Jedro

Glede na navedeno po presoji sodišča zaključek toženke, da je v skladu z drugim odstavkom 220. člena ZUP smela izdati izpodbijano dopolnilno odločbo brez ugotovitvenega postopka, ne drži. Ob tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku, bi tožniku pred izdajo odločbe morala dati možnost, da se izjavi. Ker tega ni storila, tožnik utemeljeno opozarja, da je bila odločba zanj presenečenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba župana Občine Dobrova - Polhov Gradec št. 351-0042/2018-18 z dne 16. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je kot drugostopenjski organ z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da se tožniku odmeri komunalni prispevek v višini 2.773,32 EUR za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 733/9 k.o. ... .

2. Iz obrazložitve izhaja, da gre za ponovljeni postopek, ki ga je vodila po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo I U 1562/2018 odpravilo 3. točko izreka odločbe župana Občine Dobrova - Polhov Gradec št. 351-0042/2018-5 z dne 11. 6. 2018, kolikor znaša komunalni prispevek za opremljenost zemljišča z javnim vodovodnim omrežjem (znesek 2.773,32 EUR). Ugotavlja, da se objekt nahaja v obračunskem območju vodovodnega omrežja, kot je razvidno iz karte, ki je v skladu s 4. členom Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Dobrova - Polhov Gradec (v nadaljevanju Odlok) del Odloka, kar pomeni, da se lahko v skladu s tretjim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) odmeri komunalni prispevek za priključitev objekta na vodovodno omrežje. V postopku je presojala tožnikove pritožbene navedbe, da je vodovodno omrežje Dobrova, na katerega se bo priključil njegov objekt, zasebni vodovod, ki ga ni zgradila občina niti ga nima v upravljanju in za katerega posledično ni pravne podlage za odmero komunalnega prispevka in zaključila, da ne držijo. Ker gre po njenih ugotovitvah za javni vodovod, je pritožbo zavrnila in tožniku odmerila komunalni prispevek, ki v skladu z določbo 12. člena Odloka in upoštevaje predhodna vlaganja (19. člen Odloka) znaša 2.773,32 EUR.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Opozarja, da je v zadevi odločal drugostopenjski organ, ki bi moral upoštevati pravno in dejansko stanje najkasneje v času izdaje prvostopenjske odločbe oziroma celo v času nastanka obveznosti plačila. Iz dejanskega stanja na ta dan pa ne izhaja, da bi bila toženka lastnik tega vodovodnega omrežja niti ga tedaj ni upravljala.

4. Navaja, da ga je v času priprave vloge za izdajo gradbenega dovoljenja Krajevna skupnost Dobrova pri Ljubljani (v nadaljevanju KS), ki je upravljavec vodovoda, obvestila, da vodovod ni javni, temveč zasebni vodovod. KS je izdala potrdilo z dne 16. 4. 2018, da vodovoda ni zgradila toženka, niti ga ne upravlja. Vodovod so zgradili krajani sami, za njegovo upravljanje pa so pooblastili KS, preko katere je tožnik urejal vse aktivnosti v zvezi s priklopom in je z njo 25. 6. 2018 tudi sklenil pogodbo ter plačal znesek, ki ga je KS zaračunala. Toženka takrat z njim izrecno ni želela imeti ničesar razen, da mu je (ponovno) zaračunala komunalni prispevek. Iz 33. člena Ustave izhaja, da nihče ne more zaračunavati dajatve za tujo stvar, to pa je v precedenčni sodbi I U 430/2009 potrdilo tudi Upravno sodišče. Še manj je posameznik dolžan za isto stvar plačati dvakrat. 5. Trdi, da toženka v ponovljenem postopku ni sledila pravnim mnenjem in stališčem Upravnega sodišča v sodbi I U 1562/2018, saj svoje pavšalne trditve, da gre za javni vodovod, ni argumentirala. To pa pomeni, da izpodbijani akt ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Toženka se v izpodbijani odločbi sklicuje na občinske dokumente, ki bi morali biti javno objavljeni, pa niso ter prvič navaja dejstva in dokaze, o katerih se tožnik sploh ni mogel izjaviti in jih prerekati. Sem sodijo vse dejanske navedbe na 8. in 9. strani dopolnilne odločbe. Nadalje se sklicuje na dokaze, ki so nastopili po izdaji prvostopenjske odločbe in so tako prekludirani ratione temporis, pri čemer je treba posebej izpostaviti Dogovor o prenosu vodovodnih sistemov Dobrova, Brezje, Hruševo in Osredek v upravljanje Občini Dobrova - Polhov Gradec z dne 13. 11. 2019 (v nadaljevanju Dogovor), ki ga 11. 4. 2018 še ni bilo. Pri tem pa Dogovor dokazuje, da toženka na ta dan ni bila lastnik in upravljavec spornega vodovoda, saj ji sicer ne bi bilo treba sklepati dogovora o prenosu vodovodov s krajevnih skupnosti nase. V nadaljevanju opozarja še na dokaze, iz katerih po njegovem prepričanju izhaja, da ne gre za javni vodovod.

6. Toženki očita tudi kršitev pravice do izjave, saj mu pred izdajo odločbe ni predložila dokazil, ni zapisala, zakaj so pomembna in mu ni omogočila, da bi se do njih opredelil. Tako ravnanje je v nasprotju s poštenim postopkom in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da se tožniku za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 733/9 k.o. ... komunalni prispevek ne odmeri, toženki pa naloži, da mu v roku 8 dni od prejema sodbe vrne 3.012,01 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2018 do vračila ter povrnitev stroškov sodnega postopka.

7. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Med drugim navaja, da je v zvezi z lastništvom vodovoda v dopolnilni odločbi navedla številne podlage, listine in dokazila, ki potrjujejo, da gre za javni vodovod. Vsa dokumentacija je bila tožniku vedno na voljo na sedežu toženke ali na njenih spletnih straneh. Tožnik je imel možnost, da se seznani z investicijami toženke v javni vodovod, saj so razvidne iz proračunov, ki so objavljeni na njeni spletni strani. Glede na dosedanji potek predmetne zadeve in številne listine, ki jih je že obravnavala ter se do njih opredelila, je skladno z drugim odstavkom 220. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanu ZUP) izdala dopolnilno odločbo brez novega ugotovitvenega postopka, saj so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje. Tožnik se je o predmetni zadevi lahko izjasnil in predložil tudi listine in dokazila, o katerih se je toženka izjasnila in opredelila v dopolnilni odločbi. Zato mu pravica do izjave ni bila kršena.

8. Trdi, da je KS v preteklosti večkrat potrdila, da upravlja javni vodovod, kar je edino skladno z zakonodajo, saj krajevna skupnost po Zakonu o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) nastopa zgolj kot ožji del toženke in opravlja zgolj tiste naloge, ki jih nanjo prenese toženka v skladu s statutom. Krajevna skupnost tako opravlja zgolj naloge povezane z javnimi službami oziroma javnimi nalogami, kar ne vključuje upravljanja zasebnega vodovoda. Ker je vodovod javni, pa sodba I U 430/2019 ni uporabljiva, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje. Tožnik ne loči med upravljanjem vodovoda, ki je bila do nedavnega naloga KS, ki je bilo na podlagi Dogovora preneseno (nazaj) na toženko in med lastništvom vodovoda. Zamenjuje pa tudi komunalni prispevek in stroške izgradnje priključka, ki je v tožnikovi lasti, kar je znesek, ki ga je plačal KS na podlagi pogodbe. Bistveno v predmetni zadevi je, da je toženka komunalni prispevek odmerila v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZPNačrt, saj se objekt nahaja na na obračunskem območju vodovodnega omrežja. Ni namreč bistveno upravljanje vodovoda ampak stroški njegove gradnje in ker se objekt nahaja v obračunskem območju za vodovodno omrežje ima odmera komunalnega prispevka zakonito podlago v Odloku. Zavrača trditve tožnika, da iz dokumentacije izhaja, da je vodovod zasebni in se sklicuje na dokumente, iz katerih izhaja, da je javni.

9. Tožba je utemeljena.

10. Tožnik je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za potrebe gradnje na podlagi šestega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Med strankama je sporno, ali mu je toženka smela odmeriti komunalni prispevek tudi za opremljenost zemljišča z vodovodom. Tožnik namreč trdi, da se objekt priključuje na vodovod v zasebni lasti. V primeru, ko gradnje vodovoda ni zagotovila občina, niti ga ni prevzela v upravljanje, pa je sodna praksa že zavzela stališče (I U 430/2009), da zanj ne more zaračunati komunalnega prispevka, s plačilom katerega je zagotovljena priključitev objekta na vodovodno omrežje (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt).

11. Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo št. 351-0042/2018-5 z dne 11. 6. 2018 prvotno odmeril komunalni prispevek za gradnjo stanovanjske hiše, ki se je nanašal na vso komunalno opremo, tudi na vodovod. V tej določbi se ni ukvarjal z vprašanjem lastništva vodovoda. Drugostopenjski organ, ki je z odločbo št. 351-0042/2018 z dne 11. 6. 2018 pritožbi delno ugodil, je odločbo prvostopenjskega organa odpravil in jo nadomestil s svojo odločbo, tako da je tožniku za navedeno gradnjo odmeril prispevek v višini 12.185,48 EUR. Zavrnilni del odločitve je v delu, ki se nanaša na komunalni prispevek za vodovod, pojasnil s tem, da so vodovod zgradile njegove pravne prednice kot osebe javnega prava preko utečenih virov financiranja ter da je bilo upravljanje vodovoda na območju občine vse od njegove izgradnje v pristojnosti javnopravnih prednic občine, sedaj pa ga izvaja toženka preko oseb javnega prava (režijskega obrata in krajevne skupnosti). Skliceval se je na določbe svojega statuta in ZLS ter trdil, da krajevne skupnosti niso samostojni pravni subjekti, ki bi lahko opravljali zasebne naloge, kot je upravljanje zasebnega vodovoda. Navajal je še, da je imetnica vodne pravice za obravnavani vodovod na podlagi odločb z dne 8. 1. 2010 in 14. 7. 2015 ter da se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo tega sodišča I U 430/2009, saj se nanaša na drugačne dejanske in pravne okoliščine. Ker pa je iz potrdila o predhodnih vlaganjih in poravnanih obveznostih do KS razvidno, da je v izgradnjo komunalne infrastrukture - vodovod vložil 238,69 EUR, je ta vlaganja upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka.

12. S sodbo I U 1562/2018 z dne 12. 6. 2020 je sodišče ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo toženke št. 351-0042/2018 z dne 11. 6. 2018 ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker toženka v odločbi ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev, ki bi glede na določbi 77. in 79. člena ZPNačrt utemeljevala odmero komunalnega prispevka za opremljenost zemljišča z javnim vodovodnim omrežjem. Zato sodišče ni moglo preizkusiti njene zakonitosti.

13. Toženka trdi, da je v ponovljenem postopku v skladu z drugim odstavkom 220. člena ZUP smela izdati izpodbijano dopolnilno odločbo brez ugotovitvenega postopka, kar je za tožnika sporno.

14. V zvezi s tem je treba upoštevati, da drugostopenjskemu organu, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, ni treba odpraviti odločbe in vrniti zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, ampak lahko na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP sam dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti. Vendar mora imeti stranka v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji.1 Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na dodatno upoštevana dejstva, tj. na dejstva, ki jih prvostopenjski organ ni ugotavljal, mora dati stranki možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah, ki so po njegovem prepričanju pomembne za odločbo, izjavi (9. člen ZUP).

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ v ponovljenem postopku obsežno razširil ugotovitveni postopek. V obrazložitvi izpodbijanega akta tako našteva listine, ki jih je pridobil in obravnaval ter na podlagi katerih je ugotovil, da vodovodno omrežje, na katerega se priključuje objekt, predstavlja javni vodovod. Med njimi je tudi Dogovor. Navaja situacijo, iz katere je razviden potek obstoječega in načrtovanega javnega vodovoda v naselju ..., skice, iz katerih je razvidno, da poteka na območju ... javno vodovodno omrežje, gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da bo novo javno vodovodno omrežje potekalo po trasi od obstoječega javnega vodovodnega omrežja in refundacije, med drugim tudi za vlaganja v vodovod ..., ki se nahaja v k.o. ... Dejstvo, da gre za javno vodovodno omrežje po njegovem prepričanju izhaja še iz naštetih soglasij, dopisov in pogodb ter proračunov občine za leta od 2010 do 2019, iz katerih je razvidno investicijsko vzdrževanje vodovodnih sistemov, za kar je občina v zadnjih 10 letih porabila več kot 1 mio EUR. Dejstvo, da je vodovodno omrežje Dobrova javni vodovod je potrdil tudi informacijski pooblaščenec v odločbi ob pregledu dokumentacije, ki jo v zvezi z vodovodnim omrežjem ... hrani.

