Jedro

V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe.

Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja.

Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“ ali „do določenega datuma, kasnejša izpolnitev ne pride v poštev“.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se: - v 1. točki in v prvi alineji 5. točke izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, - v drugi in tretji alineji 5. točke izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi in tretjetoženi stranki pravdne stroške v višini 2.495,00 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti drugotoženi in tretjetoženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 448,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je: prvotožena stranka dolžna v 15 dneh plačati znesek 5.004,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.583,89 EUR od 05. 01. 2002 do plačila in od zneska 420,63 EUR od dne 14. 03. 2002 dalje do plačila (1. točka izreka), drugotožena stranka dolžna v 15 dneh plačati znesek 5.225,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 01. 2002 dalje do plačila (2. točka izreka), tretjetožena stranka dolžna v 15 dneh plačati znesek 2.239,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 01. 2002 dalje do plačila (3. točka izreka).

Nadalje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, da so tožene stranke dolžne nerazdelno tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka). Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati prvotoženi stranki 483,66 EUR, drugotoženi stranki 1.863,54 EUR in tretjetoženi stranki 1.525,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženim strankam pa naloži nerazdelno v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Drugotožena in tretjetožena stranka sta na pritožbo odgovorili in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

O delu sodbe, ki se nanaša na prvotoženo stranko V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj prvotožena stranka, pravna oseba S., d.o.o., v sodni register ni več redno vpisana. Iz sodnega registra je bila izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Srg 2008/41676 z dne 18. 12. 2008. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe, obravnave in sodbe. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP). Pravdna stranka je lahko poleg izjem po drugem in tretjem odstavku 76. člena ZPP, vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Pravna oseba obdrži svojo sposobnost biti stranka vse do prenehanja. V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe.

Kot je bilo navedeno, je prvotožena stranka, ki je bila pravna oseba, med postopkom prenehala obstajati na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Srg 2008/41676 z dne 18. 12. 2008 (427. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Po določbi 3. točke 1. odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje. To pomeni, da je zaradi prenehanja obstoja prvotožene stranke nastopila prekinitev postopka po samem zakonu; sodišče prve stopnje naj po navodilu pritožbenega sodišča izda deklaratoren sklep o prekinitvi postopka. Tako prekinjen postopek pa se glede na določila 1. odstavka 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga pravni naslednik pravne osebe prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Ker so družbeniki univerzalni pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe, vstopijo v vse njene pravice in obveznosti. Skladno s 6. odstavkom 442. člena ZFPPIPP velja, da če je pravna oseba ob njenem prenehanju (z izbrisom iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP) imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v 1. točki izreka in v prvi alineji 5. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. odstavek 354. člena ZPP).

O delu sodbe, ki se nanaša na drugotoženo in tretjetoženo stranko Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni namreč, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je do zaključka, da so tožene stranke opravile storitve, ki so se jih s pogodbami zavezale opraviti, prišlo, ne da bi tožene stranke dokumentacijo, ki bi izkazovala, da so bile njihove storitve po pogodbah dejansko opravljene, v predmetnem postopku sploh predložile. Po mnenju tožeče stranke se izpolnitve toženih strank v predmetni zadevi po naravi stvari opravijo s predložitvijo listin, česar pa tožene stranke tudi na izrecen poziv tožeče stranke niso storile.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bilo njeno delo po pogodbi v celoti opravljeno, res ni predložila. Projektna dokumentacija, ki se jo je drugotožena stranka s pogodbo št.: 14/2001 (priloga B2 k spisu, opr. št. VIII Pg 49/2007) zavezala izdelati, naj bi vsebovala načrt gradbenih konstrukcij, ki naj bi obsegal tako fazo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja kot tudi fazo projekta za izvedbo. Tekom postopka na prvi stopnji je drugotožena stranka v spis, opr. št. VIII Pg 433/2004 (priloga B7-b) vložila načrt gradbenih konstrukcij za fazo idejnega projekta. Drugotožena stranka s strani tožeče stranke ni prejela potrjenega projekta arhitekture, na podlagi katerega bi lahko izdelala „celotni“ načrt gradbenih konstrukcij za fazo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja kot tudi kasneje za fazo projekta za izvedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da drugotožena stranka po pogodbi dogovorjene projektne dokumentacije, iz razlogov na strani tožeče stranke, ni mogla izdelati v celoti (dokončati), in je kot take tudi ne predložiti tožeči stranki. Upoštevaje, da je drugotožena stranka že začela z vsemi fazami projektiranja (glej 14. člen Pogodbe št.: 14/2001, priloga B2 k spisu opr. št. VIII Pg 49/2007), ji je tožeča stranka za vsako že začeto fazo dolžna plačati polno ceno, čeprav faza še ni bila dokončana.

Glede obveznosti tretjetožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tretjetožena stranka s pogodbo št.: 14/2001 (priloga B2 k spisu, opr. št. VIII Pg 49/2007) zavezala izdelati pripravljalne študije s področja montažnih konstrukcij. Upoštevaje Projektno nalogo z dne 03. 12. 2001, podpisano tudi s strani tožeče stranke, je bila med strankama dogovorjena izdelava študije sistema M („Pritličje in nadstropje (stene, stropovi in strešna konstrukcija so izdelani iz lesenih križno lepljenih montažnih sten (sistem M).“; priloga B1 k spisu VIII Pg 51/2007). Tožeča stranka meni, da izdelana študija M ne predstavlja pravilne izpolnitve. Obveznost tretjetožene je bila v pripravi konkretnih podlag za konkretni projekt, predložila pa je abstraktno študijo, ki ni povezana s tem projektom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da študija predstavlja računsko podlago oziroma pomožno orodje za projektiranje lesene konstrukcije iz polizdelkov – lesenih plošč proizvajalca M. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tretjetožena stranka v njej ugotovila in primerjalno pojasnila razlike med sistemoma R in M, poleg vzorčnih računskih podlag, raznih analiz in računskih pripomočkov v obliki grafov pa je študija ponudila tudi nekatere dodatne rešitve k sistemu M v zvezi s potresno varno gradnjo. Konkretna študija obravnava lesene gradbene konstrukcije in služi kot podlaga za izdelavo projektne dokumentacije, ni pa del le-te, kot si to napačno razlaga tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tretjetožena stranka svoje delo lahko opravila neodvisno od stanja načrtov arhitekture, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi z izpolnjevanjem svojih obveznosti po pogodbi tretjetožena stranka lahko začela šele, ko bi bila dokončno potrjena idejna zasnova.

Glede izročitve predmetne študije tožeči stranki, pritožbeno sodišče sledi trditvam tretjetožene stranke in izpovedbi priče W., da je bila študija namenjena in izročena izvajalcu (projektantu), da bi le-ta lahko projektiral konstrukcijo. Ker študija ni del projektne dokumentacije, ki jo je potrebno izročiti investitorju, tožeči stranki ni bila izročena. Sam investitor pa je tudi ni zahteval. Študija pa je bila kot dokaz predložena v predmetni pravdi (priloga B7-a k spisu, opr. št. 8 Pg 433/2004).

Pritožbene trditve glede vrednosti študije so po mnenju pritožbenega sodišča presplošne in v ničemer konkretizirane, zato se v presojo le-teh ni spustilo.

Upoštevaje, da je v ZPP uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva je treba šteti za dokazana. To pomeni, da sodišče ni vezano na posebna formalna dokazna pravila. Napačno je torej stališče tožeče stranke, da bi tožene stranke izpolnitve prevzetih obveznosti v predmetni zadevi lahko dokazale le s predložitvijo listin. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da so bila dela tretjetožene in drugotožene stranke, slednje sicer ne v celoti, opravljena, oprlo na listinske dokaze in na izpovedbe zaslišanih prič W., G. ter prvotožene stranke P. Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi očitki, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se roki za izdelavo načrtov gradbenih konstrukcij podaljševali, ker tožeča stranka drugotoženi stranki ni dala na voljo vseh informacij, potrebnih za izdelavo teh načrtov. Hkrati pa je ugotovilo, da je drugotožena stranka že začela izdelovati vse faze načrta, česar po mnenju tožeče stranke ne bi mogla, če ji tožeča stranka ne bi dala na voljo vseh informacij, potrebnih za izdelavo načrtov. Pritožbeno sodišče meni, da je drugotožena stranka kljub pomanjkanju določenih informacij, potrebnih za izdelavo načrtov gradbenih konstrukcij, z izdelovanjem le-teh za več faz (PGD in PZI) lahko začela, le zaključiti jih ni mogla. Tožeča stranka pa tekom postopka na prvi stopnji ni niti zatrjevala niti dokazala, da so informacije, s katerimi drugotožena stranka ni razpolagala, za izdelavo načrtov gradbenih konstrukcij ključnega pomena, natančneje, da brez teh informacij/podatkov drugotožena stranka z izdelavo načrtov za posamezne faze ne bi mogla začeti.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je bilo glede sprememb projektne naloge dejansko stanje napačno ugotovljeno. Kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, je sama imela od vsega začetka jasno definirane želje, tožene stranke pa ji niso uspele zagotoviti idejne zasnove, ki bi jo tožeča stranka kot naročnik dokončno potrdila. Tožene stranke bi z izpolnjevanjem svojih obveznosti po pogodbi lahko začele šele, ko bi tožeča in arhitekt dogovorila dokončno idejno zasnovo. Ker pa ta ni bila potrjena, je pojmovno nemogoče, da bi tožene stranke začele z izpolnjevanjem svojih obveznosti.

Tožeča stranka skozi celotno pritožbo trdi, da idejna zasnova s strani naročnika ni bila dokončno potrjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pa pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da iz trditev tožeče stranke v vlogi z dne 08. 03. 2007 (list. št. 24) izhaja, da je bila tožeča stranka prisiljena angažirati novega projektanta, družbo A., d.o.o., ki pri izdelavi projekta ni mogla uporabiti ničesar od dela, ki ga je opravila prvotožena stranka, saj le-to ni predstavljalo arhitekturnega projekta, ampak le idejno zasnovo. Zaradi tega, ker je obstajala le idejna zasnova zgradbe, ne pa tudi v detajle definiran arhitekturni projekt, ostale tožene stranke sploh niso mogle opraviti svojega dela, ker ga ni možno izvesti, dokler je bila zgradba le v obliki idejne zasnove. Iz teh trditev tožeče stranke je celo razbrati, da je tožeča stranka z idejno zasnovo toženih strank soglašala.

Pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na določbo 3. odstavka 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Projektna naloga, ki je sicer dopuščala določene spremembe, je bila med strankami dogovorjena dne 03. 12. 2001 (priloga B1 k spisu VIII Pg 51/2007). Dne 12. 03. 2002 je bila s Spremembo projektne naloge (priloga B8 k spisu VIII 433/2004) med drugim dogovorjena sprememba namembnosti, in sicer iz stanovanjskega v stanovanjsko-poslovni objekt, povečana je bila skupna neto površina itd. Dne 17. 06. 2002 pa je bila z Drugo spremembo projektne naloge (priloga B8 k spisu VIII 433/2004) dogovorjena sprememba gradbenega materiala, in sicer pritličje, nadstropje in ravna streha s pisarnami naj bi bili izdelani v armiranem betonu in opečnem modularcu, ne pa iz lesenih križno lepljenih montažnih sten (sistem Merk) kot je bilo prvotno dogovorjeno. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka sprva sploh ni imela jasnih želja o tem, kakšno hišo sploh hoče. Posledično je bila projektna naloga na njeno iniciativo tudi večkrat spremenjena. S takšnim ravnanjem je tožeča stranka (naročnik) preprečila izpolnitev obveznosti drugotožene stranke, ki se jo je le-ta s podjemno pogodbo zavezala opraviti. Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja (3. odstavek 607. člena ZOR).

Glede plačila avansa tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, češ da je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 211. člena ZOR. Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno svojo odločitev oprlo na določbo 648. člena ZOR, ki določa, da lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, pogodbo razdre kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru prevzemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Iz trditev drugotožene stranke in izpovedbe priče W. izhaja, da je bila vrednost opravljenih del drugotožene stranke zagotovo večja, kot je bila zaračunana tožeči stranki na podlagi vtoževanega računa. S tem je drugotožena stranka trditveno in dokazno breme, da je drugotožena stranka upravičena le do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, prevalila na tožečo stranko. Slednja pa temu ni zadostila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki zavrnilo, pravilna. Glede tretjetožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tretjetožena stranka svojo obveznost po pogodbi v celoti izpolnila in ji je tožeča stranka dolžna v celoti plačati pogodbeno dogovorjen znesek.

Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da je bilo dejansko stanje glede odpovedi pogodbe drugotoženi in tretjetoženi stranki napačno ugotovljeno. Trditveno in dokazno breme glede odpovedi pogodbe je bilo na tožeči stranki, ki pa mu ni zadostila. Pritožnik sicer navaja, da je bila odpoved posredovana G, ki mu je bilo naročeno, da o odpovedi obvesti tudi ostale. Da je to res storil, tožeča stranka niti ne trdi, še manj pa dokaže. Pritožbene trditve o sestankih W. z J. pomenijo nedovoljene pritožbene novote, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Res je, da je J. o teh sestankih izpovedal na glavni obravnavi, vendar pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bil rok izpolnitve v pogodbi št.: 14/2001 le okvirno opredeljen in ga kot takega ni mogoče šteti za bistveno sestavino pogodbe. Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe (125. člen ZOR), bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“ ali „do določenega datuma, kasnejša izpolnitev ne pride v poštev“. Prav tako lahko določene vrste vzporednih dogovorov kažejo, da je izpolnitev v kasnejšem času, kot je bil določen s pogodbo, za stranko še zmeraj sprejemljiva (povzeto po Juhart, M.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 568 - 569). Prav tak dogovor pa je določen v 3. členu pogodbe št.: 14/2001, ki v taksativno določenih primerih določa celo možnost podaljšanja pogodbenih rokov.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje, če je že, po njenem mnenju sicer napačno, ugotovilo, da rok ni bistvena sestavina pogodbe, moralo uporabiti 127. člen ZOR. Le-ta določa, da upnik lahko razdre pogodbo, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Upoštevaje, da je nezmožnost toženčeve izpolnitve pogodbene obveznosti posledica tožnikovega ravnanja, določba 127. člena ZOR pa predvideva, da je razlog za zamudo na strani dolžnika, pritožbeno sodišče sodi, da v obravnavanem primeru te določbe sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo.

