta prezrla, da se nepremičnina uporablja v javno dobro, da je dostopna pod enakimi pogoji za vse v skladu z načelom uporabe javnega dobra oziroma splošne rabe ter je kot taka izvzeta iz pravnega prometa. Da gre za javno dobro (splošno rabo) izhaja iz 1. člena ZVJS, ki določa, da so javna smučišča posebej urejene površine za rekreativno in športno smučanje občanov, ki obratujejo trajno in so pod enakimi pogoji dostopna vsakomur. To nedvomno parcelne št. 1339/1, 1329 in 1330, na katerih so urejene površine za smučanje, so. Glede na navedeno je zato upravni organ prve stopnje oziroma tožena stranka zavzela napačen sklep, da v obravnavanem primeru ne gre za javno dobro oziroma za nepremičnine, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma, da na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Pri tem je organ prve stopnje napačno interpretiral stališče tožeče stranke, ki je tekom denacionalizacijskega postopka samo navajala predvsem 20. člen Zakona o športu ter Sklep o določitvi javnih športnih objektov in upravljalcev v Mestni občini Maribor z namenom razjasnitve, da se obravnavane nepremičnine opredeljene sedaj kot javni športni objekti morajo uporabljati v javno dobro in za namen za katerega se bile zgrajene in urejene. Tožena stranka pa je ugotovitve prvostopnega organa le povzela, brez da bi obrazložila pritožbene razloge tožeče stranke. Oba organa sta spregledala dejansko pravno podlago za opredelitev dosedanje namembnosti nepremičnin - javnih smučišč, katero je določil že ZVJS, na katerega je tožeča stranka opozarjala že v postopku. Da je zavzeto stališče tožeče stranke bilo pravilno, potrjuje tudi kasnejši predpis, to je Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02), ki v 2. členu opredeljuje pojem grajenega javnega dobra, za katerega pravi, da so to zemljišča namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis izdan na podlagi zakona in na njih zgrajeni objekti, če so namenjeni splošni rabi. 211. člen Zakona o gradivi objektov pa eksplicitno našteva predpise, ki urejajo grajeno javno dobro, med drugim tudi navedeni Zakon o varnosti na javnih smučiščih, ki je veljal že pred ZDen. Pri neupoštevanju pritožbenih razlogov pa je tožena stranka glede vračila parcel v naravi prezrla tudi predložene dokaze tožeče stranke, da se na predmetnih parcelah nahajajo ne samo smučišča, temveč da po njih potekajo tudi trase sedežnic "P", "R" ter vlečnice "H" za katere so bila izdana ustrezna dovoljenja in da so tako ovire za vračilo predmetnih parcel bile podane ne samo po omenjeni 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ampak tudi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Nadalje tudi opozarja, da tožena stranka ni upoštevala pritožbenega razloga tožeče stranke glede okrnjene prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnine, ki ima pravno podlago v 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Navedeno dejstvo je presojala zgolj z vidika konkretnega denacionalizacijskega zahtevka in ne z vidika okrnitve in uporabe prostora kot celote, na kar je ves čas postopka opozarjala tožeča stranka, sklicujoč se pri tem na predložene dokaze in sicer prostorske akte skupaj z opredelitvijo smučišč na B (skupaj z orto - foto načrtom kompleksa smučišč in objektov) ter omenjenimi dovoljenji za sedežnici in vlečnico. Nadalje tožeča stranka tudi ne sprejema argumentov upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da se z vrnitvijo zemljišča ne vrača infrastrukturne naprave, za katere je nesporno, da se nahajajo na predmetnih nepremičninah in da torej ne predstavljajo objektov ker zanje ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka v postopku denacionalizacije predmetnih nepremičnin res ni predložila dokazov za gradnjo vodovoda, električnih kablov visoke napetosti in drugega, temveč je samo predložila dovoljenja za izgradnjo omenjenih sedežnic in vlečnic, ki jih ni zgradil upravičenec. Tako ni dvoma, da tožeča stranka ni ugotovila dejanskega stanja in upoštevala ponujenih dokazov. V zvezi z vprašanjem večvrednosti obravnavanih nepremičnin zaradi na njih zgrajenih infrastrukturnih objektov in naprav, je