Jedro

Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napoved pritožbe. Napoved mora biti izrecna in to po razglasitvi sodbe.

Izrek

Zahteva obsojene Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je po končani glavni obravnavi, opravljeni dne 24.5.1999, razglasilo sodbo, s katero je Z.B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in ji zanj izreklo denarno kazen 20.000,00 tolarjev. Po izrečeni sodbi je sodnik podal njeno kratko obrazložitev in stranke poučil o pravici do napovedi pritožbe v 8 dneh po razglasitvi, ker se bo drugače štelo, da so se pravici odpovedale. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi je razvidno, da Z.B. po sami razglasitvi pritožbe ni napovedala, iz podatkov spisa pa je razvidno, da je ni napovedala niti v roku 8 dni po razglasitvi.

Obsojenka je dne 19.6.1999 pri Okrajnem sodišču v Kamniku podala vlogo, ki je bila po vsebini pritožba zoper sodbo. Pritožbo je okrajno sodišče s sklepom z dne 23.6.1999 zavrglo kot nedovoljeno. Zoper sklep o zavrženju pritožbe se je obsojenka pritožila, to pritožbo pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 7.9.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenka je dne 17.9.1999 podala vlogo, naslovljeno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v kateri ugovarja pravnomočnemu sklepu o zavrženju pritožbe, češ da ni točen in navaja, da je sodniku prve stopnje jasno povedala, da se bo pritožila, če bo potrebno tudi na Evropsko sodišče. Zatrjuje, da ni dojela, da je pritožba možna v 8 dneh od razglasitve. Prosi za razsojo po modrosti in pravičnosti.

Vrhovno sodišče je navedeno vlogo glede na njeno vsebino štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo in jo poslalo v odgovor v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru navedla, da zahteva obsojenke ni utemeljena in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po izrecni določbi 1. odstavka 368. člena ZKP morajo upravičenci do pritožbe le-to napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bila obsojenka pravilno poučena o pravici do pritožbe oziroma da mora pritožbo napovedati v določenem roku, poučena je bila tudi o posledicah, če tega ne bo storila. Obsojenka takrat niti v 8 dneh po razglasitvi sodbe pritožbe ni napovedala. Njenega zatrjevanja v zadnji besedi (4. odstavek 349. člena ZKP), da se ne čuti krivo in da ne bo kaznovana tudi če gre do Evropskega sodišča, ni mogoče šteti kot napoved pritožbe, saj je bilo to izrečeno ne le pred razglasitvijo sodbe ampak tudi pred njenim izrekom. Napoved pritožbe mora biti podana izrečno in to po razglašeni sodbi. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napoved.

Sklepa sodišča prve in druge stopnje pravilno ugotavljata, da obsojenka po pouku o pravici do pritožbe, danem po razglasitvi sodbe, v 8 dneh pritožbe ni napovedala. V skladu s takšno ugotovitvijo sta sodišči napravili tudi pravilen pravni zaključek, da se po določbi 2. odstavka 368. člena ZKP šteje, da se je obsojenka odpovedala pravici do pritožbe, to pa je bila podlaga za zavrženje pritožbe v skladu z določilom 2. odstavka 375. člena ZKP oziroma za zavrnitev pritožbe zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje.