Jedro

V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi. Popravni sklep lahko sodišče izda kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank.

Izrek

Ugovor in pritožba se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 33.630,00 SIT v roku osmih dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje tega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16.11.1999 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 700/97 z dne 6.5.1999 - zaradi izterjave 308.843,40 SIT s pripadki. Z izpodbijanim sklepom z dne 4.2.2000 je sodišče popravilo očitno napako pri izdelavi prepisa sklepa o izvršbi z dne 16.11.1999 glede odločitve o upnikovih stroških.

Dolžnik je zoper sklep o izvršbi pravočasno ugovarjal in med drugim navedel, da je upnik zamudil rok za vložitev predloga za izvršbo, da je specifikacija izračuna dolga nekompetentna in nezakonita, da je sodišče kršilo določbe Ustave Republike Slovenije, Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), da so upnikovi stroški napačno izračunani ter da bi blokada njegovega žiro računa pomenila kaznivo dejanje.

Dolžnikov ugovor je bil vročen upniku, ki je nanj odgovoril, da so vse dolžnikove navedbe v celoti pravno zmotne in nepravilne.

Priglasil je stroške odgovora na ugovor.

V pritožbi zoper popravni sklep dolžnik navaja, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ne predvideva ustanovitve sodnega depozita, za blokado žiro računa pa je potrebno izreči začasno odredbo. Sodišče s popravnim sklepom ni odločilo o odpravi blokade žiro računa ter odpravi sodnega depozita. Pritožniku ni bilo omogočeno, da bi z zaslišanjem strank dokazal resnico v tem postopku, brez zaslišanja strank ni mogoče izdati sodbe ali sklepa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. ZIZ in ga je po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor in pritožba nista utemeljena.

1) K UGOVORU: Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljen.

Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da je dolžnik dolžan zatrjevati in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ.

Napačno je dolžnikovo zatrjevanje, da je upnik zamudil rok za vložitev izvršilnega predloga, ki naj bi znašal trideset dni. Upnik v tem postopku izterjuje terjatev, ki je bila dne 6.5.1999 ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, za izterjavo takšnih terjatev pa zastaralni rok znaša deset let (1. odst. 379. čl. ZOR) in je začel teči po izteku v sodbi določenega osemdnevnega paricijskega roka (prim. 1. odst. 361. čl. ZOR), ki je začel teči prvi dan po vročitvi sodbe dolžniku (3. odst. 313. čl. ZPP).

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo ugovorne navedbe, da bi morala izračun specifikacije dolga (dolžnik niti ne pojasni, kaj s tem pravzaprav misli) izdelati uradna oseba Ljubljanske banke ali sodni izvedenec, saj za kaj takega ni podlage v nobenem veljavnem predpisu. V kolikor dolžnik smatra, da upnikov izračun zamudnih obresti ni pravilen, bi moral konkretizirano ugovarjati posameznim postavkam izračuna, s povsem pavšalno, nedoločno in neizkazano trditvijo, da je izračun dolga "nekompetenten", pa dolžnik ne more utemeljeno ugovarjati sklepu o izvršbi v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker je bila dolžniku s sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavani izvršilni zadevi, naložena izpolnitev denarne obveznosti, z izpolnitvijo katere je dolžnik v zamudi, dolguje tudi zakonite zamudne obresti (1. odst. 277. čl. ZOR), katerih višina je določena z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS št. 45/95).

V zvezi z dolžnikovimi obširnimi izvajanji o blokadi žiro računa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na sredstva na dolžnikovih žiro računih v skladu z določili 143. do 151. čl. ZIZ. Izvršba se lahko začne opravljati še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (1. odst. 46. čl. ZIZ). Ker se zadevni izvršilni postopek vodi na podlagi izvršilnega naslova, bi glede na določila 3. odst. 46. čl. in 1. odst. 146. čl. ZIZ Agencija za plačilni promet (v nadaljevanju: APP) lahko celo izvršila prenos zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, zato je za dolžnika celo ugodneje, da je APP v smislu 1. odst. 138. čl. ZIZ zarubljena sredstva izločila in prenesla na poseben začasni račun, ki pa ga (kljub oznaki "sodni depozit" na položnicah) nikakor ni mogoče enačiti s sodnim depozitom kot načinom izpolnitve obveznosti oz. hrambe v smislu 327. čl. ZOR ter 168. do 177. čl. Zakona o nepravdnem postopku. V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi.

V zvezi z ostalimi ugovornimi navedbami sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik zgolj povzema posamezne določbe različnih zakonov oz. navaja člene zakonov in ustave, ki naj bi bili kršeni, pri čemer pa zatrjevanih kršitev sploh ne obrazloži. V kolikor dolžnik smatra, da so bila storjena določena kazniva dejanja, ima pravico, da poda ustrezne kazenske ovadbe (146. čl. Zakona o kazenskem postopku). Iz vsega povedanega sledi, da dolžnik v ugovoru ni navedel in dokazal dejstev, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ, njegova zatrjevanja pravnih kršitev pa so pravno zmotna in nepravilna, zato je njegov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ šteti za neutemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

2) K PRITOŽBI: Iz podatkov v spisu izhaja, da je prišlo do očitne pomote pri izdelavi prepisov sklepa o izvršbi (prim. izračun stroškov na list. št. 3), vsled katere je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo, da upnikovi stroški znašajo 381.000,00 SIT namesto 38.100,00 SIT. Zato je dne 4.2.2000 izdalo popravni sklep, kar lahko glede na določila 1. odst. 328. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ stori kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank (prim. 4. odst. 328. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Popravni sklep je bil vročen tudi APP, ki vodi dolžnikov račun (povratnica, pripeta k list. št. 17), zato bo pri opravljanju izvršbe upoštevan pravilni znesek izvršilnih stroškov, saj se s popravnim sklepom z dne 4.2.2000 odpravlja pomoten zapis odločitve o stroških v sklepu o izvršbi z dne 16.11.1999. Izvršilni postopek je za razliko od pravdnega praviloma pisen (prim.

1. odst. 29. čl. ZIZ), sodišče pa zasliši stranke samo v primeru, če to določa zakon (mišljen je ZIZ) ali če je to potrebno (4. odst. 29. čl. ZIZ), zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je izdalo sklep o izvršbi ter popravni sklep brez zaslišanja strank. Vse ostale pritožbene navedbe se po ugotovitvah sodišča druge stopnje ne nanašajo na popravni sklep, temveč na sklep o izvršbi, zato sodišče teh izvajanj ni posebej obravnavalo. Ker iz povedanega izhaja, da je izpodbijani popravni sklep pravilen in ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi ni uspel, upnikov odgovor na ugovor pa je bil potreben zaradi posledic upnikovega molka, predvidenih v 1. odst. 58. čl. ZIZ, je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške odgovora (5. odst. 38. čl. ZIZ), ki obsegajo stroške sestave odgovora (300 odvetniških točk po tarifni številki 21/5 Odvetniške tarife x 90,00 SIT = 27.000,00 SIT), 19%-ni DDV na opravljeno storitev (5.130,00 SIT) in stroške sodnih taks v znesku 1.500,00 SIT, skupaj 33.630,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.