ostalo dejansko stanje neraziskano. Upravni organ se je zadovoljil le z dejstvom, da sprememba katastrske kulture iz gozda v pašnik ne predstavlja bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine, pri čemer ni upošteval določbe 44. člena ZDen ob že povedani povezanosti smučišč z navedenimi objekti. Nesporno bi namreč z vračilom navedenih nepremičnin bili vrnjeni upravičencu tudi infrastrukturni objekti in naprave, saj drugačne razlage v izpodbijani odločbi ni najti. Navedeno pa pomeni, da bi upravičenec, kateremu bi bile obravnavane nepremičnine vrnjene v last, bil obogaten brez pravnega naslova na škodo tožeče stranke. Na podlagi vsega navedenega zato tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

AA se kot prizadeta stranka (pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca) v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podala v upravnem postopku, zlasti na navedbe v dopisih upravnemu organu prve stopnje z dne 3. 10. 2001 in 23. 8. 2002. Nadalje navaja tudi, da sklicevanje tožeče stranke na Zakon o javnih smučiščih iz leta 1977 za odločitev v obravnavani denacionalizacijski zadevi ni ustrezna pravna podlaga, glede na to, da so bile sporne parcele v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka opredeljene kot drugo kmetijsko zemljišče in šele v letu 1996 in 2001 z akti tožeče stranke opredeljene kot stavbni zemljišči - smučarske proge oziroma kot območje smučišč in žičniških naprav. Tožeča stranka se je tekom upravnega postopka sklicevala tudi na to, da naj bi sporne parcele postale njena last na podlagi Zakona o javnih skladih in Zakona o športu. Na zmotnost takega stališča pa je prizadeta stranka opozorila že v svojem dopisu z dne 3. 10. 2001, v katerem je navedla, da navedeni predpis ne more predstavljati pravne podlage za prehod lastninske pravice na tožečo stranko iz razloga, ker sporne parcele niso nezazidano stavbno zemljišče temveč drugo kmetijsko zemljišče in torej 57. člen Zakona o javnih skladih ni pravno relevanten v tem primeru. Prehod lastninske pravice na spornih parcelah po zakonu o športu pa ni mogoč zaradi tega, ker je treba denacionalizacijski zahtevek stranke obravnavati kot oviro v smislu drugega odstavka 64. člena Zakona o športu, ki onemogoča prehod lastninske pravice na športnih objektih občinskega pomena na lokalno skupnost. Nesporno je tudi, da tožeča stranka kljub dejstvu, da je bila seznanjena z denacionalizacijskih zahtevkom, z dopolnilno odločbo z dne 14. 8. 1998 opredelila sporne parcele za javni športni objekt, čeprav za to ni imela pravne podlage. Prizadeta stranka šteje, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pravilno opredeljen kot zavezanec za vračilo spornih parcel, saj je v zemljiški knjigi pri spornih parcelah bil vpisan kot imetnik pravice uporabe. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini sprejet v letu 1997 pa v 3. členu določa, da imetniki pravice uporabe postanejo lastniki nepremičnin, pri čemer bi moral biti vpis v zemljiški knjigi izveden po uradni dolžnosti. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da naj bi bile sporne parcele z Zakonom o varnosti na javnih smučiščih opredeljene kot javno dobro, pa prizadeta stranka opozarja na nasprotja v izvajanjih tožeče stranke. V tem upravnem sporu trdi, da naj bi bile sporne parcele javno dobro na podlagi ZVJS, v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je navajala, da je s svojimi prostorskimi akti sporne parcele šele v letu 1996 oziroma 2001 opredelila kot stavbni zemljišči - smučarske proge oziroma območje smučišč in žičniških naprav. To jasno izhaja iz že citiranega urbanističnega mnenja. Če bi bile sporne parcele res javno dobro na podlagi ZVJS, ni logično, da so bili v prostorskih aktih tožeče stranke do leta 1996 opredeljene kot drugo kmetijsko zemljišče. Navedeno pomeni, da so bile sporne parcele ob vložitvi denacionalizacijskega zahtevka opredeljene kot kmetijsko zemljišče, glede na dejansko stanje v zemljiški knjigi pa ni dvoma, da je zavezance za vračilo teh parcel Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in ne tožeča stranka. Prizadeta stranka se v celoti strinja