Glede neuporabnosti izdelanih načrtov pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje. Na pritožbene trditve, da lesena hiša med strankama ni bila dogovorjena in da je bilo v projektni nalogi izrecno navedeno, da je možna zidana konstrukcija, pritožbeno sodišče odgovarja, da v kolikor med drugotoženo in tretjetoženo ter tožečo stranko prvotno ne bi bila dogovorjena lesena konstrukcija, bi bilo naročilo izdelave pripravljalne študije s področja montažnih konstrukcij (iz projektne naloge izhaja, da je bil dogovorjen sistem M; priloga B1 k spisu opr. št. VIII Pg 51/2007), ki se ga je zavezala opraviti tretjetožena stranka, povsem brezpredmetno. Tudi razlogi izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka sprva želela leseno hišo, kasneje pa se je odločila za zidano hišo, ker bi lesena morala deloma vsebovati tudi jekleno konstrukcijo, so jasni in razumljivi. Novemu projektantu pa je tožeča stranka naročila izdelavo hiše iz „siporeksa“. Iz navedenega sledi, da je presoja sodišča, ki je odločilo, da so bili razlogi za neuporabnost načrtov izdelanih s strani toženih strank na tožeči stranki, ki je spreminjala svoje želje glede gradbenega materiala, pravilna.

O delu sodbe, ki se nanaša na pravdne stroške Tožeča stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da odvetniku toženih strank, ki je bil ena in ista oseba, za zastopanje več strank pri opravi pravdnih dejanj ne pripada polna nagrada za vsako stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred združitvijo pravd, to je do vključno prvega naroka za glavno obravnavo, odvetnik drugotoženo oziroma tretjetoženo stranko zastopal v dveh samostojnih ločenih pravdnih postopkih, zato mu v tem delu pripada nagrada za vsak postopek posebej. Od sestave druge pripravljalne vloge dalje, četudi je le-ta v predmetni spis vložena za vsako stranko posebej, pa pritožbeno sodišče sodi, da je potrebno pri odmeri nagrade upoštevati 9. člen Odvetniške tarife in vrednost odvetniške storitve povečati za 10%. Navedeno je torej narekovalo spremembo odločitve o pravdnih stroških. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke. Drugotoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (400 točk), za sestavo prve pripravljalne vloge (400 točk), za zastopanje na naroku dne 08. 03. 2007 (100 točk) in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (400 točk). Tretjetoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (300 točk), za sestavo prve pripravljalne vloge (300 točk), za zastopanje na naroku dne 08. 03. 2007 (75 točk) in za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (300 točk). Drugotoženi in tretjetoženi stranki je pritožbeno sodišče nadalje priznalo še stroške za sestavo druge pripravljalne vloge (330 točk), za zastopanje na naroku 15. 11. 2007 (220 točk), za trajanje naroka (330 točk), za zastopanje na naroku 11. 09. 2008 (220 točk), za trajanje naroka (220 točk), za zastopanje na naroku 15. 01. 2009 (220 točk), za trajanje naroka (220 točk), za zastopanje na naroku 12. 03. 2009 (220 točk), za trajanje naroka (220 točk), ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „končno poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena OT. Drugotoženi in tretjetoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške v skupni višini 4.475 odvetniških točk. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (25,13 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu drugo- in tretjetožene stranke 2.495,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi navedenega je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na drugotoženo in tretjetoženo stranko, delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. alineji 5. točke izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje 1. točke izreka te odločbe (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le z neznatnim delom zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi in tretjetoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (687,5 točk), ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „končno poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v 3. odstavku 13. člena OT. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (6,31 EUR) ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu 386,25 EUR. Skupaj s takso za odgovor na pritožbo v višini 62,35 EUR znašajo stroški odgovora na pritožbo drugotožene in tretjetožene stranke 448,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.