Jedro

Za zavrnitev tožbenega zahteva v tej zadevi je ključna presoja sodišča, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni kršil, zato je tožnika zavezovala pogodba s tožencem. Tožnikove navedbe, da bi toženec v vsakem primeru moral predati dokumentacijo ne glede na to, ali bi se tožnik nato tudi uspel registrirati, bi bile utemeljene, če med pravdnima strankama ne bi obstajal dogovor, da lahko tožnik prestopi zgolj v obdobju prestopnih rokov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej zadevi zatrjuje, da toženec kljub pogodbeni zavezi in plačilu zahtevane odškodnine ni omogočil tožnikovega prestopa k tujemu nogometnemu klubu. S tem je kršil pogodbo o igranju nogometa, tožniku pa je nastala poslovna škoda (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da toženec ni kršil pogodbene obveznosti iz obvestila s 23. 7. 2008, ko s tožnikom po prejemu odškodnine avstrijskega kluba A. ni sklenil sporazumne razvezne pogodbe, saj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da lahko tožnik prestopi zgolj v obdobju prestopnih rokov, v obravnavanem primeru pa je poletni prestopni rok že potekel. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z listinami v spisu in ostalimi izvedenimi dokazi. Nižji sodišči zmotno menita, da je bilo obvestilo s 23. 7. 2008 časovno omejeno na dan 1. 9. 2008 in da je bil nogometni klub A. z zahtevo za izdajo mednarodnega prestopnega certifikata prepozen. Iz samega obvestila namreč njegova časovna veljavnost ne izhaja. V primeru dvoma o razlagi tega dokumenta pa bi morali nižji sodišči uporabiti 83. člen OZ. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, ki je bil tekom zaslišanja zmeden in prestrašen, in direktorju toženca, ki je svoje izjave spreminjal ter je bilo mogoče zaznati prirejenost njegovih izjav lastnim interesom. Poleg tega sta nižji sodišči povsem spregledali dokaze, iz katerih izhaja, da je bila zahteva za izdajo mednarodnega certifikata vložena pravočasno. Vse zaslišane priče so namreč izpovedale, da je bil toženec o prestopu pravočasno obveščen, to pa izhaja tudi iz predloženih dokazov, in sicer fax obvestila s 1. 9. 2008, sklepa o suspenzu in izjave medijem, ki jo je dal direktor toženca. Prav tako iz same zahteve izhaja, da je bila sestavljena 1. 9. 2008, Nogometna zveza Slovenije (v nadaljevanju NZS) pa jo je prejela 2. 9. 2008 zjutraj. Tožnik z dokumentacijo o oddaji zahteve ni razpolagal, zato je sodišču tudi ni mogel predložiti. Splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, pa je, da se zahteve, vezane na rok, pošiljajo priporočeno in da velja za pravočasno pošiljka oddana na zadnji dan roka. Poleg tega je NZS začela z obravnavo zahteve in je ni zavrgla, kar nakazuje, da jo je štela za pravočasno. NZS je namreč toženca zaprosila za pojasnilo o statusu tožnika, česar ne bi storila, če bi bila zahteva prepozna. Tega, da je zahteva prepozna, ni omenjala. Certifikat pa ni bil izdan, ker toženka ni želela prekiniti pogodbe. NZS kot razlog za zavrnitev izdaje certifikata ni navedla zamude roka, pač pa več drugih okoliščin. Sodišče je s tem, ko je verjelo zgolj navedbam toženca, čeprav so bile trditve tožnika dokazane z večjo verjetnostjo, kršilo načeli enakosti in materialne resnice. Sodišče druge stopnje je tudi večkrat napačno presodilo, da so nekatere pritožbene navedbe novota (o tem, da je bil toženec 1. 9. 2008 obveščen o prestopu in nakazilu odškodnine, zato ne gre za zamudo; navedbe glede oddaje zahteve s priporočeno pošto; in navedbe o tem, da je bil klub A. pripravljen skleniti pogodbo kljub zamudi). V zvezi z zadnjo trditvijo tudi ne drži, da so v nasprotju z drugimi trditvami tožnika. Tožnik je namreč trdil in dokazal, da se je klub A. še en mesec trudil zadeve urediti in je odstopil od pogodbe šele, ko je uvidel, da zadeve s tožencem ne bo mogoče urediti. Sodišče je tudi zmotno presodilo navedbe NZS, da tožnik ni izkoristil prestopa v poletnem roku, saj iz tega ne izhaja, da je zahteva Avstrijske nogometne zveze prispela prepozno. NZS ne obrazloži, na kakšen način tožnik ni izkoristil prestopa in ne izključuje možnosti, da je za to kriv toženec. Trditev toženca, da je tožnik zamudil prestopni rok, je tako ostala nedokazana. Dokaza o tem, kdaj se ta rok izteče, namreč ni. Toženec je zatrjeval, da se je prestopni rok v Avstriji zaključil 1. 9. 2008. O tem pa obstaja zgolj posredni dokaz, in sicer dopis Mednarodne nogometne federacije (v nadaljevanju FIFA) klubu A., da iz njim dostopnih informacij izhaja, da se rok pri njih izteče 31. 8. 2008. Informacije FIFA so napačne in tudi v nasprotju s trditvami toženca. Zaključuje, da zaradi vsega navedenega izpodbijanih sodb tudi ni mogoče preizkusiti.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. V pogodbi o igranju nogometa, ki sta jo pravdni stranki sklenili za obdobje od 5. 8. 2005 do 30. 6. 2009, je zapisano, da pogodbeni stranki lahko pred potekom veljavnosti pogodbe s pisnim sporazumom pogodbo prekineta. Nižji sodišči sta na podlagi obvestila s 23. 7. 2008 ter izpovedbe tožnika in takratnega direktorja toženca ugotovili, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da lahko tožnik prestopi v drug klub, vendar zgolj v obdobju prestopnih rokov. V tem delu tožnik z revizijo nedovoljeno napada dokazno oceno nižjih sodišč oziroma ugotovljeno dejansko stanje o vsebini dogovora pravdnih strank (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči sta tudi ugotovili, da je bil zadnji dan prestopnega roka 31. 8. 2008 oziroma v skladu z nogometno prakso prvi naslednji delovnik, če je bil zadnji dan sobota ali nedelja, torej v obravnavanem primeru 1. 9. 2008. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da obvestilo s 23. 7. 2008 še ne predstavlja sporazuma o razvezi pogodbe, tožnik pa z revizijo tega dela odločitve tudi ne napada. Ključna je zato presoja, ali bi toženec moral pogodbo o igranju nogometa sporazumno razvezati. V tem pogledu revizijsko sodišče ocenjuje, da telefonsko obvestilo igralca na zadnji dan prestopnega roka, da ga ne bo na trening in da se gre v L. dogovarjati za prestop ter fax obvestilo avstrijskega kluba A. zgolj nekaj ur pred iztekom roka, da želijo prevzeti tožnika in da bodo naslednji dan plačali odškodnino, ni bilo pravočasno. Toženec bi moral biti o tožnikovem prestopu obveščen že vsaj toliko pred iztekom roka, da bi glede na svojo siceršnjo zavezo iz obvestila, lahko pripravil potrebno dokumentacijo, torej sporazumno razvezo pogodbe, in bi jo pravdni stranki tudi podpisali. To velja še toliko bolj, ker toženec predhodno sploh ni bil obveščen, da bo prišlo do prestopa. Do podpisa sporazuma pa tudi v tehničnem smislu ni moglo priti, saj tožnik po obvestilu sploh ni prišel v klub. Nenazadnje pa bi na zadnji dan roka tudi že morala biti plačana odškodnina. Pred plačilom odškodnine namreč toženec ni bil dolžan sporazumno razvezati pogodbe.

8. Tudi NZS

je v odločitvi z 2. 12. 2008 kot razlog za zavrnitev zahtevka za izdajo odločbe, da pogodba med profesionalcem in klubom preneha s sporazumno razvezo oziroma da se dovoli enostranski odstop od pogodbe, navedla, da je v pogodbi o igranju nogometa zapisano, da pogodbeni stranki lahko pred potekom veljavnosti pogodbe s pisnim sporazumom pogodbo prekineta, česar pa igralec in klub do konca prestopnega roka, t.j. do 31. 8. 2008, nista storila; da obvestilo toženca s 23. 7. 2008 in bančno nakazilo tujega kluba 2. 9. 2008 ne moreta nadomestiti pisnega sporazuma o prekinitvi pogodbe; da iz dokumentacije ne izhaja, da bi moral toženec s tožnikom podpisati sporazum o prekinitvi, izhaja pa, da je tožnik do 30. 8. 2008 redno nastopal za toženca; in končno, da igralec ni izkoristil prestopa v prestopnem roku, ki se je iztekel 31. 8. 2008. Tudi NZS

je torej ugotovila, da toženec ni kršil svojih obveznosti.

9. Nadalje pa je bilo za učinkovit mednarodni prestop, ki bi omogočal tudi igranje na tekmah novega kluba, skladno s

1. členom Aneksa 3 Pravilnika o statusu in prestopih igralcev FIFA(1) potrebno, da bi Avstrijska nogometna zveza podala zahtevo za izdajo certifikata pri NZS

najkasneje na dan, ki je zadnji dan prestopnega roka pri Avstrijski nogometni zvezi. Kot ugotavljata nižji sodišči, med pravdnima strankama v okviru pravočasnih navedb ni bilo sporno, da je bil to 31. 8. 2008 oziroma prvi naslednji delovnik 1. 9. 2008, tega dela razlogov pa tožnik z revizijo niti ne napada. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da toženec ni dokazal, kdaj se je prestopni rok iztekel. Poleg tega pa tudi iz dopisa FIFA s 30. 9. 2008 izhaja, da je bil po njihovih informacijah zadnji dan 31. 8. 2009 in da je bila zahteva na B. posredovana prepozno. Nižji sodišči sta ugotovili, da je NZS

zahtevo prejela 2. 9. 2008 zjutraj. Tožnik v reviziji ponavlja svoj pritožbeni očitek, da že iz dejstev, da iz zahteve za izdajo mednarodnega certifikata izhaja, da je bila sestavljena 1. 9. 2008, in da jo je NZS

prejela 2. 9. 2008, sledi, da je morala biti odposlana najkasneje 1. 9. 2008. Sodišče druge stopnje pravilno obrazloži, da tožnik pravočasno ni niti zatrjeval niti dokazal, da je bil dokument poslan s priporočeno pošiljko. Revizijsko sodišče pa dodaja, da tožnik zmotno meni, da je to splošno znano dejstvo (peti odstavek 214. člena ZPP). Prav tako niso utemeljene njegove navedbe, da dokaza o tem ni mogel predložiti, ker z njim ne razpolaga. Lahko bi namreč zaprosil klub A., da mu izroči kopijo takega dokazila ali pa bi v tej pravdi podal dokazni predlog, da ga pridobi sodišče (228. člen ZPP), česar ni storil. Tudi sicer pa določbe Pravilnika o statusu in prestopih igralcev FIFA nimajo določb, da se kot čas prejema vloge s strani naslovnika šteje čas oddaje vloge s priporočeno pošiljko. Skladno z določbami FIFA bi torej zahteva morala biti pri NZS

že najkasneje 1. 9. 2008. 10. Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da NZS

, upoštevajoč vsebino odločitve z2. 12. 2008, kot razlog za zavrnitev izdaje mednarodnega certifikata očitno ni štela zamude roka za oddajo zahteve in sta nižji sodišči v tem delu to listino zmotno razlagali. Vendar pa to v ničemer ne spremeni ugotovitev revizijskega sodišča v prejšnji točki. Poleg tega je v tej zadevi za zavrnitev tožbenega zahtevka ključna presoja sodišča, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni kršil, zato je tožnika zavezovala pogodba s tožencem. Tožnikove navedbe, da bi toženec v vsakem primeru moral predati dokumentacijo ne glede na to, ali bi se tožnik nato tudi uspel registrirati, bi bile utemeljene, če med pravdnima strankama ne bi obstajal dogovor, da lahko tožnik prestopi zgolj v obdobju prestopnih rokov. V tem pogledu pa so nepomembne tudi tožnikove navedbe, da je bil avstrijski klub A. kljub zamudi roka še vedno pripravljen prevzeti tožnika. Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da so te navedbe v nasprotju z drugimi navedbami, da je avstrijski klub pogodbo s tožnikom razveljavil, ker ga ni mogel registrirati pri Avstrijski nogometni zvezi v poletnem prestopnem roku.

11. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

(1) Igralec, ki je registriran pri klubu, ki je povezan z eno zvezo, ni upravičen, da igra za klub, povezan v drugo zvezo, razen če v skladu z določbami te priloge nekdanja zveza izda mednarodni prestopni certifikat in le-tega prejme nova zveza. Uporabiti je potrebno posebne obrazce, ki jih v ta namen določa FIFA, ali obrazce s podobnim besedilom. Za mednarodni prestopni certifikat je potrebno zaprositi najkasneje na zadnji dan obdobja registracije nove zveze.