tudi z razlogovanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi glede domnevnih ovir za vračilo v naravi, ker naj bi se na spornih parcelah nahajale infrastrukturne naprave. Le-te so bile, neoziraje se na denacionalizacijski zahtevek, napeljane na spornih parcelah sedem let po vložitvi denacionalizacijskega zahtevka. To pomeni, da to dejstvo nikakor ni pravno upoštevno kot ovira v naravi. Na podlagi navedenega prizadeta stranka sodišče predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži vračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da parcele št. 1339/1, 1329 in 1330 k. o. R predstavljajo v zimskem času smučišče, sporno pa je vprašanje ali je navedene parcele mogoče vrniti v naravi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sprejela pravno stališče, da niso podane ovire za vrnitev zemljišč, po katerih potekajo smučarske proge, ker ne gre za zazidano stavbno zemljišče v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00). Prav tako po njenem mnenju niso podane ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker je namembnost smučišča opredeljena v prostorskih aktih in Zakonu o športu, zato se z vrnitvijo v naravi ne bo okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe nepremičnine.

Po presoji sodišča je za odločanje v tej zadevi bistveno vprašanje ali so navedene parcele del kompleksa smučišč. Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine. Tožena stranka je pri uporabi te določbe izhajala iz določbe 18. in 20. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98) ter iz Sklepa o določitvi javnih športnih objektov in upravljalcev v Mestni občini Maribor (MUV, št. 14/98, 29/99, 10/2000). Po njenem mnenju zakon, ki je bil časovno sprejet po ZDen, ne more določati ovir za vrnitev in nima vpliva na pravni položaj upravičencev v postopkih vračanja. Navedeno pravno stališče je pravilno, ker je ovire za vračanje premoženja določil ZDen in jih tudi časovno vezal na tiste razmere, ki so obstajale v času uveljavitve ZDen. Vendar navedeni predpis (Zakon o športu), ki v citiranem 18. in 20. členu ureja vprašanje lastninjenja športnih objektov, za presojo ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen niti ni pravno relevanten. Vprašanje prostorskega kompleksa oziroma namena izrabe prostora je dejansko vprašanje. Tožeča stranka pa je v postopku zatrjevala, da so navedene parcele po prostorskih sestavinah Dolgoročnega plana mesta Maribor za obdobje 1986 do 2000 in po dopolnitvah navedenega dolgoročnega plana smučišča in da so del smučarskega kompleksa na B. Navedeni prostorski akti torej kažejo na to, da so bile že ob uveljavitvi ZDen sporne parcele namenjene za smučišče ter so glede na svojo funkcijo predstavljale del širšega kompleksa smučišč. Teh okoliščin pa upravni organ v postopku ni ugotavljal. Nadalje je za obstoj ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen relevantno tudi vprašanje, ali vrnitev v naravi pomeni bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe. Bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti predstavlja pravni standard, katerega vsebino je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru je za prostorsko kompleksnost bistvenega pomena namen uporabe kompleksa, to je javno smučišče. V zvezi z ureditvijo in obratovanjem smučišč pa predpisi upravljalcu oziroma lastniku nalagajo številne obveznosti od urejanja, vzdrževanja, zaščite, zagotavljanje varnosti in podobno, zato so vse omenjene okoliščine pomembne pri razlagi navedenega pravnega standarda - bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti. Tožena stranka pa tudi teh okoliščin ni ugotavljala, temveč je le navajala, da se zaradi spremembe lastnika ne bo spremenil namen rabe zemljišč, ker je raba opredeljena v prostorskih aktih. Tožena stranka v bistvu pritrjuje okoliščini, da gre za prostorski kompleks, opredeljen v prostorskih aktih, pri čemer pa po presoji sodišča sprememba lastnika dela zemljišč v kompleksu lahko bistveno vpliva na okrnitev prostorske kompleksnosti. V takšnih primerih pa ni mogoče vrniti nepremičnine niti v last in posest niti vzpostaviti samo lastninske pravice.

