Jedro

Tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku.

Drugostopenjski organ je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ organ ali UE Ptuj) sklenila, da se v en postopek združita postopka v zahtevah za odobritev pravnega posla št. 330-481/2022 z dne 25. 2. 2022 vlagatelja A., d.o.o. in št. 330-552/2022 z dne 4. 3. 2022 vlagatelja B. B., glede nakupa kmetijskega zemljišča parc. št. 111 k.o. O., ki se odslej vodita pod št. 330-552/2022 ter v nadaljevanju odločila, da se odobri pravni posel, ki sta ga na osnovi izjave o sprejemu ponudbe sklenila C. C. kot prodajalec in D. D. kot izbrani kupec, ki za ceno 3,00 EUR na m2 pridobiva lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 111 k.o. O., do celote (1. točka izreka), da se A., d.o.o. zavrne zahteva za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem parc. št. 111 k.o. O. (2. točka izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je D. D. (v nadaljevanju izbrani kupec, tudi prizadeta stranka), kot pridobitelj nepremičnine parc. št. 111 k.o. O., ki leži na območju UE Ptuj, vložil vlogo za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, ki ga je na osnovi izjave o sprejemu ponudbe sklenil s prodajalcem C.C. Vlogo za odobritev istega pravnega posla je vložila tudi tožnica, obe vlogi sta bili pravočasni. Pri presoji dopustnosti odobritve pravnega posla je prvostopenjski organ ugotovil, da je izpolnjen pogoj drugega odstavka 17.a člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je predmet prodaje po ZKZ lahko le cel lastninski ali solastninski delež kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije; da ni ovir, ki bi izhajale iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ; da je promet z nepremičnino potekal na način in pod pogoji, kot jih določa ZKZ, pri čemer so bile upoštevane določbe 20. člena ZKZ o postopku s ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in 21. člena ZKZ o sprejemu ponudbe. Ponudba je bila izobešena na oglasni deski UE Ptuj in objavljena na enotnem državnem portalu E-uprave od 13. 1. 2022 do 12. 2. 2022; da se s tem pravnim poslom fizično ne deli parcela, ki bi bila urejena s komasacijo; da je iz potrdila o namenski rabi zemljišča, ki ga je izdala Občina Kidričevo, št. 3501-167/2022 z dne 25. 4. 2022, razvidno, da je navedeno zemljišče po osnovni namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče; da se parcela nahaja v območju varovalnega pasu glavne ceste I. reda; v varovalnem območju naftovoda in prenosnega plinovoda; v vodovarstvenem območju in območju kulturne dediščine Ptuj - Rimska cesta Celeia - Poetovio (del) in v varovalnem koridorju javnega letališča Edvarda Rusjana Maribor, ter izven območja predkupne pravice občine.

3.Upravni organ si je zaradi sklicevanja na predkupno pravico po uradni dolžnosti pridobil podatke iz uradnih evidenc o nepremičnini (vpogled v zemljiško knjigo, podatke GURS in GERK evidenco, RISO) in evidence.Vlagatelje je pisno seznanil z ugotovitvami in naročil, da dostavijo morebitna dokazila, ki bi lahko vplivala na odločitev, česar pa v roku ni storil nihče. Ugotovil je še, da je prijavitelj na ponudbo D. D. lastnik cca 70 ha kmetijskih in gozdnih zemljišč in vpisan kot nosilec na KMG MID-u ... kjer ima pripisanih in izrisanih 77,52 ha gerkov, za katere uveljavlja subvencije. Z odločbo prvostopenjskega organa mu je bil tudi priznan status kmeta in je lastnik parcele, ki meji na parc. št. 111 k.o. O. Kmetovanje mu predstavlja edino in glavno dejavnost ter edini in glavni vir dohodka za preživljanje. Za tožnika je upravni organ ugotovil, da je lastnik parc. št. 222 k.o. O., s katero meji na prodajno parcelo. V času sprejema ponudbe pa je bila lastnica družba E., d.o.o., s katero meji na prodajano parcelo. Izjavo o sprejemu ponudbe in vloge za odobritev pravnega posla pa je nato podala tožnica. Iz ugotovljenega je upravni organ zaključil, da je D. D. kmet in mu kmetovanje pomeni edino in glavno dejavnost, ter edini in glavni vir dohodka za preživljanje, ob tem, da je bil tudi lastnik nepremične, ki meji na prodajano parcelo. Za tožnika pa je ugotovil, da v času sprejema ponudbe ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine in tako ni ovir pri odobritvi pravnega posla, ki bi izhajale iz 19. člena ZKZ.

4.Zoper izpodbijani akt je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ in/ali toženka) organ zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna, da je prvostopenjski organ dejansko stanje v celoti raziskal, svojo odločitev oprl na relevantne materialne predpise, vse to ustrezno utemeljil, zato naj ne bi bila podana kršitev pravil postopka, kakor tudi ne nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali nepravilno uporabljeno materialno pravo. Glede pritožničinih navedb o kršitvi 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa drugostopenjski organ odgovarja, da je pritožniku omogočil, da se izjavi o morebitnem zatipkanju prvostopenjskega organa glede navedbe parcelne številke. Pritožnica je to izkoristila in odgovorila z vlogo, naslovljeno kot dopolnitev pritožbe z dne 19. 9. 2022, v kateri pa naj ne bi podala vsebinskih navedb ali se opredelila do ugotovitev v dosedanjem postopku. Njene navedbe tako niso bile relevantne, da bi terjale drugačno odločitev drugostopenjskega organa. Drugostopenjski organ nadalje odgovarja pritožnici glede sklenitve pogodbe med prodajalcem in izbranim kupcem, ki naj ne bi bila sklenjena, da je bil skladno z zakonom pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Za odobritev je namreč bistveno, da je uspeli kupec uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš, kar je v tem upravnem postopku bilo nesporno ugotovljeno. Pritožnica je kot pravna oseba na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ šele na petem mestu, ne glede na lastništvo nepremičnine, ki meji na prodajano parcelo, kar potrjuje tudi razlaga prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Glede na navedeno je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Tožnica zoper izpodbijani akt vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi zmotne uporabe materialnopravnih pravil in zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica vztraja pri stališču, da je izpodbijani akt nezakonit, saj naj bi se postopek pred prvostopenjskim organom nanašal na drugo parcelo, kar je razvidno tudi iz obvestila št. 330-552/2022-6237-3 z dne 10. 5. 2022 (v nadaljevanju tudi obvestilo), ki ga da je prvostopenjski organ poslal tožnici pred izdajo odločbe, in kjer je že v uvodu navedeno, da se obvestilo nanaša na parc. št. 222 k.o. O. Izpodbijani akt pa je bil nato izdan za nakup kmetijskega zemljišča na parc. št. 333 k.o. O. Zaradi druge parc. št. na obvestilu je tožnica sklepala, da se obvestilo nanaša na postopek, v katerem je sama pridobila parc. št. 222 k.o. O., zato na obvestilo tudi ni odgovorila. S tem ji je pritožbeni organ kršil pravico do izjave, saj se ni mogla izreči glede pravilno ugotovljenih dejstev, na katerih je temeljil izpodbijani akt. Neutemljen naj bi bil zaključek drugostopenjskega organa, da je to napako odpravil v okviru pritožbenega postopka. Šele v tem je bila tožnica pozvana, naj se izjavi o omenjenem. Toženka pa je pri tem ni opozorila na zmotno navedeno parc. št., zato naj bi prišlo do absolutne bistvene kršitve upravnega postopka.

6.Tožnica nadalje še opozarja, da upravičenec do nakupa zemljišče pridobiva izključno z namenom, da na tem zemljišču uredi obrat za predelavo gradbenega odpada, saj je pri Agenciji RS za okolje že podal vlogo za izdajo dovoljenja. V neposredni bližini bi prav tako naj že zgradil objekt za predelavo fekalij, ki ima industrijski doseg. Iz priloženih fotografij naj bi nadalje tudi izhajalo, da niti ne gre za kmetijsko zemljišče, ampak za degradiran izkop gramozne jame. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in toženki naloži plačilo stroškov tega postopka, z izvedbo dokazov na glavni obravnavi.

7.Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da je tiskarsko napako prvostopenjskega organa, in zatrjevano dejstvo tožnice, da ni vedela za kateri postopek prodaje gre, že popravil drugostopenjski organ. Tožnico je tako z dopisom št. 33008-552/2022/2 z dne 7. 9. 2022 (v nadaljevanju tudi dopis k izjasnitvi) že pozval, da se izjavi o ugotovitvah prvostopenjskega organa, kar naj bi tožnica izkoristila in svoje navedbe podala v vlogi z dne 19. 9. 2022. Tožnica naj bi v njej zgolj ponovila svoje navedbe iz pritožbe, pri tem pa ni podala novih dejstev ali dodatnih utemeljitev. Glede navedb tožnice, da izbrani kupec pridobiva parcelo z namenom, da na njej uredi obrat za predelavo gradbenega materiala, pa odgovarja, da to ni predmet tega postopka. V zaključek toženka navede, da je v postopku sledila jasnim določbam postopka za odobritev pravnega posla in ustaljeni sodni praksi s tega področja in zavrnila vlogo. Sodišču je tako predlagala, da tožbo zavrne in razsodi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

8.Tožnica je v postopka poslala še pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2023, v kateri odgovarja toženki, da je bilo obvestila z dne 10. 5. 2022 zanjo nepomembno, saj da je vsebovalo napačno parc. št., in da je prvostopenjski organ nikdar ni izrecno obvestil o tej napaki, da naj se izjasni o dejstvih in okoliščinah v zvezi s pravo parc. št. Prvostopenjski organ je namreč tisti, ki izda meritorno odločbo in on je tudi ta, ki mora sanirati nastalo procesno napako. Nadalje se sklicuje na načelo zaslišanja, kot temeljno in ustavno varovano načelo. Slednje je pomembno tudi za upravni spor, saj se tožba vlaga zoper prvostopenjski akt in ne zoper odločitev o pritožbi. Le prvostopenjski organ ima predpisan ustrezen postopek v katerem izvede dokaze, ugotovi ustrezno dejansko stanje in omogoči strankam, da se o ugotovljenih dejstvih izjasnijo. Ker takšen postopek pred drugostopenjskim organom ni predviden, v pritožbenem postopku tega ni mogoče sanirati.

9.Tožnica je v postopku sodišču poslala še vlogo naslovljeno "Obvestilo sodišču" z dne 3. 4. 2024 v kateri je navedla, da naj bi z izbranim kupcem dosegla dogovor glede sklenitve pogodbe za nepremičnino, ki je predmet tega postopka, saj slednjemu naj ne bi bilo več v interesu, da kupi nepremično in je zato s tožnico pripravljen skleniti sodno poravnavo, saj je bila tožnica v postopku odobritve pravnega posla edina ponudnica za nakup in izpolnjuje pogoje. Sodišču je predlagala, da v predmetnem postopku izda sodno poravnavo s takšno vsebino, da bo lahko nastopila kot izbrani kupec nepremičnine, ki je predmet tega postopka. Po pozivu sodišča je tožnica poslala še konkreten predlog sodne poravnave z dne 6. 9. 2024, ki ga je sodišče vročalo v izjasnitev strankam postopka, vendar nanj ni odgovorila nobena stranka tega upravnega spora.

10.Sodišče je v postopku tožbo in odgovor na tožbo, kakor tudi vse pripravljalne vloge, vročalo tudi prizadetima strankama, ki pa odgovora nista podali.

Odločanje brez glavne obravnave

11.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama relevantno dejansko stanje (odobritev pravnega posla za kmetijsko zemljišče parc. št. 333 k.o. O.), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O predmetni zadevi je zato bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu, saj že iz podatkov objavljene ponudbe o prodaji kmetijskega zemljišča izhaja, da je bila ponudba objavljena za parcelno številko 333 k.o. O., kakor tudi, da je to isto parcelno številko zapisala tudi tožnica v izjavi o sprejemu ponudbe. To dokazuje, da tožnica ni bila v dvomu za katero parcelno številko sprejema ponudbo in posledično, da v relevantnem delu, dejansko stanje za odločitev ni sporno. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, je v obravnavani zadevi sporno, ali je toženka v skladu 9. členom ZUP tožnici pred izdajo odločbe zagotovila pravico do izjave o pravilno ugotovljenih dejstvih, ter zlasti ali tožnici to lahko omogoči drugostopenjski organ. Sodišče je torej presojalo zgolj pravilno uporabo procesnih pravil.

12.Tožnica je v konkretnem primeru ugovarjala še, da naj bi C. C. kmetijsko zemljišče pridobival v nasprotju z njegovim namenom in tožbi priložila novo dokazilo - fotografije nenamenske rabe kmetijskega zemljišča in predlagala zaslišanje prič. Ne glede na prvi odstavek 59. člena ZUS-1 pa sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi, ko predlagana nova dejstva ali dokazi niso pomembni za odločitev, ali ko tožnik predlaga zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (druga in tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VSRS) glede razlage določb o glavni obravnavi na podlagi ZUS-1 in Ustave RS, po kateri VSRS najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave.

Pri tem je naslovno sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice kdaj neizvedba glavne obravnave ne pomeni posega v pravice stranke do ustnega zaslišanja na javni obravnavi.

K I. točki izreka

13.Tožba ni utemeljena.

14.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o odobritvi pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, ki jo je podal C. C. kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe D. D. kot izbranega kupca, katerega predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 333 k.o. O., za ceno 3,00 EUR/m2, in zavrnitvi zahteve tožnice za odobritev pravnega posla.

15.V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na nesporni ugotovitvi, da je bila ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča parc. št. 333 k. o. O. v lasti prodajalca C. C. objavljena na oglasni deski UE Ptuj in da so v zakonitem roku izjavo o sprejemu ponudbe podali 3 sprejemniki, vlogo za odobritev pravnega posla in uveljavljanje predkupne pravice pa sta nato podala tožnica in D. D. Stranki ne ugovarjata namembnosti zemljišč ponujanih v prodajo, kot izhaja iz uradnih evidenc. Med strankama nadalje tudi ni sporno, da je izbrani kupec lastnik parcele št. 444 k. o. O., ki meji na prodajano kmetijsko zemljišče, da je lastnik cca 70 ha kmetijskih in gozdnih zemljišč in vpisan kot nosilec na KMG MID-u ..., ima status kmeta in mu kmetovanje predstavlja edino in glavno dejavnost ter edini in glavni vir dohodka. Nadalje ni sporno niti, da je tožnica lastnica parcele št. 222 k.o. O., s katero meji na prodajano kmetijsko zemljišče, kakor tudi, da je bila v času sprejema ponudbe lastnica te parcela druga družba, in sicer E., d.o.o. Nenazadnje pa tudi ni sporen ugotovljen vrstni red predkupne pravice.

16.Je pa med strankama sporno ali je toženka, s tem ko je tožnici šele v pritožbenem postopku omogočila, da se izjavi o pravilno ugotovljenih dejstvih upravnega postopka, tj. da je predmet postopka prodaja parcela št. 333 k. o. O., in ne parcela št. 222 k.o. O., kot je izhajalo iz obvestila z dne 10. 5. 2022 in ali je bila zato tožnici kršena pravico do izjave v postopku.

17.Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem in drugostopenjskem aktu in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja sledeče.

18.Pogoje in postopek prodaje kmetijskih in gozdnih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči in gozdovi ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave RS določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon.

19.Sodišče najprej ugotavlja, da je prvostopenjski organ z dopisom št. 330-552/2022-6237-3 z dne 10. 5. 2022, pred izdajo izpodbijanega akta stranke postopka seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem. Držijo navedbe tožnice, da je bila kot predmet prodaje navedena odločba parc. št. 222 k.o. O., čeprav iz izpodbijanega akta izhaja, da je bila predmet prodaje parc. št. 333 k.o. O.

20.Nadalje je ugotoviti, da je drugostopenjski organ po vloženi pritožbi, in ko je ugotovil, da je v izpodbijanem aktu napačno navedena parcelna št., postopal na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP. Sodišče v zvezi z načinom vodenja obravnavanega upravnega postopka pojasnjuje, da ZUP drugostopenjskemu organu dovoljuje, da pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske odločbe ustrezno dopolni (prvi odstavek 251. člena ZUP), vendar mora imeti stranka v dopolnjenem postopku zagotovljene enake procesne pravice, kot ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji, vključno z možnostjo izjave. To pomeni, da tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku. Tretji odstavek 9. člena ZUP nadalje določa, da organ svoje odločitve ne more opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Sodišče iz povzetega ugotavlja, da je drugostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje pravilno in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.

21.Tožnica je v postopku ugovarjala tudi, da naj bi prizadeta stranka kmetijsko zemljišče pridobila izključno z namenom, da na njem uredi obrat za predelavo gradbenega odpada. Pri tem navaja, da naj bi C. C. že vložil vlogo na pristojni organ. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora odobritev pravnega posla med C. C. kot prodajalcem in D. D. kot izbranim kupcem in da promet s kmetijskimi zemljišči skladno s 17. členom ZKZ teče po postopku in na način kot ga določa ZKZ.

22.Za presojo statusa zemljišča v postopku odobritve pravnega posla je ključna namenska raba, določena v prostorskih aktih, saj bi drugačna razlaga, kot je večkrat izpostavilo že Vrhovno sodišče RS, lahko omogočila lastniku, da se izogne uporabi prisilnih določb ZKZ, predvsem pa bi tudi nujno vodila do arbitrarnosti pri odločanju upravnih organov o tem, katera zemljišča, ki so v prostorskem aktu opredeljena kot kmetijska, je šteti kot taka, katera pa so zaradi svoje nekmetijske rabe izgubila takšen status, s čimer bi se izvotlil pomen specialne ureditve prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, ki imajo podlago v drugem odstavku 71. člena Ustave RS. Stališče, da je za opredelitev statusa zemljišča pomembna namenska raba zemljišča, razvidna iz potrdila o namenski rabi, ne pa njegova dejanska raba, je sprejeto tudi v novejši praksi Upravnega sodišča (primerjaj sodbe IV U 83/2019 z dne 8. 10. 2021, IV U 144/2019 z dne 21. 3. 2022 in III U 100/2020 z dne 8. 11. 2023). Toženka je tako za presojo namena uporabe pravilno upoštevala podatke, kot izhajajo iz namenske rabe, in sicer da gre za kmetijsko zemljišče. Nenamenska raba kmetijskega zemljišča pa je, kot ugotavljata obe stranki, (lahko) predmet samostojnih inšpekcijskih postopkov in ne predmet postopka odobritve pravnega posla.

23.Sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku podala tudi predlog za sklenitev sodne poravnave, ki ga je sodišče vročalo v odgovoru ostalim strankam tega upravnega spora. Kot je bilo stranki pojasnjeno že v dopisu z dne 2. 7. 2024, lahko stranke upravnega spora sklenejo poravnavo ves čas do izdaje odločbe (prvi odstavek 57. člena ZUS-1), pri tem sodišče ne sme dovoliti sodne poravnave, ki bi bila v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 57. člena ZUS-1). Sodišče nadalje pojasnjuje, da do sklenitve sodne poravnave pride, ko vse stranke izrazijo voljo za sklenitev sodne poravnave, v konkretni zadevi pa ne toženka in ne prizadeti stranki, sploh niso odgovorile na tožničino vlogo, naslovljeno kot sklenitev sodne poravnave z dne 6. 9. 2024. Ker ZUS-1 ne določa trenutka sklenitve sodne poravnave, je glede tega, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, treba uporabiti določila pravdnega postopka. Sodna poravnava je tako sklenjena, ko zapisnik o sodni poravnavi preberejo in pred sodnikom podpišejo stranke (drugi odstavek 307. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ali ko stranke podpišejo pisni predlog poravnave, ki ga pripravi in strankam pošlje sodnik (četrti odstavek 307. člena ZPP). Glede na pojasnjeno, pa sodišče ugotavlja, da med strankami tega upravnega spora ni niti obstajala volja skleniti sodno poravnavo.

24.Čeprav je tožnica izpodbijala tudi sklep o združitvi postopkov iz I. točke izreka izpodbijanega akta, glede tega ni podala nobenega konkretnega ugovora, sodišče pa v zvezi z navedeno odločitvijo ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Nenazadnje pa je sklep o združitvi na podlagi 130. člena ZUP procesna odločitev upravnega organa in na izpodbijano odločitev nima vpliva. Sama združitev večih postopkov, če bi za to seveda bili podani pogoji, pa ne vpliva na dejstvo pridobitve lastninske pravice.

25.Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijan akt pravilen in zakonit ter da je bil postopek pred njegovo izdajo pravilen, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

26.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče v tej zvezi še ugotavlja, da tako toženka kot prizadeti stranki zahtevka za povrnitev stroškov niso uveljavljale, zato sodišče o njem ni odločalo.

-------------------------------

1Ki je sicer prodajalec in ne kupec v konkretnem upravnem postopku.

2Glej na primer: sklepi VSRS I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14.

3Tako tudi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191. Smiselno v delu (ne)izvedbe glavne obravnave tudi sodba Upravnega sodišča RS Sodba I U 1681/2024-6 z dne 22. 10. 2024.

4Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014, 8. točka obrazložitve.

5Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1555/2015 z dne 19. 1. 2017 in III U 344/2016 z dne 2. 2. 2018.

6Tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 103/2016 z dne 15. 9. 2016, kakor tudi sodba in sklepu X Ips 33/2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 22, 22/1

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 251, 251/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.