16. Glede na navedeno po presoji sodišča zaključek toženke, da je v skladu z drugim odstavkom 220. člena ZUP smela izdati izpodbijano dopolnilno odločbo brez ugotovitvenega postopka, ne drži. Ob tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku, bi tožniku pred izdajo odločbe morala dati možnost, da se izjavi. Ker tega ni storila, tožnik utemeljeno opozarja, da je bila odločba zanj presenečenje.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu, to je drugostopenjskemu organu, v ponoven postopek. Ker je bilo treba odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se do ostalih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo. Upravni organ je v ponovnem postopku skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V primeru, če pritožbi ne bo ugodil in zadeve vrnil v obravnavo prvostopenjskemu organu (tretji odstavek 251. člena ZUP), ampak bo sam ugotavljal relevantno dejansko stanje (prvi ali drugi odstavek 251. člena ZUP), mora tožniku pred izdajo odločbe zagotoviti pravice, ki jih ima na podlagi 9. člena ZUP.

18. Zaradi učinkovitejšega vodenja postopka, tj. ugotavljanja, ali je KS v času izdaje prvostopenjske odločbe oziroma v času, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče zavezancu zakonito odmeriti komunalni prispevek2 upravljala zasebni ali javni vodovod, pa sodišče opozarja še na določbe Uredbe o oskrbi s pitno vodo (Ur.l. 88/12) in še prej veljavnega Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Ur.l. 35/2006, 41/2008). Iz njih izhaja, da mora imeti tako javni kot zasebni vodovod, če oskrbuje več stanovanjskih stavb z določenim številom stanovanj, upravljavca. Lastniki zasebnega vodovoda pa morajo skleniti pogodbo o upravljanju zasebnega vodovoda s pravno ali fizično osebo in o upravljavcu zasebnega vodovoda obvestiti občino. Po Pravilniku o pitni vodi je moralo ministrstvo voditi evidenco javnih in zasebnih vodovodov (10.člen), po Uredbi o oskrbi s pitno vodo pa mora evidenco voditi občina ( šesti odstavek 8. člena). Po Pravilniku so morali lastniki vseh stavb, ki jo se oskrbovali z vodo iz zasebnega vodovoda s pitno vodo, pridobiti vodno dovoljenje (7. člen). Poleg listin, na katere se sklicujeta stranki, so torej tudi to relevantne listine, iz katerih lahko izhaja, ali je KS upravljala vodovod za občino ali za zasebne lastnike.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Poleg tega je tudi narava ugotovljene kršitve takšna, da narekuje odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Izpodbijano odločbo je namreč izdal drugostopenjski organ, ki je ugotavljal dejansko stanje, ki je med strankama sporno, to pa je storil tako, da tožniku ni bila dana možnost izjave. Ker je o tožnikovi obveznosti odločil drugostopenjski organ, je bila s tem okrnjena tudi njegova pravica do pritožbe. Sodišče sodi, da zato v obravnavanem primeru kršitve pravice do izjave ne more sanirati samo niti če bi izvedlo glavno obravnavo ter na njej ugotavljalo, za koga je KS upravljala vodovod, tj. za zasebne lastnike ali za občino.

20. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj samo odloči o stvari v sporu polne jurisdikcije. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Bistvo upravnega spora je torej nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave in ne prevzemanje njene funkcije. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je predvideno kot izjema, kot zadnja možnost učinkovitega sodnega varstva pravic posameznika. V obravnavani zadevi pa po presoji sodišča ni izpolnjen nobeden izmed navedenih razlogov iz 65. člena ZUS-1 ob katerih je ta izjema dopustna.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Glej I U 1289/2016 z dne 10. 10. 2017, I U 1662/2016 z dne 4. 7. 2017, I U 1388/2012 z dne 21. 3. 2013, I U 213/2020 z dne 7. 1. 2021 in druge. 2 Glej X Ips 149/2013, X Ips 361/2012, X Ips 93/2013.