V zvezi z tožbenim ugovorom, ki ga je uveljavljala tožeča stranka tudi v pritožbi glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, sodišče ugotavlja, da je iz delnih zemljiškoknjižnih izpiskov z dne 20. 5. 1992 razvidno, da so zemljišča parc. št. 1339/1 vpisano v vl. št. 741 in parc. št. 1330 in 1329 vpisano v z.k. vl. 739 vse k. o. R vpisana kot pašnik smučarska proga in da je v B listu navedenih zemljiškoknjižnih izpiskov za to zemljišče vknjižena družbena lastnina v splošni rabi. V zvezi z navedenim sodišče pripominja, da je bil pojem "dobrine v splošni rabi" in še pred njim "splošno ljudsko premoženje v splošni rabi" v uporabi vse do sprejema Ustave RS iz leta 1991, ko je bil vpeljan pojem javno dobro, katerega definicijo je najti šele v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002). Osnovna značilnost javnega dobra kot tudi prej uporabljenega pojma dobrine v splošni rabi je, da je pod enakimi pogoji dostopno vsem. Zakon o združenem delu je v določbi 206. člena določil, da dobrin v splošni rabi ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine, vsebinsko enako določbo, v prometu niso nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere tako določa zakon in drugi predpisi na podlagi zakona, pa je imel v določbi drugega odstavka 3. člena tudi Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). Ker so posamezne vrste dobrin v splošni rabi urejali specialni zakoni, ki so jim določali status dobrin na splošni rabi, je v konkretnem primeru potrebno pri opredelitvi statusa smučišč izhajati iz določbe 1. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Uradni list SRS, št. 16/77), ki opredeljuje javna smučišča kot posebej urejene površine za rekreativno in športno smučanje občanov, ki obratujejo trajno in so pod enakimi pogoji dostopna vsakomur. Iz navedenega zakona torej izhaja, da so smučišča dobrine v splošni rabi, torej javno dobro, vendar navedeni zakon ne omejuje pravnega prometa na tako opredeljenih smučiščih oziroma ne določa, da na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Glede na navedeno, zato po presoji sodišče tožeča stranka s tožbenim ugovorom, ki uveljavlja oviro za vračanje nepremičnin v naravi na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ne more uspeti, zato ga je sodišče zavrnilo kot neutemeljenega.

V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da za sporne parcele niso podane ovire za vrnitev zemljišč, ker ne gre za zazidano stavbno zemljišče v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen, pa glede na pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče v tej sodbi, za nadaljnji postopek ugotavljanje dejanskega stanja v smislu pozidanosti zemljišča pred oziroma po vložitvi denacionalizacijskega zahtevka, niti ni več relevantno.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V ponovljenem postopku bo tožena stranka dopolnila dokazni postopek glede vprašanja bistvene okrnjenosti prostorskega kompleksa ter nato ponovno odločila o zahtevku tožeče stranke, upoštevaje pravno stališče sodišča glede vprašanja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. Po določbi 23. člena ZUS v primeru, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavanem primeru sodišče presojalo zakonitosti izpodbijane odločbe, je odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe.